Pred 145 leti je Ljubljana dobila plinsko razsvetljavo
Pisalo se je leto 1861. Bila je sobota, dober teden
dni po prazniku vseh svetih. Ozke ulice
ob vznožju grajskega hriba so polagoma tonile
v mrak in večerni hlad. Svetli prameni dneva
so izginjali za obzorjem, cerkveni zvoniki in
strehe so se vse bolj medlo zarisovali na nebu.
Mesto je naposled pogoltnila noč, toda tema
ta večer ni bila tako gosta kot ponavadi. Skozi
okna in vrata nekaterih hiš se je nam reč razlivala
bleščeča svetloba in ožarjala obraze tistih,
ki so kot uročeni opazovali nevsakdanji
prizor.
Gazna ali kozja luč?
V soboto zvečer se je začela po štacunah in
hišah pervikrat plinova ali gazna osvečava;
po ulicah pa še ne, so v sredo, 13. novembra
1861, poročale Gospodarske, obrtniške in
narodne Novice. Ljudje obstajajo pri štacunah
in gledajo novo, prav svetlo, res le po luč.
»Veš kako se ti luči pravi?« je prašal fant fanta
na velkem tergu. »Kaj bom vedil, še je nikoli
nisem vidil?« mu odgovori. »Oče so mi rekli
– ga podučuje tovarš – da je to »kozja luč«
– ali GasBeleuchtunga.« Al ni se čudi ti tej
smešni prestavi, ker prosti Nemec in prosti
Slovenec ne vesta, kaj je gas; unemu je »Geis«
»Gas«, ta pa v njegovem smislu prestavlja. Al
naj je že gazna luč ali kozja luč, lepa luč je,
kolikor sedaj vidi, in nadjamo se, da se bo
svečava tudi po ulicah prav svetla.
Celo brez nesreče pa nek začetek te nove
luči ni bil. V gosp. Z. hiši v Gradišu je skozi
počeno cev v veži hlapel smerdljivi dušivni
gaz po hiši in bolehalo je v sredo in četertek
veliko oseb po hiši, vertoglavi so bili in bljuvali,
pa se spet kmalu ozdravili razun enega,
ki je zlo nevarno za omotico zbolel, in nekega
starega oficirja, ki je za mertudom smert
storil. Ne more se ravno reči, ali bi se mu ne
bila smert tudi brez tega naključila, in tudi
ni ravno s žebljem pribito, da bi čudno bolehanje
vseh drugih ne bilo izviralo iz kaj
drugega, vendar gotovo je, in po drugotnih
skušnjah poterjeno, da je treba varno ravnati
z dušivnimi gazi, saj še naša navadna
žerjavica ni brez nevarnosti, ako izhlapi v
zapertem hramu preveč zadušljivega gaza. Deset dni pozneje so se prižgale tudi svetilke
na mestnih ulicah. Ljubljana je tako več
kot pol stoletja za Londonom in dvanajst let
po prihodu prvega vlaka dobila javno plinsko
razsvetljavo. Ta je bila seveda omejena le na
mestno središče, kjer so postavili 241 plinskih
svetilk, na obrobju pa so še dolgo uporabljali
oljne svetilke in pozneje petrolejke.
Mestna plinarna
Medtem ko so delavci leta 1861 prekopavali
mestne ulice in polagali litoželezne cevi plinske
napeljave, je ob današnji Resljevi cesti blizu
železniške postaje zrasla mestna plinarna.
Ta je plin pridobivala iz lesa, ki so ga naložili
v neprodušno zaprte posode in pod njimi zakurili.
Leta 1903 so les nadomestili s premogom.
To je pomenilo, da so poslej kot stranski
produkt suhe destilacije premoga pridobivali
tudi katran in koks, ki so ga prodajali kovačem
in manjšim livarnam.
Plinarna je nemškim lastnikom dolga leta
prinašala masten dobiček, saj je bil plin zelo
drag. Meščani so zaradi tega glasno negodovali.
Zahtevali so znižanje pogodbeno določenih
cen, vendar so naleteli na gluha ušesa. Razmere
so se spremenile šele na prehodu v 20. stoletje,
ko je Ljubljana dobila električno razsvetljavo.
