Muzej Kraška hiša v Repnu, kot se uradno imenuje, je odprta za obiskovalce šele nekaj mesecev. Navzlic temu je med Slovenci na Tržaškem že široko znana. Najbolj odmevna prireditev, ki se je v tem času zgodila v tej hiši je bila kmečka ohcet zadnji vikend v avgustu. To prireditev si je ogledalo ogromno število Slovencev in verjetno tudi Italijanov. Ko sem na Opčinah dve gospe vprašal za pot do Repna, sta mi obe v en glas pojasnili, da bi moral priti prejšnjo soboto, ko se je tam dogajala kmečka ohcet. Obred kmečke ohceti je zaživel že leta 1968 in vsakokrat traja vsega skupaj štiri dni. Prave kraške poroke se udeleži približno 500 oseb v narodni (ljudski) noši. Poroka se odvija v cerkvi na Tabru, nakar se svatje v sprevodu sprehodijo do Repna, kjer jih v Kraški hiši čaka še obred predaje neveste ženinovi družini. Štiridnevnega praznovanja se vsakič udeleži več tisočglava množica radovednežev.
Vhod zunaj
Repen je podeželsko naselje tik on slovensko italijanski meji, v občini
Repentabor (Comune di Monrupino). Pravzaprav prave razmejitve med enim
in drugim naseljem skoraj ni. Obe naselji sta prislonjeni ob rob kraške
planote, s tem, da je cerkev v Repentabru postavljena že na vrhu rega
roba in je zato vidna daleč naokoli.
Kraška hiša se nahaja blizu središča vasi, če o središču sploh lahko
govorimo. Obiskovalec dobi vtis, da je središče vasi tam, kjer je večji
odprt prostor ali trg s trgovino na eni strani in gostilno na drugi.
Kraška hiša se nahaja v večji skupini med seboj tesno povezanih hiš in
gospodarskih poslopij (Škabarjev kot), in to že na vzpenjajočem se
pobočju. Šele lep v kamnu izklesan napis Kraška hiša ob vaškem vodnjaku
obiskovalca opozori, da se nahaja v bližini Kraške hiše.
Kraška hiša – domačija
Skedenj
Hiša sama je namreč skupaj z gospodarskim poslopjem obdana z visokim
zidom, kar je v teh krajih očitno nekaj povsem normalnega. V zidu je
povsem nov velik vhod - kaluna in povsem nov kamniti portal z velikimi
lesenimi dvokrilnimi vrati. Vrata se odprejo samo v uradnih urah, ali
tedaj, ko pride kdo tako vztrajen kot sem bil jaz.
Ko človek vstopi na dvorišče – borjač, najprej zagleda lep kamnit
vodnjak in lepo kamnito mizo s kamnito klopjo ob steni hiše. Vodnjak –
štjerna je bil za Kraševca življenskega pomena. Hiša sama z gankom in
kamnitimi podboji vrat in oken na zunaj ni videti kaj posebnega, je pa
dobro ohranjen primerek značilne kraške ljudske arhitekture. Še najbolj
v oči pade zelo domiselno izdelan in zelo mogočen dimnik, ter seveda s
skrlami krita streha.
Bivalni del hiše obsega najprej kuhinjo (za Kraševca hišo), ki je bila
edini ogrevani prostor v kamniti domačiji. Najpomembnejši element v
kuhinji je ognjišče odprtega mediteranskega tipa, na katerem je ogenj
neprestano gorel. Ob njem so se stanovalci greli, kuhali in
pomenkovali. Nad ognjiščem je napa z značilnimi
Kašča
lesenimi poličkami in
okrasnimi zavesicami – tornakaminom. Potem je tu še krušna peč, vintla
za mesenje kruha, sklednik in škafenca – niša, s polico za vrče in za
škaf z vodo. Kuhinja je tlakovana s klesanimi skrlami.
Poleg kuhinje je v pritličju še klet – hram, v katerem je bil shranjen
dragocen teran, ki je Kraševca odžejal in ga okrepčal obenem. Iz
vinograda v plavnik, nato v prješo in v buč, kjer je počakal pomladi.
V nadstropju je shramba oziroma kašča – na podu, v kateri so
shranjevali poljske pridelke, ki so morali zadostovati za celo zimo:
pšenico, ječmen, krompir, orehe in drugo. Pogosto so v njej tudi
prenočevali, največkrat starejši člani družine ali otroci. Poleg kašče
- na podu se v nadstropju nahaja še spalnica – na podu z ozko zakonsko
posteljo in žimnico iz koruznega lubja – lubenco in bogato vezeno
posteljnino, zibelko za malčka in skrinjo. Le-to je nevesta prinesla k
hiši za doto. V tem prostoru je sedaj postavljena tudi ženska figura,
oblečena v praznično kraško nošo.
Kuhinja
K gospodarskemu delu domačije spada skedenj, kamor so najprej
pripeljali in shranili pridelke. Tu so jih otrebili in odbrali, ter jih
šele nato odnesli v shrambo. V skednju je bil pod streho tudi voz z
vsemi svojimi deli in razno gospodarsko orodje.
V hlevu – štali je bilo vedno nekaj glav živine, ki je kmetu pomagala
pri delu in mu dajala mleko, ki so ga mlekarice v posebnih posodah –
plenjerjih nosile prodajat v Trst. Na štali je bilo spravljeno seno, ki
je moralo zadostovati do aprila, ko so živino odgnali na pašo. V
številčnih družinah, ki jih ni bilo malo, so na seniku pogosto spali
tudi otroci.
Spalnica
Hiša je bila že dalj časa zapuščena, kajti zadnji lastnik je odšel s
trebuhom za kruhom v Argentino, odkupila in obnovila jo je Zadruga Naš
Kras ob pomoči občine Repentabor. V sodelovanju z Agencijo AIAT sta
občina in zadruga ob otvoritvi Muzeja izdali tudi lično štirijezično
zgibanko z naslovom Kraška hiša. Glede starosti hiše oziroma domačije
ni točnih podatkov. Njeni začetki najverjetneje segajo v zadnje
dvajsetletje 18. stoletja. Današnji izgled pa je hiša dobila leta 1831,
ko je bila zadnjič dozidana in preurejena. Novejši posegi so bili
izključno konzervatorske narave.
Danes hiša in borjač služita različnim namenom: prikazovanju ljudskih
običajev, literarnim nastopom in predstavitvam knjig, pa tudi koncertom
in razstavam. Iz nekdanjega skednja je nastala lepa Kraška galerija.
Novice 
