Kljub temu, da se Nanosova Pleša (1262 m) niti ne ponaša z nadpovprečno nadmorsko višino, je priljubljen planinski cilj številnih pohodnikov, še zlasti pozno jeseni in zgodaj spomladi. Že res, da je Pleša izrazit vrh Nanosa: od tod se ob lepem vremenu odpre razgled domala na vso jugozahodno Slovenijo, celo v Furlanijo in proti Benetkam. A nanonški masiv, ki zajema okrog 65 km2, je več kot samo »pleša«. Je neokrnjena planota, bogata s favno in floro ter kulturno in naravno dediščino, ki je od leta 1987 zavarovana kot krajinski park – Južni in zahodni obronki Nanosa v obsegu 2632 ha.
Zahtevna plezalna pot na Gradiško Turo
S hitrostjo primorske burje …
bi morali začeti spoznavati številne poti, ki vodijo na Plešo in dalje
po hribovju, pa še bi kakšna ostala neprehojena in mogoče za koga celo
nedosegljiva. Kot npr. že kar prava plezalna pot, ki vodi z Gradišča
pri Vipavi na Gradiško Turo (793 m) in dalje čez Sleme do znane kmetije
Abram, kjer pa se bomo prej ali slej znašli tudi mi – četudi bomo kline
in jeklenice prepustili izkušenim plezalcem. Zato se zaenkrat le ozrimo
po skalnati vzpetini na zahodnem robu nanoške planote nad Vipavsko
dolino in se ustavimo v Vipavi, kjer se meja krajinskega parka tudi
konča. V Vipavi sledimo kažipotom (zaenkrat še z avtomobilom) za
Vrhpolje, kjer pa se lahko že odločimo za tematsko pešpot Vipavska
Bela, ki nas pripelje do začetka krajinskega parka v
Podraška bajta
Sanaboru ali pa se
peljemo vse do Abrama, kjer se priključimo Slovenski planinski poti
(SPP), ki nas bo peš popeljala mimo obeh Hribačev do Vojkove koče tik
pod Plešo (2h). SPP nas od tod vodi na Razdrto po položni poti mimo
cerkve sv. Hieronima. Malo nad cerkvijo nas kažipot usmeri proti
Podnanosu in Vipavi ter nas po robu planote Rebrnice pripelje do
lovskega doma, kjer izberemo pot mimo Podraške bajte do Abrama. Kdor pa
si želi samote, se lahko poda na malo manj znano pot, ki pelje iz
vasice Strane. Pot na Plešo, prične se pri cerkvi sv. Križa, vodi mimo
cerkvice sv. Brikcija (Brica). Po njej pa se lahko povzpnemo tudi na
najvišjo nanoško vzpetino Suhi vrh (1313 m).
Cerkev sv. Hieronima na zahodni strani Grmade, na vzhodnem pobočju Nanosa
Sv. Hieronim – vzornik prevajalcev
Cerkev sv. Hieronima, ki leži na zahodni strani Grmade, je še vedno
kažipot, samo da ne več mornarjem. Ob njeni rustikalni podobi se
ustavljajo številni planinci in romarji. V vasici Strane pa je pod
znamenitim starim tisovcem, ki stoji še danes, po legendi pridigal sam
Hieronim. Sveti Hieronim (cerkveni učitelj, * 347 [verjetno], Stridon,
† 30. september 419 ali 420, Betlehem, Palestina) je vzornik vseh
prevajalcev Svetega pisma s svojimi tremi pravili, ki še vedno veljajo,
in ta so: 1. razumeti original-izvirnik, 2. prevesti zvesto, to
Na Taboru v Vipavi
pomeni,
ne ohlapno, ne suženjsko, in pa 3. upoštevati lepoto jezika, v katerega
prevajaš. Sveti Hieronim je bil rojen v mestu Stridonu, za katerega pa
se do sedaj ni vedelo, kje je bilo. Prof. dr. Rafko Valenčič se že
vrsto let z veliko ljubeznijo in znanstveno vnemo posveča raziskovanju
življenja sv. Hieronima. Sad njegovega dolgoletnega raziskovanja je
knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa, v kateri mesto Stridon z veliko
verjetnostjo postavlja na področje današnje Pivke v bližini Šilen
Tabora nad Zagorjem pri Knežaku.
Slovenske Benetke
Izvir Vipave
Mimo Vipavske doline se ne smemo kar ravnodušno odpeljati. Med drugim
se lahko ustavimo v rojstnem kraju duhovnika, orgelskega virtuoza in
avtorja slovenske državne himne Stanka Premrla (28. 9. 1880 – 14. 3.
1965) v Podnanosu, kjer so mu 25. junija 2005 odkrili doprsni kip.
Sedem kraških izvirov reke Vipave in kamniti mostovi v Vipavi pa
veljajo celo za Benetke v malem. Nad njimi pa Stari grad vrh strmega
hriba nad trgom iz 12. oz. 13. stoletja. Tudi Vipava se ponaša z
znamenitimi Slovenci. Tu sta se rodila Žiga Herberstein (Vipava, 23. 8.
1486 – Dunaj, 28. 3. 1566, Dunaj), pisec znamenitih Moskovskih
zapiskov ter protestantski pisatelj in teolog Sebastijan Krelj (Vipava,
1538 – Ljubljana, 25. 12. 1567).
Želite izvedeti več
Doprsni kip Stanka Premrla v Podnanosu
Na spletnih straneh http://www.tic-ajdika-mp.si boste lahko spoznali
rodovitno in vinorodno Vipavsko dolino. Knjiga Št. Vid – Podnanos (Nova
Gorica, 1996) prinaša številne prispevke o kraju in njegovi zgodovini.
Med planinskimi vodniki omenimo knjigo Andreja Mašera 50 zavarovanih
poti (Ljubljana, 2000), kjer je opisana Gradiška Tura. Pri spoznavanju
krajinskega parka pa bo nepogrešljiv zemljevid Ajdovščina-Vipava (1 :
50 000), kjer so med drugim vrisane in opisane številne planinske poti
ter predstavljeni kulturni in naravni spomeniki.
Novice 