Zaradi manjše porabe plina in ukrepov mestne
uprave se je plinar na znašla v
tako hudih težavah, da so jo morali
njeni prvotni lastniki prodati. Po tej
spremembi je začelo zanimanje za
plin znova naraščati, na ulicah pa so
namesto slabih električnih luči, s
katerimi meščani niso bili zadovoljni,
že le ta 1907 znova zagorele plinske
svetilke.
Približno dve desetletji pozneje
je plinska razsvetljava dokončno izgubila
boj z električno. Število plinskih
svetilk na ljubljanskih ulicah
se je iz le ta v leto manjšalo. Zadnje
so odstranili po izbruhu svobode
leta 1946. Poraba plina v Ljubljani je sicer
po drugi svetovni vojni strmo naraščala,
saj se je mesto hitro širilo na
vse strani. Plinarna, ki je nekoč stala na mestnem obrobju, je bila zdaj v središču,
zato se ni mogla širiti. Leta 1961 so postavili
novo plinarno na Verovškovi ulici, ki je mestni
plin pridobivala iz tekočega naftnega plina.
Leta 1979 je mesto dobilo prvo pošiljko zemeljskega
plina. Komaj enajst let pozneje so nanj
priključili še zadnje odjemalce in tako so proizvodnjo
mestnega plina dokončno ukinili.
Danes je plinovodno omrežje v Ljubljani
in bližnji okolici dolgo 470 kilometrov, nanj
pa je priključenih skoraj 60.000 manjših odjemalcev,
ki na leto porabijo okrog 75 milijonov
kubičnih metrov zemeljskega plina. V prihodnjih
letih se bo omrežje še razširilo, saj bodo
plin dobili tudi prebivalci nekaterih primestnih
občin.
Plinarniški muzej
Plinske svetilke na ljubljanskih ulicah so že
davno ugasnile, spomin nanje pa še vedno gori
v Plinarniškem muzeju na Verovškovi 70 v Ljubljani,
ki bo 20. novembra letos praznoval desetletnico
obstoja. Avtorja razstave sta sedanji
direktor plinarne Janez Miklič in njegov predhodnik
Zdravko Bedenčič. Večino razstavnih
predmetov so prispevali delavci ljubljanske
Energetike, ki so sodelovali tudi pri zbiranju
arhivskega gradiva. Na kratek sprehod skozi zgodovino nas pospremijo
štiri plinske cestne svetilke, ki stojijo
pred vhodom v muzej. Podobnih svetilk je nekaj
tudi v notranjosti, vendar so predstavljene
le na fotografijah. Te nam razkrivajo številne
zanimive podrobnosti, kot denimo roglje, v
katere je prižigalec zataknil lestev, preden je
splezal na svetilko. Plinske svetilke so dolgo
prižigali ročno. Vsak večer se je na mestne ulice
odpravila skupina prižigalcev, ki so na vsaki
svetilki posebej odprli plinsko pipo in prižgali
ogenj. Zjutraj so morali znova na pot, le
da so tokrat svetilke ugasnili.
Muzej nam na kratko predstavlja začetke
plinarništva v svetu, razstavljena sta načrta ljubljanskega
plinovodnega omrežja iz leta 1931
in 2003, posebna pozornost pa velja mestni
plinarni. Na fotografijah vidimo kupe premoga,
dogajanje v bližini peči, voziček za izvoz žarečega
koksa in številne naprave, v vitrini pa še delnico
plinarne iz leta 1863. Zanimivi so tudi razni
plinski instrumenti, sto let star plinski likalnik,
komplet frizerskih pripomočkov, ki so jih
segrevali s plinom, pa plinski grelniki vode,
plinski štedilnik iz leta 1910, razne plinske peči,
plinomeri, litoželezna cev in še marsikaj.
Plinarniški muzej v Ljubljani ohranja tisti
del naše tehniške dediščine, ki bi drugače skoraj
zanesljivo utonil v pozabo. Zato njegovega
pomena ne smemo povezovati z njegovo majhnostjo
ali ga meriti s številom obiskovalcev.
KDAJ JE ODPRTO Plinarniški muzej na Verovškovi ulici 70 v Ljubljani je odprt ob delavnikih, ogledamo pa si ga lahko po predhodni najavi po telefonu 01/ 588 94 01.
Novice 
