Naš tokratni obisk bo malce drugačen od dosedanjih. Posvetili se bomo namreč predvsem izhodišču za različne izlete, vendar to pomeni, da ne bo že kar izhodišče postalo cilj! No, če hočete razumeti to zapleteno misel, morate brati naprej.
Napotimo se v Nazarje, naselje na sotočju Drete in Savinje. Če se nam zahoče bolj potepanja z avtomobilom, se od tod lahko odpravimo ob Dreti do Gornjega Grada ali ob Savinji navzgor v osrčje solčavskih gora tja do Robanovega kota in Logarske doline ali celo še naprej čez Pavličevo sedlo do Železne Kaple. Seveda pa so Nazarje primerno izhodišče tudi za tiste, ki radi pešačijo ali planinarijo. Prav prijeten in ne preveč naporen je obisk sv. Urbana na Dobrovljah, ki ločujejo Savinjsko in Zadrečko dolino od doline pri Vranskem. Dobrovlje so kraška planota, kjer se z robov odpira izjemno lep razgled bodisi proti Kamniško Savinjskim Alpam ali pa proti Vranskemu.
Na zahodni strani sta Lepenatka in Rogatec, ki ju domačini imenujejo Mrtvi menih, saj obris res spominja na ležečega meniha s kapuco.
Zahtevnejši je vzpon na Golte, a ga dopolnimo s sprehodom po širokem grebenu proti Smrekovcu, ki je ognjeniškega porekla in že zato pri nas nekaj posebnega. O tem morda kdaj drugič!
Za cilj pa si lahko izberemo kar Nazarje, saj skriva naselje precej zanimivosti. Ob sotočju je v listinah že v 13. stoletju omenjen grad Vrbovec, ki je nadzoroval pomembno prometno povezavo. Danes je v njem sedež različnih organizacij, med njimi tudi občine.
Na griču Gradišče nad gradom so leta 1625 pozidali loretsko kapelo, le nekaj let pozneje pa so frančiškani, ki so pobegnili sem iz Bosne, zgradili samostan in cerkev, posvečeno Mariji. Kip loretske Matere božje z detetom, ki je v glavnem oltarju, so domačini poimenovali "Nazarska kraljica", kar je botrovalo imenu kraja. V samostanu je bila lekarna, leta 1752 je bila ustanovljena samostanska knjižnica, od leta 1786 do 2. svetovne vojne je delovala tudi samostanska ljudska šola. Zaradi lesne industrije in tovarne Elkroj se je po drugi svetovni vojni naselje precej povečalo.
Teh nekaj skopih zgodovinskih podatkov pa ne pove, da je Gradišče oaza molitve. Ob frančiškanskem samostanu, ki je bil kar tri stoletja pomembno versko in kulturno središče tega območja, so leta 1978 postavile skromno domovanje tudi tri sestre klarise. S tem je v svet usmerjeno delovanje bratov frančiškanov dobilo tudi močno molitveno podporo.
V današnjem času, ko razdalje še komaj kaj pomenijo, je marsikomu težko razumeti, da se nekdo odloči, da bo živel prostovoljno do konca življenja na nekaj desetih kvadratnih metrih. Pred leti me je ob srečanju s sestrami presunil nenavaden občutek, da stene klavzure obdajajo mene, klarise na drugi strani rešetk pa so zunaj, na svobodi. Sedaj se z vsakim obiskom, ko se srečujem z vedrino in veseljem sester klaris, z njihovo predanostjo in modrostjo, ta občutek stopnjuje in utrjuje prepričanje, da je to res! Osupljivo preprosto spoznanje.
Podoben obrat sem doživel ob razmišljanju o adventnem času. Ko se pripravljamo na praznovanje Jezusovega rojstva, si želimo, da bi Bog prišel k nam. A Bog je že prišel, je že pri nas. Z nami je ves čas od tiste betlehemske noči, ko se je učlovečil v jaslih in nam postal enak v vsem, razen v grehu. 
Navzoč je v evharistiji, odseva ga vsako živo bitje, vse, kar je ustvarjenega. Tiho trka na vrata naših src. Ker spoštuje našo svobodno voljo, se ustavi na pragu srca in čaka na našo odločitev, da odpremo vrata. Ne bojmo se ga sprejeti, ne menimo se za ‘štalo’ v srcu, saj se je že rodil v hlevu. Zaupajmo mu, saj zna na ruševinah greha zgraditi sveto mesto. Zato adventni čas kliče kliče vsakega od nas, da odgovori na božjo ponudbo z Marijinim: "Zgodi se!"
Dostop:
Z avtoceste Ljubljana – Celje zavijemo na izhodu Šentrupert proti Mozirju, nato po 5 km pridemo do Nazarij.