Domov arrow Novice arrow Romarske cerkve arrow Marija Gradec
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Marija Gradec

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Karmelske Matere božje

Marija Gradec
Božjepotništvo je v nekdanjih časih ob vseh plemenitih verskih nagibih imelo tudi drugačne. Danes bi govorili o verskem turizmu, nekakšni mešanici verskega in izletniškega, resnega in razvedrilnega. Romarski kraji so zasloveli po svetu, privabljali ljudi, kar je pospeševalo tudi trgovino in sploh razvoj kraja, ki se je ponašal z božjo potjo. Zato ni čudno, da so v bližini skoraj vseh slovenskih mest in trgov bili romarski kraji oziroma cerkve. Tudi najmanjša mesta so si prizadevala, da bi imela božjo pot. Sejemski dnevi, poseben privilegij mest in trgov, so bili ponavadi povezani z božjepotnimi shodi, ko se je nabralo veliko ljudi. Med božje poti, ki so tesno povezane z razvojem mesta, je tudi Marija Gradec pri Laškem.

Na gričku nad sotočjem Lahomnice in Savinje, ki prav tu naredi velik zavoj v dolino proti Zidanemu Mostu, stoji privlačna Marijina cerkev, ki je dala kraju pečat tudi v imenu. Po sodbi raziskovalcev je na kraju, kjer sedaj stoji cerkev, nekoč bila predzgodovinska in pozneje rimska trdnjava. Od tod tudi ime Gradec. Ob Lahomnici še danes stoji graščina Gradec, ki jo prvič omenjajo že leta 1428. Takrat je celjski grof Friderik podaril svojemu kanclerju Ivanu Meusenreuterju dvorec, imenovan Hof zu Graz bei Tiver. Po njegovi smrti ga je dobila v last kartuzija v Jurkloštru, po letu 1578 pa je prehajal iz rok v roke. Prav verjetno je, da sta bila v preteklosti grad in cerkev povezana.

Cerkev pa je vseeno mlajša od prve omembe sosednjega gradiča. Izročilo pravi (menda pa je to pisalo nekoč tudi v cerkvi, a se je napis izgubil), da je cerkev postavil laški meščan Matija Stich. Bil je ključar farne cerkve sv. Martina in je z gradnjo tega svetišča hotel izkazati hvaležnost Bogu in Materi božji. Za kaj, tega ne pove. Prav gotovo je bila v ozadju globoka vera, da se je odločil za tako velike stroške v letih, ko so pri nas divjali Turki. Cerkev naj bi začeli zidati leta 1503, najkasneje leta 1505, dokončali pa so jo baje že leta 1506. Zaradi turških vpadov naj bi bila cerkev obdana z obzidjem in obrambnimi stolpi. Stavba kaže značilnosti časa, v katerem je nastala. Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev sodi v tip poznogotskih cerkva. Njena zasnova je sicer nekoliko drugačna od drugih, ker nima prezbiterija in ladje, ampak je celovit prostor, zato jo označujejo za stavbo kapelnega tipa. Zvonik na zahodni strani je bil prizidan pozneje, najverjetneje v baroku. Prvotno je imela cerkev majhen lesen zvonik na strehi. Današnji zvonik z baročno kapo daje cerkvi mogočen videz in jo kljub drugačnemu slogu lepo dopolnjuje.

Tisto, kar je prineslo tukajšnji cerkvi slavo med raziskovalci in občudovalci preteklosti, pa ni arhitektura, marveč slikarije. Freske so bile narejene leta 1526, v času, ko je zlata doba gotskega stenskega slikarstva že zahajala. Leta 1927 jih je odkril umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ob obnovi v šestdesetih letih pa so odkrili, da je poslikana vsa cerkev. Pravijo, da se z njimi uvršča med pomembnejše spomenike našega najstarejšega slikarstva, skupaj z arhitekturo in opremo pa med vidnejše slovenske spomenike. Mešanje dveh slogov, gotskega, ki odhaja, in renesančnega, ki se napoveduje, je značilnost marijagraških fresk. Poleg tistih pri Sv. Primožu nad Kamnikom so te freske najvidnejši spomenik tega časa pri nas. Ob freskah pa velja omeniti tudi lepo baročno opremo. Veliki oltar je odličen primer baročne umetnosti tretje četrtine 17. stoletja. Leta 1768 sta ga namreč povečala in predelala mojstra Ivšek in Gallo. V njem kraljuje škapulirska Mati božja z Jezusom v naročju. Tudi oba stranska oltarja sta bogata: prvi je posvečen trpečemu Kristusu, drugi pa Janezu Krstniku. Narejena sta bila leta 1693.

Še pred drugo svetovno vojno je bilo zapisano v opisih cerkve, da je Marija Gradec od nekdaj znamenita božja pot. Tudi danes tisti, ki so povezani s kraji okrog Laškega, vedo za Marijino božjo pot. Obiskovalci Laškega se lahko vedno odločijo tudi za kratek sprehod do sem. Poplačani bodo z doživetjem lepote, ki ji ni para daleč naokrog.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Nadžupnijski urad Laško, Aškerčev trg 3, 3270 Laško.
Satelitska slika Marije Gradca in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni shod:


nedelja po godu Karmelske Matere božje (16. julij).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €


Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Laško  romarska pot  sv. Mati božja  Štajerska  škofija Celje 
Komentarjev
Dodaj novIšči
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008