Domov arrow Novice arrow Etno kmetije arrow Plečnikova hiša v Trnovem
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Plečnikova hiša v Trnovem

Natisni E-pošta

Zimski vrt
Zimski vrt
Prispevek o Plečnikovi hiši je sicer napisan za rubriko Slovenske domačije, a se zdi, da pojem domačija v tem primeru ni najbolj na mestu. Pojem domačija bolje pristaja podeželjskim zgradbam, ki poleg stanovanjske hiše pogosto zaobsegajo tudi gospodarsko poslopje. Poleg tega pri Plečnikovi hiši tudi ne gre za zelo staro poslopje, kar je tudi eden od kriterijev pri izboru slovenskih domačij. Pač pa ta hiša povsem izpolnjuje kriterij odprtosti za javnost, saj je spremenjena v muzej, za katerega skrbi Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki poleg te hiše vključuje še Grad Fužine s stalno razstavo o Jožetu Plečniku, Jakopičevo galerijo in Bienale industrijskega oblikovanja.
Plečnikov portret v veži
Plečnikov portret v veži
O Plečniku kot genialnem arhitektu in urbanistu pišemo v posebnem članku v rubriki Veliki Slovenci, še več pa bralci o Plečniku lahko preberejo v knjigah o njem (npr. Peter Krečič: Jože Plečnik – moderni klasik). Zato tokrat ne bo toliko govora o Plečniku kot človeku in ustvarjalcu, ki je neizbrisne sledi zapustil v treh glavnih sredjeevropskih mestih: v Ljubljani, v Pragi in na Dunaju, ter v številnih manjših in tudi zelo majhnih krajih.
Več pozornosti bo namenjene sledem, ki jih je arhitekt zapustil v svoji lastni hiši na Korunovi 4 v Ljubljani. In teh sledi ni malo; očitno imamo opravka s stanovalcem, ki mu je težko najti enakega, ne samo v Sloveniji, marveč tudi v svetu. S tem niso mišljene samo sledi v obliki številnih originalnih predmetov in originalne opreme v hiši, ki priča o iznajdljivosti in umetniškem okusu stanovalca, pač pa tudi sledi, ki so tega stanovalca notranje napolnjevale in vodile pri celotnem njegovem dejanju in nehanju. V hiši, v kateri je bil največkrat in najraje sam, namreč ni bil nikoli osamljen. Družbo mu je delala narava (rastline, ptice), tisti, ki je nad vsem tem in seveda tudi ljudje.

O hiši in njeni preteklosti

Delovna soba
Delovna soba
Hišo na Korunovi 4 je leta 1915 kupil Jožetov brat Andrej za skupno življenje treh bratov in sestre. Žal se lepa zamisel navzlic dobri volji vseh prizadetih ni uresničila. Sestra Marija se do smrti leta 1929 ni mogla ločiti od stanovanja v središču Ljubljane, brat Andrej je bil duhovnik in je najprej služboval v Kočevju in nato v Repnjah, kjer je ostal do smrti. Tako sta ostala v hiši samo Jože in Janez. Janez je bil bolj živahne narave kot Jože. V hišo je pripeljal klavir in večkrat tudi prijatelje, kar pa ni ustrezalo Jožetu, zato sta se razšla. Janez se je kmalu za tem, ko je bila končana novogradnja leta 1925 odselil na stari naslov.
Jože Plečnik se je v to hišo naselil leta 1921, potem ko je bil po vrnitvi iz Prage imenovan za profesorja arhitekturne kompozicije na ljubljanski univerzi. Takoj po vselitvi je naredil načrt za valjasti nadstropni prizidek, prekrit s položno dvokapnico s posebnim vhodom. Pred vhodom v prizidek je uredil veliko zastekleno vežo, po dokupljeni hiši in parceli na Korunovi 6 pa je na južni strani prizidka postavil še steklenjak, zimski vrt s štirimi
Dokupljena hiša
Dokupljena hiša
stebri ob zunanji stekleni steni. To pomeni, da gre pri Plečnikovi hiši pravzaprav za kompleks treh hiš: stara hiša, kupljena leta 1915, med leti 1923 do 1925 zgrajen prizidek in leta 1929 dokupljena hiša na Korunovi 6. 

Celoten kompleks je po Plečnikovi smrti podedoval nečak, duhovnik Karel Matkovič, ki se je za nekaj časa tudi naselil v stari del hiše. Novi del je ohranil takšnega, kakršnega je zapustil arhitekt. Začel je tudi urejati mojstrovo zapuščino in korespondenco, zaslužen pa je tudi za to, da se je ohranila večina izvirnih predmetov, izvirni ambienti in druga dragocena dediščina. Leta 1970 so dediči hišo in celotno zapuščino prodali mestu Ljubljana, ki je to zapuščino izrabila za ustanovitev Arhitekturnega muzeja Ljubljana.

