Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica,
potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri
Vrhniki, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot
Ljubljanica. Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta, z
manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje, se pri Podgradu pri Zalogu
pridruži Savi. Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili
Rimljani, ki so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od Podpeškega
kamnoloma do gradbišč Emone.Najbolj pa so njeno podobo, s tem pa tudi celotno barje, spremenili v
času velikih osuševalnih del, predvsem z graditvijo Gruberjevega kanala
(1772-1780) med Grajskim hribom in Golovcem ter regulacijo struge skozi
Ljubljano. Ljubljanica je bila pomembna prometnica vse do dokončanja
cestne, kasneje pa še železniške povezave med Dunajem in Trstom. V
svoji zgodovini pa je bila še veliko več. Izjemne votivne najdbe
predmetov iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij v njeni strugi
dajejo slutiti, da je imela tudi obredni pomen.
Novice 
