Šola za življenje ne pozna zvonca, počitnic, točk
ne ocen. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, kako se bo znašel z znanjem,
tenkočutnostjo in iznajdljivostjo, z vsem, kar premore; in rezultat bo
sorazmeren z vložkom. Tokrat bomo torej izlet zastavili malo drugače.
Odpravili se bomo v Rakov Škocjan, ki se nam, če gledamo po šolsko, izkaže za
izjemen kabinet za poučevanje kraških pojavov, do zadnjega kotička natlačen z
učili!
Šola v naravi je vsebinsko in časovno neomejena,
začinjena z doživetji, dovzetna za vsa čutila: vid, sluh, tip in vonj. Znanje
iz knjig, suhoparni podatki se prepletejo in strnejo v smiselno celoto.
Samo,
prosim, ne imenujmo tega šola, da se čar morebiti ne bi razblinil!
Torej na pot! Sredi gozdnate kraške pokrajine v bližini
Rakeka nas preseneti 2,5 km dolga dolina, na dnu katere se vije rečica Rak. Tu
se našim očem razkrije del skrivnostne kraške Ljubljanice. Reka, ki je še pred
ledenimi dobami tekla po površju, je na kraških tleh poiskala podzemne poti in
enotni tok se je na videz prekinil v odseke, od katerih ima vsak svoje ime.
Zato tudi pravimo Ljubljanici reka sedmerih imen. Ko se je nekoč udrl jamski
strop, se je pokazala povezava med Cerkniškim jezerom in Planinskim poljem ? Rakova dolina. Tega vidnega dela Ljubljanice se je prijel ime Rak.
Najbolj zanimiva sta začetni in končni del doline.
Na začetku izvira Rak iz Zelških jam in teče pod slokim ostankom jamskega
stropa - to je znameniti Mali naravni most, ki so ga odkrili šele, ko so
gradili notranjsko železnico. Včasih je bila rečna energija zelo cenjena, o
čemer pričajo ostanki žag.
Seveda pa pride muhavost kraških voda v ozki in
zaprti dolini še bolj do izraza. Ko številni kraški izviri (eden od teh so
Kotliči na fotografiji) začno ob obilnejšem deževju bruhati vodo, Rak hitro
narašča, in to ne za nekaj deset centimetrov, ampak celo do 38 m, kar je za
polovico ljubljanskega Nebotičnika. Takrat se rečica prelevi v jezero, ki na
najnižjih delih celo preplavi cesto, obok Velikega naravnega mostu na koncu
doline pa je popolnoma zalit. Tedaj si lahko privoščite nenavaden izlet:
s
čolnom se odpravite med drevesne krošnje. Nasprotno pa se ob suši brez težav
sprehodimo po suhi strugi pod mostom v Zatočno ali Tkalca jamo. Prvo ime je
nastalo zelo logično po vodi, ki izginja v podzemlje, drugemu pa je botrovala
pripovedka o dveh tkalcih, možu in ženi, ki sta zaradi pohlepa delala tudi v
nedeljo, a da ne bi bila na očeh, sta se skrila v jamo. Toda tudi tam ju je
doletela kazen in sta okamenela v kapnika. Opozorilo je v današnjem času očitno
izgubilo svojo ostrino ali pa imamo morda zato v Sloveniji toliko kapnikov?!
Zgodbo je zapisal že Valvazor pred več kot 300
leti in pristavil, da si tako neuki ljudje razlagajo nastanek kapnikov in da to
verjamejo celo nekateri znanstveniki.
Valvazor je bil izjemno kritičen
naravoslovec. Imel je veliko znanja, predvsem pa se je o vsem rad sam
prepričal. Tako je vedel za vodne povezave med Cerkniškim poljem in Rakovim
Škocjanom, s čolnom pa se je tudi peljal pod Velikim naravnim mostom v Tkalco
jamo do ponora Raka. Vse zanimivosti je natančno popisal in dal izdelati
sijajen bakrorez, ki nam prikaže cerkvici, mežnarijo in pokopališče pri
naravnem mostu. Ruševine cerkvice sv. Kancijana, ki je dala dolini ime, so
edini vidni ostanek malega romarskega zatočišča, pa vendarle dokaz, da je bila
pot ob dolini že stoletja znana in dobro obiskana.
Seveda pa ob vseh teh kraških imenitnostih kar
mrgoli zanimivih drobnarij. Poglejmo si le eno. To je cvet lepljive kadulje.
Spoznamo jo po velikih rumenih cvetovih, ime pa hitro preverimo z rahlim
dotikom _ seveda so dlakava stebla rahlo lepljiva. Cvet je prilagojen
opraševalcem. Zaradi očitne barve ga hitro opazijo. Na spodnji ustni je
pristajalna ploščad, ko pa žuželka hoče do medu, se mora preriniti skozi
zaporo, ki jo tvorita spodnja dela prašnikov. Ta je podobna nihajnim vratom, le
da so pritrjena na zgornji strani in se nadaljujejo v dolgo prašnično nit, na
koncu katere sta seveda prašnici s cvetnim prahom. Ko torej žuželka odpre
prehod, jo zgornji del prašnika lopne po hrbtu in dodobra napraši. Prašna
žuželka se bo pri naslednjem cvetu z veliko verjetnostjo zadela ob lepljivo
brazdo pestiča in cvet bo oprašen! Tako rastlina uporablja vzvod veliko preden
ga je odkril človek. In seveda to sploh ni edini izum, ki ga je človek prenesel
iz narave.
To naj bo le vaba za obisk šole narave, saj v
takšnem prispevku lahko samo nakažem nekaj drobcev. V vsem, kar je ustvarjeno,
je namreč odsev Stvarnika, Beseda, iz katere živimo. Zato ne zamujajmo te šole
za življenje!
Dostop: Z avtoceste Ljubljana - Razdrto zavijemo
pri odcepu Unec do istoimenskega naselja. V središču Unca zavijemo desno (napis
Rakov Škocjan) in se peljemo nekaj časa vzporedno ob avtocesti. Na naslednjem
križišču zavijemo levo in po makadamski cesti pridemo na konec doline pri
Velikem naravnem mostu, cesta pa se nadaljuje ob celotnem zahodnem robu doline
v smeri proti Zelšam in Cerknici.