Ogled Plečnikove hiše

Hiša z vrta
Hiša z vrta
Za obiskovalca je ogled hiše zaradi neobičajne razporeditve prostorov, različnih nivojev in nenavadnih prehodov razmeroma zahtevna naloga. Ob prijaznem vodenju kustosinje Ane Porok pa se spremeni v vtisov polno doživetje. Kot se spodobi smo ogled začeli v sprejemnici (veži), polni rastlinja še iz Plečnikovih časov (npr. bršljan), različno starih kamnov, opeke in marmornih plošč, ki so ostale pri gradnji arhitekturnih mojstrovin po Ljubljani. Levo ob vhodu stoji na kamnitem podstavku hišni patron sv. Jožef, na desni na lesenem panju pa Plečnikov portret iz žgane gline, delo njegove učenke Vladimire Bratuž – Lake. Na steni ob prehodu v bivalni del zgradbe je pritrjen korpus Križanega.
Kuhinja se je po prizidavi prizidka znašla v jedru med starim in novim delom kompleksa. Je zelo asketsko opremljena. Poleg štedilnika je v njej le še nekaj kosov pohištva, ki jih je izdelal Plečnik sam: miza s stoli (izdelanimi za družino Kozak), na komodi stoji maketa mesarskega mostu, ob štedilniku pa je Plečnikov najljubši stol s poličko za skiciranje. Na njem je Plečnik zelo rad posedal, pil kavo in skiciral.

Spalni del delovne sobe
Spalni del delovne sobe
Plečnikova delovna soba je bila hkrati tudi spalnica. Po obliki je okrogla in razdeljena na spalni in delovni del. Leseni tram oprt na portala skrite garderobne omare z ene strani in kopalnice z druge, optično deli okroglo sobo na dva dela. Na tramu je pozlačen baročni kip svetnice, ki mojstra opazuje z vrha in mu pomaga pri ustvarjanju. Miza na kozah je polna najrazličnejših predmetov od risalnega pribora, škatlic, steklenic in papirja, do znamenitega Plečnikovega širokokrajnega klobuka. Medtem ko je večina predmetov v sobi mojstrovih, pa je stol ob delovni mizi Thonetov stol. Na eni od zidanih omaric za mizo stojita medaljona s portretoma obeh bratov, Andreja in Janeza, ki ju je modeliral Plečnik sam.
Pravokotno na tram je postavljena postelja, nad katero je zidna omara polna knjig. Tako je imel Plečnik tudi v postelji ali na postelji možnost listanja oziroma branja knjig. Za ogrevanje prostora je uporabljal nizko lončeno peč, ki polkrožno sega v prostor. Na njej sta našla svoje mesto dva zelo lepa svečnika ter glinasta glava skladatelja Vinka Vodopivca. Muzealci so k temu dodali še bronasti odlitek Plečnikove posmrtne maske. Med pečjo in posteljo stoji železni samostojno stoječ križ in brivski stol kot odlagalna polica. Na steni tik ob vhodu visi preprost okvir z 9 dragocenimi japonskimi lesorezi, na steni pri vhodu v kopalnico pa okvir z ostanki mozaikov, najdenih ob izkopavanjih rimske Emone.

Sprejemna soba za prijatelje
Sprejemna soba za prijatelje
Majhna sobica ob okrogli sobi je Plečniku najprej služila za spalnico, po odhodu brata Janeza pa jo je spremenil v kopalnico. V njej je dal postaviti preprosto emajlirano banjo in bakreno peč. Ob steni stoji lesena omara, ki jo je mojster sam zasnoval. Njena posebnost sta dve polički na obeh vratnih krilih, ki se ju da spustiti in ki v tem primeru služita kot polički za odlaganje perila ali česa drugega. Sicer pa se je Plečnik, kot pove kustosinja, najraje umival z vodo iz vrča po Kneippovi metodi.
Na koncu hodnika v pritličju je originalno ohranjena še majhna pravokotna sprejemnica, v kateri je Plečnik sprejemal njemu najljubše goste. Stene in strop so obložene z lesom, za katerim se skrivata dve stenski omari. V steno za vrati je vzidana visoka lončena peč z bakrenim kotličkom za vodo; pod njo je klop. V kotu, kot nekakšna igračka iz svetlega lesa, stoji Plečnikov kolovrat. Poleg razmeroma velike mize sta v prostoru še dva stola: Thonetov stol in prototip stola za Vzajemno zavarovalnico. Na steni je Plečnikov portret v oglju in osnutek za sliko sv. Pavla. Kovinski secesijski lestenec je izvrsten primerek oblikovanja iz začetka 20. stoletja na Dunaju.
Muza na stropu
Muza na stropu
Na stopnišču, ki vodi v zgornje prostore so razstavljene slike s študijske poti po Italiji in Franciji. Kot najboljši Wagnerjev učenec na dunajski likovni akademiji je Plečnik leta 1898 dobil štipendijo za študijsko potovanje po omenjenih deželah, vendar se je moral zaradi materine smrti predčasno vrniti domov. K slikam je dodal še več drobnih predmetov, med drugim tudi drobno plastiko češkega leva.

