Nad jugozahodnim robom Kočevskega polja
valovi zakrasela gozdnata planota Stojna, iz katere
med drugim štrlijo Mestni vrh, Fridrihštajn
in Livoldski vrh. Zaradi goste poraščenosti
je od daleč videti precej enolična,
skorajda dolgo čas na, a v resnici
skriva vrsto naravnih in drugih zanimivosti.
Jelovo-bukovi gozdovi dajejo
zatočišče divjim živalim, kraška
tla so navrtana s podzemnimi jamami,
odtisi jelenovih parkljev na drevju
nas vabijo na naravoslovno pot,
razvaline gradu Fridrihštajn nam pripovedujejo
zgod bo o tragični ljubezni.
A pojdimo lepo po vrsti ...
Pri ruševinah gradu Fridrihštajn; v ozadju je Mestni vrh
Na pot!
Z avtobusne postaje v Kočevju, pred katero stoji
informativna tabla z opisi pokrajine, planinskih
poti in krajevne zgodovine, krenemo čez
glavno cesto. Ravna ulica nas mimo stanovanjskih
blokov hitro pripelje do planinskih kažipotov
na robu naselja. Poti se razcepijo. Desna,
Kalanova se za ovinkom loči od ceste in skrije
med drevje. Sprva je položna in lenobna, nenadoma
pa se prebudi in zavije naravnost navkreber.
Najstrmejša je med z mahom obraščenimi
skalami, kjer se odpre razgled na mesto in Rudniško
jezero. Kmalu prečkamo gozdno cesto.
Pobočje se prelomi, hrup iz doline potihne, pot
se odmakne v notranjost. Objame nas gosto smrečje. Zaradi južnega vremena se z vej usipajo
zavese lesketajočih se kristalov in kapljice
vode, pa tako na gosto, da bi skoraj potrebovali
dežnik. Ko pridemo iz goščavja, nam
pot zapre zapornica. Pod njo je razpotegnjena
jasa s planinsko kočo,
leseno ograjo in nekaj klopmi.
Nekoč so imeli na tem kraju zavetišče
gozd ni delavci, ki so menda večkrat
opazovali, kako se ob studencu
na robu jase napaja jelenjad. Zato so
ga poimenovali Jelenov studenec.
Table pred kočo nam razkrijejo še
vrsto drugih zanimivosti in nas povabijo
na 2400 metrov dolgo krožno
naravoslovno pot, ki je označena z zelenimi odtisi
jelenovih parkljev.
Če se želimo povzpeti na Mestni vrh, moramo
nazaj do zapornice. Označena pot zavije
tam v desno, obide skalovje in se požene čez
razdrapano pobočje. Poraščeni vrh je od koče
oddaljen slabe pol ure. Na njem sta vpisna knjiga
in žig, v zadnjem delu vzpona pa ujamemo
tudi nekaj razgleda.
Friderik in Veronika
Pot od Mestnega vrha do Fridrihštajna sprva
vijuga po razgibanem in precej skalnatem pobočju.
V snegu in ledu utegne biti spust nekoliko
neprijeten, v kopnem pa tod ni nobenih težav.
Svet se kmalu zravna. Z desne
se nam pridruži pot od
Koče pri Jelenovem studencu,
z leve pa nekaj minut pozneje
še pot iz doline. Po krajšem
vzponu pridemo do
gozd ne koče, nadaljujemo
proti Livoldskemu vrhu in za
ovinkom zavijemo navkreber
do ostankov gradu Fridrihštajn (970 m).
Koča pri Jelenovem studencu (850 m)
Starodavne ruševine nemo
pripovedujejo zgodbo o
Frideriku II. Celjskem in Veroniki
Deseniški. »Ko so šteli
1422, mu je umrla žena, ki
je bila po rodu Modruška;
truplo so prepeljali v Celje
in ga tu zakopali v samostanu,
« piše v Slavi vojvodine
Kranjske Valvazor.
»Na to se je močno raznesla
govorica, da jo je
njen mož, grof Friderik, v postelji zadušil, da
bi za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško,
ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji
zakonski postelji napravil prostor za zakonsko
zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je že v srcu
nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene
poročil z njo, je splošni sum postal še
močnejši.«
Friderikov oče Herman II. Celjski je poroki
nasprotoval, zato je na Fridrihštajn, kamor sta
se zatekla mladoporočenca, poslal vojake. Ti so
Friderika prijeli in odpeljali v Celje, Veronika
pa se je skrila in so jo pozneje izsledili v okolici
Ptuja. Obtožili so jo čarovništva in prignali pred
sodnike, vendar so jo ti oprostili. Tedaj je vzel
grof Herman pravico v svoje roke in dal Veroniko
utopiti. Pokopali so jo v
Braslovčah, njeno truplo pa je
Friderik pozneje prepeljal v
Jurklošter.
Ko je zgodbe konec, je sonce
že nizko nad obzorjem.
Zato s pogledom hitro ošvrknemo
Kočevsko polje, temačne
gozdove Kočevskega roga
in verigo Kamniško-Savinjskih
Alp ter krenemo v dolino. Zeleni
grajski stolpi na beli podlagi
nas vodijo po položnem
pobočju, mimo odcepa proti
Dolgi vasi in znova čez cesto.
Pot je blatna in čevlji glasno
cmokajo. Pa jim privoščimo to
zadovoljstvo, saj so nas ves dan
po trpežljivo nosili naokrog. OSNOVNI PODATKI: Izhodišče: Kočevje. Višinska razlika: 570 metrov. Dolžina vzpona: 1 ura in 45 minut. Skupna dolžina poti (Kočevje – Koča pri Jelenovem studencu – Mestni vrh – Fridrihštajn – Kočevje): 3ure in 15 minut. Opis poti in težavnost: Iz Kočevja peljeta proti Mestnemu vrhu dve poti: Kalanova, ki je nekoliko strmejša in zato primernejša za vzpon, ter Grajska, ki nas od Fridrihštajna pripelje nazaj v dolino. Obe sta dobro označeni ter ob sobotah in nedeljah zelo obljudeni. Hodimo po gozdu, nekaj razgleda je za nagrado le na vrhovih ali tik pod njimi. V kopnem pot ni težavna, v snegu ali ledu pa utegne biti spust z Mestnega vrha nekoliko neprijeten. V neugodnih razmerah se lahko vrhu izognemo: od Koče pri Jelenovem studencu krenemo v smeri proti Kočevski reki in potem zavijemo proti Fridrihštajnu. Tudi pri grajskih razvalinah je zaradi deloma prepadnega sveta potrebna previdnost. Planinska postojanka: Koča pri Jelenovem studencu je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. Zemljevid: Kočevsko, 1 : 50.000.
Novice 
