Lep jesenski dan je že sam po sebi jamstvo za
prijeten izlet. Goste in raznolike barve, topli sončni žarki in rezek zrak,
obilica plodov, spokojnost - ali ni že samo to dovolj, da se vrnemo domov
umirjeni in zadovoljni?
Kdor pa se težko odpravi pohajat brez določenega
cilja, mu pomagajmo s predlogom - zakaj pa ne na vinorodne griče Bizeljskega,
kjer se griči s Kozjanskega stekajo v ravnico ob Sotli?
Mehkoba valovite pokrajine vas bo očarala, proti
jugu obrnjena pobočja pa so kot nalašč za gojenje vinske trte. Tod je doma
sloviti bizeljčan.
Seveda si lahko vse to ogledujemo sproti na poti k
enemu najmogočnejših Slovencev - Nujčevem hrastu. Velja namreč za najdebelejše
dobovo drevo v Slovenji, to pa je že razlog, da krenemo na pot.
Na dvorišču kmetije Branka Balona (po domače
Nujca) se bohoti dob, ki meri v prsnem obsegu skoraj osem metrov, visok pa je
29 m, torej približno polovico ljubljanskega Nebotičnika. Krošnja je okoli 35 m
široka. V okolici ni drevesa, s katerim bi lahko primerjali Nujčev hrast, zato
se nam na prvi pogled ne zdi tako mogočen. Toda, ko pogledamo, kako majhna je
videti sicer velika kmetija ob njem, ali ko se zagledamo v posamezne veje,
podobne deblu spodobnega drevesa, se zavemo lastne neznatnosti.
Domačini so ponosni na svoje drevo, kar se kaže
tudi v tem, da se je podoba drevesa znašla celo na etiketi izvrstnega
chardonnaya, ki ga pridelujejo Balonovi.
Ko opazujemo grobo razbrazdano deblo,
opazimo tudi številne luknje, ki so jih izdolbli hrastovi kozlički. Uvrščamo
jih med večje hrošče, saj so kakšne 4 cm dolgi, dolge tipalke pa so zanesljiv
znak, da sodijo med kozličke. Vrsta je zavarovana pri nas in z evropsko
zakonodajo. V določenem obdobju ob večerih kar vrši, ko se kozlički množično
spreletavajo. In ker so to prave mrcine, so prizori podobni tistim v
Hitchcockovih filmih.
Ob tem se pojavlja zanimivo logično vprašanje:
kako se bo končal dvoboj med dvema zavarovanima vrstama? Kako naj človek poseže
vmes iz naravovarstvenih razlogov? Ali naj da prednost drevesu ali zavarovanemu
hrošču?
Suho razmišljanje po črki zakona privede v položaj
brez ustrezne rešitve. Namesto po črki je treba iskati rešitev po Besedi, kar
pomeni otresti se spon, v katere smo se sami vklenili, ko smo se odtujili od
narave. Vsako živo bitje, tudi Nujčev hrast, ima svoj začetek in konec. Zaradi
svoje mogočnosti in starosti se je v naših očeh izvil iz povprečnosti drugih
hrastov, tako da ga dojemamo kot osebek, kot izjemnost in ga želimo ohraniti.
Morda mu lahko nekoliko olajšamo starost, a biološki konec drevesa se bliža.
Pri drevesih je zanimivo, da s starostjo in zlasti smrtjo postajajo vedno bolj
živa, saj dajejo dom številnim glivam in živalim,
tudi kozličkom, katerih
ličinke se razvijajo v deblih. Vsi ti podnajemniki ne morejo ogroziti drevesa,
ko je na vrhuncu moči, drugače pa je, ko začne drevo hirati. Če gledamo na
dogajanje s te celovite plati in upoštevamo še časovno razsežnost, se nam vse
pokaže v razumljivejši luči. Nenadoma se začudimo, kako to, da od obsežnih
dobovih gozdov ob Sotli ni ohranjenih več takšnih hrastov, ki bi lahko
nadomestili gregovškega orjaka. Tu je namreč ključ našega odnosa do narave, da
znamo upoštevati odnose in dogajanja med vsemi živi bitji v naravi, tudi s
človekom seveda, in to v dolgoročnem okviru.
Dostop: Iz Brežic zavijemo proti severu proti
Bizeljskemu. Ko zapustimo za sabo Staro vas, moramo biti pozorni na desni odcep
za Gregovce. Že od daleč vidimo sredi ravnine hišo z mogočnim hrastom.
11.09.2008 sva z možem šla na ogled.
Hrastovi kozlički so zmagali, saj je od mogočnega hrasta ostalo le še posušeno razbrazdano deblo, ki so mu odžagali veje.
