Najpogostejša
predstava v zvezi z belokranjsko pokrajino so steljniki - skupine bréz z orlovo
praprotjo v podrasti. Ta slika, ki je za obiskovalce tako značilna in dobiva že
kar romantičen pridih, je le posledica trdega boja za obstoj domačinov na
skopih kraških tleh. S spremenjenim načinom življenja je manj steljarjenja,
zato tudi steljnikov marsikje ni več. Bodisi so se umaknili polju ali pa so
druge drevesne vrste izkoristile odsotnost človekove dejavnosti in spremenile
sestavo gozda. Tisto, kar pa v Beli krajini ostaja, je njena kraška narava. Res
je plast apnenca razmeroma tanka, a dovolj ga je, da so se na plitkem krasu
razvili kraški pojavi. Zato je pokrajina tako razgibana in zato tudi ni veliko
vodotokov.
Vode z Gorjancev
tečejo pod to plastjo apnenca, ob prelomih in kjer se menjava geološka podlaga,
pa nas presenetijo kraški izviri.
Med njimi je
najmogočnejši izvir Krupa. Voda v obilju privre izpod 30 m visoke, značilno
pisane apnenčaste stene. Razgibana stena je izjemno slikovita in se zrcali v
mirnem vodnem ogledalu izvirnega jezerca.
Pisane lise so
nastale ob številnih tektonskih prelomih, zato tudi padavinske vode ubirajo ob
njih narazličnejše poti. Glede na različno izpostavljenost vlagi se naseljujejo
različne vrste alg in lišajev - tako se venomer spreminja skalnato slikarsko
platno nad izvirom. Morda bo kdo pozoren na bele srage pod izrazito polico v
vrhnjem delu stene. To so sledovi iztrebkov krokarjev, ki so se udomačili na
polici in že nekaj let na njej gnezdijo.
Prvi vtis ob srečanju
z izvirom je presenečenje. Od kod se lahko sredi suhe pokrajine nenadoma znajde
takšna količina vode? Kdor pozna muhavost krasa, bo hitro našel tudi razlago.
Vode na krasu niso nobena redkost, le vidimo jih ne, ker tečejo pod zemljo.
Geološke razmere so prisilile Krupo, da je privrela na dan. Iz potopljene jame
priteka mirno, nekako samoumevno, šele po količini vode na jezu spoznamo, kako
zelo vodnat je izvir. Pretok ne pade pod 400 l/s, medtem ko je povprečni
minimalni kar 1000 l/s!
Jamski potapljači so
v izvirni jami pod steno videli človeško ribico (Proteus anguinus). Jama
skriva obiskovalcem še eno živalsko posebnost - to je kakšen centimeter velika
jamska sladkovodna školjka Congeria kusceri. Doslej so jo našli v
Sloveniji le v tem izviru.
Krupa je že takoj za
izvirom gnala žago, še dragocenejša pa je kot vir pitne vode. Vendar so tik pred
izgradnjo vodnega zajetja (1983) ugotovili, da je močno onesnažena s
polikloriranimi bifenili (PCB), ki so se odcejali v vodno zaledje izvira iz
deponije bližnje tovarne kondenzatorjev. Sledili so sanacijski ukrepi, stanje
pa se le počasi izboljšuje.
Krupa si je do
največje belokranjske reke Lahinje, v katero se po 2,5 km izliva, vrezala
sotesko. Dobršen del si je lahko ogledamo po prijetni krožni učni poti. Ob njej
bomo spoznali paleolitsko postajo v jami Judovska hiša, prazgodovinsko naselje
Moverno vas, grad Krupo in seveda prijazne in gostoljubne domačine.
Morda pa vas bo
umirjeno in prijazno okolje izvira spodbudilo k premišljevanju. Ko se zagledamo
v reko, se ji zlahka prepustimo. Kako naravno je zalebdeti v toku, se vrtinčiti
in odpotovati naprej, navzdol. Vse je tako naravno, preprosto, ne zahteva
posebnega truda. A nenadoma ugotovimo, da je tok močan, reka motna, vedno
močnejši so občutki zmedenosti, negotovosti, strahu, brezizhodnosti. Takrat se
moramo obrniti, obrniti proti izviru. Ali ni tudi postni čas primeren za
razmislek o našem življenjskem toku, spodbuda, da se obrnemo, spreobrnemo k
izviru milosti, ljubezni in odpuščanja?
Dostop: V središču
Semiča zavijemo v smeri Metlike, pri naslednjem večjem križišču pa desno proti
Stranski vasi. Pri odcepu za vas Krupa zavijemo levo, smerokaz pri razpelu nas
usmeri na kolovoz, po katerem se peš odpravimo do izvira. Od kraškega izvira
Lebica pri Semiču vodi tudi naravoslovna učna pot do Krupe. Satelitska slika Krupe in okolice.
Izleti po Sloveniji 
