Najpogostejša predstava v zvezi z belokranjsko pokrajino so steljniki – skupine bréz z orlovo praprotjo v podrasti. Ta slika, ki je za obiskovalce tako značilna in dobiva že kar romantičen pridih, je le posledica trdega boja za obstoj domačinov na skopih kraških tleh. S spremenjenim načinom življenja je manj steljarjenja, zato tudi steljnikov marsikje ni več. Bodisi so se umaknili polju ali pa so druge drevesne vrste izkoristile odsotnost človekove dejavnosti in spremenile sestavo gozda. Tisto, kar pa v Beli krajini ostaja, je njena kraška narava. Res je plast apnenca razmeroma tanka, a dovolj ga je, da so se na plitkem krasu razvili kraški pojavi. Zato je pokrajina tako razgibana in zato tudi ni veliko vodotokov.
Vode z Gorjancev tečejo pod to plastjo apnenca, ob prelomih in kjer se menjava geološka podlaga, pa nas presenetijo kraški izviri.
Med njimi je najmogočnejši izvir Krupa. Voda v obilju privre izpod 30 m visoke, značilno pisane apnenčaste stene. Razgibana stena je izjemno slikovita in se zrcali v mirnem vodnem ogledalu izvirnega jezerca.
Pisane lise so nastale ob številnih tektonskih prelomih, zato tudi padavinske vode ubirajo ob njih narazličnejše poti. Glede na različno izpostavljenost vlagi se naseljujejo različne vrste alg in lišajev – tako se venomer spreminja skalnato slikarsko platno nad izvirom. Morda bo kdo pozoren na bele srage pod izrazito polico v vrhnjem delu stene. To so sledovi iztrebkov krokarjev, ki so se udomačili na polici in že nekaj let na njej gnezdijo.
Prvi vtis ob srečanju z izvirom je presenečenje. Od kod se lahko sredi suhe pokrajine nenadoma znajde takšna količina vode? Kdor pozna muhavost krasa, bo hitro našel tudi razlago. Vode na krasu niso nobena redkost, le vidimo jih ne, ker tečejo pod zemljo. Geološke razmere so prisilile Krupo, da je privrela na dan. Iz potopljene jame priteka mirno, nekako samoumevno, šele po količini vode na jezu spoznamo, kako zelo vodnat je izvir. Pretok ne pade pod 400 l/s, medtem ko je povprečni minimalni kar 1000 l/s!
Jamski potapljači so v izvirni jami pod steno videli človeško ribico (Proteus anguinus). Jama skriva obiskovalcem še eno živalsko posebnost – to je kakšen centimeter velika jamska sladkovodna školjka Congeria kusceri. Doslej so jo našli v Sloveniji le v tem izviru.
Krupa je že takoj za izvirom gnala žago, še dragocenejša pa je kot vir pitne vode. Vendar so tik pred izgradnjo vodnega zajetja (1983) ugotovili, da je močno onesnažena s polikloriranimi bifenili (PCB), ki so se odcejali v vodno zaledje izvira iz deponije bližnje tovarne kondenzatorjev. Sledili so sanacijski ukrepi, stanje pa se le počasi izboljšuje.
Krupa si je do največje belokranjske reke Lahinje, v katero se po 2,5 km izliva, vrezala sotesko. Dobršen del si je lahko ogledamo po prijetni krožni učni poti. Ob njej bomo spoznali paleolitsko postajo v jami Judovska hiša, prazgodovinsko naselje Moverno vas, grad Krupo in seveda prijazne in gostoljubne domačine.
Morda pa vas bo umirjeno in prijazno okolje izvira spodbudilo k premišljevanju. Ko se zagledamo v reko, se ji zlahka prepustimo. Kako naravno je zalebdeti v toku, se vrtinčiti in odpotovati naprej, navzdol. Vse je tako naravno, preprosto, ne zahteva posebnega truda. A nenadoma ugotovimo, da je tok močan, reka motna, vedno močnejši so občutki zmedenosti, negotovosti, strahu, brezizhodnosti. Takrat se moramo obrniti, obrniti proti izviru. Ali ni tudi postni čas primeren za razmislek o našem življenjskem toku, spodbuda, da se obrnemo, spreobrnemo k izviru milosti, ljubezni in odpuščanja?
Dostop:
V središču Semiča zavijemo v smeri Metlike, pri naslednjem večjem križišču pa desno proti Stranski vasi. Pri odcepu za vas Krupa zavijemo levo, smerokaz pri razpelu nas usmeri na kolovoz, po katerem se peš odpravimo do izvira. Od kraškega izvira Lebica pri Semiču vodi tudi naravoslovna učna pot do Krupe.