Občina Podlehnik, Turistično društvo Podlehnik, Heliosov Sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda in Ministrstvo za okolje in prostor vabijo v soboto, 2. oktobra 2010, ob 11. uri na slovesno odprtje obnovljenega Haloškega studenca pri etnološkem muzeju na Gorci v občini Podlehnik.
Slovesnost bodo s kulturnim programom popestrili učenci OŠ Podlehnik, člani TD Podlehnik, ljudski godci Haloški veseljaki in mladi glasbeniki, plesalci, ljudski godci in pevci. O poteku obnove vam bosta spregovorila župan Marko Maučič in predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič, ki bo ob tej priložnosti predstavil prvi turistični vodnik po občini Podlehnik. Prireditev bomo zaključili z druženjem ob poizkušanju haloških dobrot in odličnih vin.
V gozdičku pri etnološkem muzeju na prostem leži v dolini studenec z lastnim izvirom. Globok je do dva metra in zgrajen iz lapornega kamna. Na vrhu je pokrit z deskami, obložen s kamni in zemljo. Na prednji strani so bila lesena vrata, katera so morali domačini ob sušnem obdobju celo zaklepati. Na lesenem držaju je bila zajemalka za vodo. Prebivalci Gorce in bližnjih vasi so oddaljeni najmanj kilometer od studenca, kamor so hodili po pitno vodo. Strmi predeli Haloz so področje s stalnim pomanjkanjem vode in padavin, zato je izvir v dolgem sušnem času včasih presahnil. Ker se je čez noč v njem vseeno nabralo nekaj vode, so jo lahko zajeli le najbolj zgodnji. Ko je vode v vodnjaku zmanjkalo, so morali ljudje po vodo že rano zjutraj v oddaljeno dolino. Zato so za vodnjak lepo skrbeli, da je ostal čist in uporaben. Po pripovedovanju starejših ljudi so vodo iz vodnjaka uporabljali samo za pitje in kuhanje. Za gospodinjska dela in živino so uporabljali vodo iz cistern ali mlak, kamor se je stekala deževnica s pobočij.
Po 30 letih pozabe so ga na pobudo TD Podlehnik in z lastnim delom ter s finančno pomočjo občine in Heliosa celovito obnovili, uredili okolico in sprehajalno pot. Danes lahko ob studencu posedite in se okrepčate s čisto izvirsko vodo. Vsakodnevno pitje izvirske vode vam izboljša splošno zdravje, ker krepi organizem ter ugodno vpliva na počutje.
Na vrhu hriba na Gorci občina Podlehnik obnavlja viničarski muzej, člani TD Podlehnika pa so postavili muzej z etnološko zbirko na prostem, katere del bo tudi obnovljen vodnjak.
V okviru Heliosovega sklada, ki sta ga leta 1998 ustanovila poslovni sistem Helios in Ministrstvo za okolje in prostor, je to že 68. obnovljeni vodnjak v 59. slovenski občini. Heliosov sklad se financira iz deleža od prodaje okolju prijaznih premazov znamk Bori, Tessarol in Ideal.
Občina Podlehnik je ena od 210 občin v Republiki Sloveniji. Leži na severozahodnem delu vinorodnih Haloz. Ozemlje občine Podlehnik je izredno razgibano in so zanj značilna strma pobočja. Razprostira se na 46 km² vinorodnih Haloz. Haloze imajo zmerno kontinentalno podnebje, prst je peščeno ilovnata z močno mikrobiološko dejavnostjo, ki je ugodna za najkvalitetnejša vina. Značilnost naše občine je, da je njena geografska lega in površinska raznolikost nekaj posebnega, zanimivega, privlačnega. Od Ptuja je oddaljena 10 km. Sestavlja jo dolina, ki jo na obeh straneh obkrožajo slikoviti griči, posajeni s številnimi vinogradi in gozdom. Po dolini je speljana avtocesta, ki je v vas prinesla novi utrip življenja. S cesto so prišli k nam tudi turisti in Petrol je zgradili motel, ki je danes žal zaprt. Dolina ob potoku Rogatnice je ravninski del, skozi katerega poteka glavna prometna povezava od zahoda proti vzhodu z mejnim prehodom Gruškovje, ki deli našo občino na dve geografski enoti. Od desnega brega Rogatnice se prične področje gričevnatega sveta, ki hitro preide v strm hriboviti predel, kjer so najvišji hribi ob 12 km dolgi meji s sosednjo državo Hrvaško in s sosednjo občino Videm. Za našo občino Podlehnik je značilno, da leži v osrčju vinorodnih in gozdnatih Haloz.
Haloška pokrajina je hribovit svet, kjer vodnih virov ni v izobilju. Zato so naši predniki z njimi skrbno ravnali in iskali rešitve, kako zagotoviti in zajeti dragoceno pitno vodo. Tako so uredili in zavarovali ter obzidali številne izvire v dolinah. Vodo so prinašali v putah (brentah) iz dolin, ob hišah so imeli le mlake, kjer so napajali živino in obzidane cisterne v katere so zbirali deževnico za pranje in dnevno porabo.
Voda je v zgodovini človeštva vedno krojila usodo ljudstev in narodov. Vse stare kulture so nastale ob velikih rekah ali na obalah morij. Žal pa mi ne živimo ob velikih veletokih, nimamo slapov in morja. Živimo v Halozah, kjer vode nikoli ni bilo na pretek in se z njo še danes spoštljivo ravna, Smo v krajih, kjer je bilo več vina kot vode. Kako dragocena je voda vemo šele tedaj, ko vode nimamo, ker je voda nenadomestljiva. To se v naših krajih dogodi velikokrat in to zaradi popravila vodovodnih instalacij in nevšečnosti ob sušnih obdobjih. Ko so vodni viri suhi, ali pa se podtalnica nevarno zniža, lahko pride do omejitve porabe vode ali zmanjšanega pritiska. Čeprav smo v tretjem tisočletju, še vedno niso vsi prebivalci priključeni na vodno omrežje. Še vedno je veliko gospodinjstev, ki ima lastne cisterne, ki zbirajo deževnico. Takšna voda je za pitje oporečna. V času suše pa napolnijo cisterne tako, da jim vodo pripeljejo gasilci, seveda pa je precej dražja od deževnice. V naši občini se moramo pohvaliti, da smo ena izmed prvih haloških občin, ki smo dobili pitno vodo v vsako hišo.