Okroglo sobo v zgornjem nadstropju je Plečnik namenil bratu Janezu in dal zanj tudi po meri izdelati pohištvo. Pozneje jo je spremenil v učilnico za študente. Tam, kjer je nekoč stal klavir sedaj stoji delovna miza, tam kjer je bil predviden prostor za posteljo pa sedaj stoji miza s šolskimi deli Plečnikovih učencev. Pod štirimi okni, ki se odpirajo na zahod, so vdelane lesene knjižne police s predali, na policah pa knjige. Pred oknom na severni steni visi kopija freske sv. Jožefa iz Crngroba, ki so jo prijatelji darovali mojstru za god.

Zimski vrt in vrt

Stol za skiciranje
Stol za skiciranje
Posebej je treba omeniti še zimski vrt, ki ga je Plečnik dozidal na južni strani nove hiše. V njem je nekoč rasla trta, oleandri, limonovci in palmovci – zelo rad je namreč imel sredozemsko rastlinje. Če pa je hotel to rastlinje ohranjati tudi pozimi je moral prostor tudi ogrevati. V ta namen je dal postaviti toplozračno peč iz rdeče opeke, po zgledu ogrevalnih sistemov iz rimskih časov. Ob peči je postavil vazo.
Iz zimskega vrta je izhod na vrt, ki ga je Plečnik urejal postopoma. Razmeroma velik vrt ni bil ograjen, saj je bil prepričan, da ograja ni potrebna, če se sosedje razumejo med seboj. Med Plečnikovim in župnijskim vrtom je bila in je še le živa meja, saj se je s sosedom pisateljem Francem Saleškim Finžgarjem dobro razumel. Mejo nakazuje še steber iz Čevljarskega mostu, na katerega je arhitekt postavil križ. Ograja na drugi strani je bila zgrajena šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Prednji del vrta (ob hiši) s cvetjem, grmičevjem, visokim drevjem, čebelnjakom, skalnjakom in klopjo je oblikovan kot "arhitektura", vrt onkraj določene črte pa pripada "naravi".

Ob zaključku je treba podčrtati, da je ta hiša nekaj posebnega v mnogih pogledih. Najprej zato, ker je vse podrejeno izjemno ustvarjalni naravi njenega stanovalca in potem tudi zato, ker nevsiljivo opozarja na pomen duhovnega sveta za človekovo (notranje) ravnotežje. Videti je, da kreativni posameznik le tako lahko ustvari velika dela. Vsak predmet in vsi detajli v hiši imajo svojo zgodbo in svoj pomen. Zato ni čudno, da obiskovalec odide iz hiše poln vtisov in pomirjen. In zato tudi ni čudno, da je obiskovalcev vsako leto več. Med njimi prednačijo tuji turisti iz najrazličnejših koncev sveta. Obiskovalce te hiše in Ljubljane nasploh pa bi bilo prav gotovo še mnogo več, če bi glavno mesto uresničilo še katero od mojstrovih zamisli npr. Mesarski most ali Parlament, imenovan Katedrala svobode. A do tedaj bo po Ljubljanici preteklo še veliko vode.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Ljubljana  domačije 
Komentarjev
Dodaj novIšči
mia *** :):P   | 86.61.37.xxx | 2008-04-09 12:24:49
dobr napisan ql hiša (od uzuni)
js   | 84.255.253.xxx | 2009-03-29 11:50:49
ta je pa najvecji car na svetu!!!!
tatka   | 212.18.40.xxx | 2011-03-04 18:39:25
Res ne vem zakaj je moral avtor v sklepnem delu članka namigovati na nujno uravnoteženo stanje kogarkoli za ustvarjanje. Trditev je preprosto preveč puhla in ne stoji na nobenih dokazih. Ravno nasprotno, nemalo velikih umetnikov je veljalo za prav 'zmešane'.
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008