Na Triglav (2864 m) vodijo številne poti, primerne za izkušene gornike, pa tudi za malo manj izkušene, ki želijo vsaj enkrat stati na našem najvišjem vrhu. Samo iz Mojstrane vodijo proti kralju naših gora tri čudovite, ledeniško preoblikovane alpske doline. Iz doline Krme je najlažji dostop, dolina Kota očara pohodnike s svojo tihoto in samoto v senci severne stene Rjavine, dolina Vrata, »najlepša dolina na svetu« (Jakob Aljaž), pa preseneča z mogočno Triglavsko severno steno, ki zapira njen sklep. Ravno po tej dolini je speljana Pot Triglavske Bistrice.
Vsi se vendarle ne morejo povzpeti na Triglav. Lahko pa se skupaj
znajdemo prav pod triglavsko Severno steno, eno najveličastnejših sten
v Alpah (visoka 1000 m in široka 3000 m). Ob pogledu nanjo bomo nemalo
presenečeni, da so pogumni gorniki tudi tod našli poti. A tokrat naj za
nas raje ohrani videz nepristopnosti. Za začetek omenimo le to, da je
dolino Vrat, predvsem izjemno podobo Triglava s severa, javnosti odkril
farmacevt, naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (8. 7. 1802 – 21. 8.
1866), ki se je med prvimi kot naravoslovec povzpel na Mangrt, Triglav,
Stenar in druge vrhove v Julijskih Alpah.
Vrata v Triglavski narodni park
Pri opisu poti nikakor ne moremo mimo dveh vasi, ki nas pripeljeta v
»Triglavsko kraljestvo«, kot je ta gorski svet poimenoval gornik in
planinski pisatelj Julius Kugy (19. 7. 1858 – 5. 2. 1944). To sta Dovje
in Mojstrana. Vsak ima svojo zgodovino in kmečko tradicijo; obema pa je
nepozaben pečat vtisnil župnik Jakob Aljaž, ki je na Dovjem župnikoval
sedemintrideset let. Pokopališče ob farni cerkvi sv. Mihaela je postalo
zadnji dom tudi za premnoge ponesrečene planince s triglavskega
pogorja, ki so bili med prvimi pristopniki na Triglav. Med drugimi tu
počiva tudi filozof in alpinist Klement Jug (19. 11. 1898 – 11. 8.
1924). Danes je po njem poimenovan eden od stebrov (Jugov steber), ki
prekrivajo Triglavsko severno steno v navpični smeri. V Mojstrano, ki
leži ob vstopu v Triglavski narodni park, vodi ena od poti mimo
cerkvice sv. Klemena. Po legendi je postavljena na kraju, kjer naj bi
na svoji poti v Rim počivala sv. Ciril in sv. Metod. V Mojstrani si med
številnimi zanimivostmi lahko ogledamo tudi Triglavsko muzejsko zbirko.
Pot Triglavske Bistrice se začne Pri Rosu, nekaj deset metrov od konca
vasi. Nanjo nas bo opozorila informativna tabla, po njej pa varno
vodile markacije, vse do zatrepa doline Vrat.
Paleta naravnih vrednot
Pot Triglavske Bistrice je bila urejena leta 1995, njen namen pa je
predstaviti zanimive alpske gozdne ekosisteme in druge naravne
vrednote, ki dajejo Vratom izrazit pečat. Številne table s strokovnimi
opisi, ki so postavljene na najzanimivejših krajih ob poti, nas bodo
tako opozorile na naravne zanimivosti. Med njimi na slap Peričnik,
Galerije, Poldov in Turkov Rovt, ki spominjata na stoletno povezanost
človeka s tukajšnjo naravo, ter na divji zatrep doline z mehko blazino
Bukovlja in silnimi vršaci v špalirju pred mogočno severno steno
kraljevskega Triglava.
»Porojen v zibelki sneženi, / Povit na odeji ledeni …« (Finžgar)
Med naravnimi znamenitostmi Triglavskega narodna parka bomo zaman
iskali najvišji in najmogočnejši slap, zagotovo pa Peričnik sodi med
najlepše. Zaradi lahkega dostopa ima številne občudovalce. Od Koče pri
Peričniku smo v dobrih petnajstih minutah že pri Spodnjem Peričniku (52
m). Večina obiskovalcev se tu tudi ustavi, ker niti ne vedo, da je le
deset minut višje tudi Zgornji Peričnik (16 m) – prava pomanjšava
Spodnjega. Tja vodi zavarovana pot. Peričnik je občudoval tudi Jakob
Aljaž, ki je naročil Franu Saleškemu Finžgarju (9. 2. 1871 – 2. 6.
