Arhitekturne in zgodovinske posebnosti ter izjemne rastlinske in živalske pestrosti zaznamujejo 650 ha veliko območje (zavarovano leta 2001) Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS). Stoletna tradicija pridelave soli, sobivanje človeka in narave je ustvarila in ohranila edinstveno solinsko pokrajino, ki leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije. Severni del KPSS, kjer še vedno pridelujejo sol, se imenuje Lera. Od južnega dela KPSS, Fontanigge, ga deli kanal Grande-Drnica. Sečoveljske soline so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju.
V objemu stoletne tradicije
KPSS lahko najbolje spoznamo na kateri izmed treh učno-opazovalnih
Solinarskih poti. V spremstvu parkovnega nadzornika se lahko na
Solinarski poti 1 (krožna, ogled traja 1 uro) na Leri seznanimo s
procesom pridelave soli in zgodovino solinarstva. V vseh letnih časih
pa lahko opazujemo ptice; na območju Sečoveljskih solin je okoli 270
vrst ptic. Drugi dve Solinarski poti potekajo na Fontaniggah.
Solinarska pot 2 (krožna, ogled traja uro in pol) teče ob levem bregu
kanala Grande. Ob razlagi vodnika se bomo seznanili z glavnimi
ornitološkimi in drugimi naravoslovnimi posebnostmi solin. Na
Solinarsko pot 3 na Fontaniggah (v eno smer ogled traja dve uri) se
lahko odpravimo sami. Le-ta vodi ob obstoječi makadamski poti ob
Dragonji do izliva, nato ob kanalu Giassi do Muzeja solinarstva. Ob
obisku vseh treh poti bomo spoznali le delček solinarskih zgodb, ki so
se začele že pred davnimi stoletji, prvi zapisi o solinah namreč segajo
v 13. stoletje. Nekdaj cvetoča dejavnost je bila donosna vse do 60. let
prejšnjega stoletja, ko so opustili južna solinska polja, imenovana
Fontanigge. Danes na srednjeveški način v manjših količinah
pridobivajo sol le še na Fontaniggah, medtem ko se pridobivanje soli
na Leri razlikuje po načinu priprave slanice, žetve in skladiščenju
soli ter različnih delovnih orodij. Na obeh solnih poljih, na Leri in
na Fontaniggah, gojijo »petolo«, posebno vrsto biosedimenta, ki
preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje
posameznih ionov v sol.
»Neznosna žalost hodi po solinah / in išče zorne, gavre, taperine, /
duh prednikov po hišah v razvalinah, svet neke male slane domovine«
(Tone Pavček).
O tem, da je bilo v 19. stol. več kot 400 solinarskih hiš, pričajo
številne razvaline. Med njimi na Fontaniggah stojita obnovljeni
solinarski hiši, ki predstavljata neprecenljivo solinarsko dediščino.
Ob obisku muzejske zbirke se čas za trenutek ustavi. V prikazu
delovnega in bivalnega okolja v solinarski hiši ter pisnega, slikovnega
in predmetnega zgodovinskega orisa odsevajo skrivnosti stoletnega
življenja in dela solinarjev, ki so se navadno z družinami na dan sv.
Jurija (23. april) preselili v soline. Urejene površine ob solinarskem
muzeju prikazujejo star postopek pridobivanja soli. Tako ostajajo le
gledališki prikaz solnih polj, ki so bila v drugi polovici osemdesetih
let prejšnjega stoletja uničena in potopljena pod morsko vodo.
Podoba kmečkega doma v Istri
Obisk KPSS lahko zaokrožimo z obiskom etnološkega spomenika, kjer se
zdi, da ognjiščni prostor še vedno živi. V vasici Sv. Peter stoji
kmečka hiša, po domače Tonina hiša. Oljčna in murvina drevesa, nekatera
že častitljive starosti, samo še dopolnjujejo podobe iz preteklih
stoletij. Življenje istrskega kmeta nekoč je prikazano v pritličju. Tu
lahko vidimo tip oljarne, ki so jo uporabljali do prve polovice 20.
stoletja. Nekatere oljarne so bile v zasebni lasti, ponekod so jih
postavljale vaške skupnosti, obstajale pa so tudi oljarne v cerkveni
lasti. V zasebnih oljarnah je delo potekalo v zimskem času, ko so
dozoreli oljčni plodovi. V kmečki kuhinji in sobi številni predmeti
prikazujejo kuhinjsko in sobno opremo v preteklih časih, ki so jo
uporabljali tudi še v prvi polovici prejšnjega stoletja.
Želite izvedeti več
S KPSS, obiščete ga lahko vse dni v letu, upravlja družba Soline
Pridelava soli d.o.o., Seča 115, Portorož (tel. 05/672-13-30), spletni
naslov http://www.soline.si. O času možnosti obiska Muzeja solinarstva
in Tonine hiše v Sv. Petru informacije lahko dobite pri Pomorskem
muzeju »Sergej Mašera«, Cankarjevo nabrežje 3, Piran (05/671-00-40).
Ljubiteljem ptic je na voljo knjiga Andreja Sovinca Spoznajmo ptice
Sečoveljskih solin (Koper, 2003). Kdor pa želi KPSS dojeti celostno,
kot neskončno ljubezniv objem reke in morja, mu priporočam izjemno
bogato monografijo Iztoka Geisterja Sečoveljske soline (Kmečki glas,
2004).
Novice 
