Skala nam največkrat pomeni trdnost, nespremenljivost. Za čas našega življenja to kar dobro velja, v časovnem razponu desettisočletij pa se izkažejo kamniti skladi za dokaj ranljive. Vode jih lahko z raztapljanjem prevotlijo v jamske splete, reke vrežejo globoko v skalna korita svoje struge. In prav takšen primer si bomo tokrat ogledali.
Voda, ki ima velik strmec in nosi s seboj mnogo peska, ima zelo veliko moč in brez večjih težav brusi skalnato strugo. Zato se dno razmeroma hitro poglablja, nastanejo zelo ozke soteske s strmimi stenami. 
Zanje sta najbolj pogostna izraza korita ali deber. Pričakujemo jih na obrobju gora, zlasti tam, kjer so bili ledeniki, ki so ob taljenju zagotavljali dovolj vode, v gorah pa seveda tudi ni problema za strmine. Zato so tudi pri nas najlepše koritaste soteske v alpskem območju: v dolini Soče (Soča, Kršovec) in na njenih pritokih (Koritnica, Mlinarica, Tolminka), v Kamniški Bistrici, na Radovni (Blejski Vintgar) in v Bohinju (korita Mostnice in Ribnice).
Mostnica je potok, ki zbira vode z južnih pobočij Tosca, dela Uskovnice in Fužinskih planin. Pohlevno teče po ledeniško uravnanih Vojah, pod planinskim domom pa se začne divji del njene poti. Rečica se je zarezala v apnenčaste pregrade. Prvih 600 m korit je popolnoma skritih obiskovalcem, navadno jih prvič srečamo pri Češenjskem mostu (mimogrede, zgrajen je na naravnem mostu!), kjer se po markirani poti od planinskega doma spustimo do soteske. Naslednja možnost, da prečkamo vodo, je brv pod pritokom Suhe, sledita pa še dva mostova. Zadnji je znani Hudičev most, že čisto blizu Stare Fužine. Le malo naprej se korita končajo. Mostovi niso dali rečici le imena, omogočajo nam tudi, da si korita ogledamo z obeh bregov.
Ogledamo si seveda lahko vse posebnosti korit: ozke prepadne stene, ponekod niti dva metra vsaksebi, slapiče izoblikovane skledaste rečne mline ali draslje različnih starosti. V zgornjih delih soteske so starejši, preraščeni; delovali so, ko struga še ni bila tako globoko vrezana. V spodnjih delih pa rečni mlini še vedno ‘meljejo’ – voda prinaša s sabo kamenje, ki se ujame v vdolbini, vodni tok pa ga vztrajno vrti. Tako kamni kot stene se gladko obrusijo. Seveda pa je tisto, kar najbolj pritegne našo pozornost, smaragdna voda, v katere globinah občudujemo iskre postrvi.
Posebej zanimiva je razširitev med dvema odsekoma korit. Tu je takoj za zgornjimi koriti zanimiva prevotljena skala, znana kot Slonček. Stena med dvema kotlicama je razpadla, nastala je odprtina, ostal pa skalni lok, ki spominja na slonov rilec.
Kljub temačnosti soteske nikoli ne doživljam kot nekaj mračnega. Bučanje kristalno čiste vode me vedno prepričuje v prisotnost življenja. Voda je simbol očiščevanja, novega začetka, nenehnega pretakanja in vračanja. Iz še tako smrdljive odplake se na izviru spet pojavi čista voda. Čudežna pretvorba, ki jo pri vodi še nekako razumemo, nam je pri grehu komajda verjetna. Ali se res lahko gnusoba greha spremeni v brezmadežnost? Potem se lahko tudi grešnik spremeni v svetnika, smrt v življenje. Lahko – zaradi podarjene krvi, prelite za vse nas na križu.
Vsak vidi svet nekoliko drugače; pri Slončku bo nekdo pozoren predvsem na skalni lok, drugi ga bo popolnoma spregledal, ker bo njegovo pozornost vzbudila le odprtina s smaragdno vodo. Ta vidi v križu le obupno trpljenje, grob, kjer se vse konča, pogled drugega seže prek križa v zarjo življenja nad grobom.
Z mostov rad opazujem vodo pod seboj. V vsakem trenutku je drugačna. Razlika je tudi med točko, v katero strmim, in vodo nad mano oziroma pod mano. Ne morem več ugotoviti, kateri pritoki jo sestavljajo, niti ne napovedati, katera voda se bo še pritočila. Tako je tudi z mojim življenjem. Prav tu pod Toscem se mu je pridružil močan pritok in z odločitvijo, potrjeno pri sv. Pavlu, je nastala reka, sposobna sprejemati nove potočke, in sedaj teče, brusi in se obruša. Teče proti morju in se ozira proti izviru: "Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja." (Jn 22, 17c)
Dostop:
Iz Stare Fužine (Bohinj) od cerkve sv. Pavla ali središča vasi do Zoisove graščine, nato po kolovozu do Hudičevega mostu. Nad mostom se od kolovoza odcepi markirana steza, ki je speljana ob Mostnici. Pri drugem mostu pobirajo v sezoni prispevek za urejanje poti. Na robovih soteske je zlasti ob vlažnem vremenu; potrebna previdnost.