1962), naj o njem napiše pesem. Aljaž jo je uglasbil in uvrstil v
Slovensko pesmarico (1911). Svojevrstno podobo pa Peričnik pokaže
pozimi, ko ga mraz uklene v mogočen leden steber in kopico manjših
stebričev. Od tod nas bo pot vodila pod Galerijami – izvotljenimi in
previsnimi konglomeratnimi stenami, ki jih je nekoč izdolbel potok
Bistrica – do Aljaževega doma v Vratih (1015 m) in Aljaževe kapele sv.
Cirila in sv. Metoda.
Triglavski župnik
Aljaž žal ni dočakal blagoslovitve kapele, ki jo je 29. julija 1928
opravil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič (29. 5. 1850 – 2. 7. 1937).
Vedel pa je za sklep Aljaževega kluba SPD (1925), da pozida kapelico v
Vratih in s tem izvrši vsaj enega izmed številnih načrtov triglavskega
župnika. Tako je Aljaž sam prosil za načrte znanega arhitekta Ivana
Vurnika (1. 6. 1884 – 9. 4. 1971), ki je svojemu staremu prijatelju na
ljubo načrte napravil zastonj.
Malo nad kapelo stoji velik balvan – Mali Triglav. Na deset metrov
visoko skalo, naježeno s klini, se lahko tudi povzpnemo in tako za
trenutek ali dva podoživimo tudi malo alpinizma. Zahtevnejše poti
(Tominškova pot in pot čez Prag) pa od Aljaževega doma vodijo na
Triglav. Tisti, ki vodi čez Prag, bomo deloma sledili tudi mi, do
izvira Triglavske Bistrice, mimo dveh spomenikov žrtvam gora. Prvi,
povečan plezalni klin z vponko, je spomin na planince, ki so padli med
2. svetovno vojno, drugi, plošča z reliefno plastiko – podobo plezalca,
ki je omahnil v steni – pa je spomenik žrtvam Triglavske severne stene.
Kmalu bomo prišli do razpotja, kjer pot čez Prag zavije levo čez potok
Triglavska Bistrica, naravnost pa pelje na preval Luknja. Tu, v bližini
slovite Triglavske severne stene, se Pot Triglavske Bistrice zaključi.
Po isti poti se vrnemo na izhodišče, odkoder pa se lahko zapeljemo še v
dolino rečice Radovne, ki v sebi skriva premalo poznano kulturno
dediščino.
IZHODIŠČE, CILJ IN PRIMERNOST POTI
Pot Triglavske Bistrice se začne na koncu Mojstrane, Pri Rosu. Tu je
parkirišče za osebna vozila. Mojstrana je oddaljena od Jesenic 10 km in
od Kranjske Gore 15 km. Po poti nas vodijo informativne table
Triglavskega narodnega parka, v značilni temnorjavi barvi. Pot je dolga
približno deset kilometrov. Iz Mojstrane do informativne table pod
Triglavsko severno steno bomo potrebovali dobre štiri ure, za nazaj pa
nekoliko manj, saj lahko izpustimo ponovni ogled slapa Peričnika. Pot
je srednje zahtevna, primerna v kopnih razmerah. Nekoliko večjo
previdnost zahteva pot proti Spodnjemu in Zgornjemu Peričniku. S seboj
vzemite zemljevid Triglavski narodni park 1 : 50 000.
ALI STE VEDELI …
- da je bila Triglavska muzejska zbirka razglašena za kulturni
spomenik. Med drugim je predstavljena zgodovina slovenskega planinstva,
od prvih pristopov na Triglav do začetka 2. svetovne vojne, v ožjem
okolišu vzhodnih Julijskih Alp.
- da si lahko v Zgornji Radovni ogledate Pocarjevo domačijo, ki je spomeniško obnovljena in muzejsko opremljena.
- da deblo Gogalove lipe v Zgornji Radovni meri v obsegu skoraj 6,5
metra. Strokovnjaki so ji prisodili približno 500 let starosti.
V planinah je potrebno imeti odprte oči. Je varno za hojo, ob tem pa imaš možnost uživati ob življenju, ki domuje v skalovju, v čudovitem razgledu na okoliške vrhove in na oddaljujočo se dolino. Tu se uživa v zvokih življenja narave! Prvič sem se povzpela z možem in prijatelji na Triglav od Aljaževega doma po Tominškovi poti. Čeprav zahtevno, neopisno lepo, življenje vidno na vsakem koraku, vsak komentar odveč!
Novice 
