Kamorkoli se obrneš v Ljubljani, v vsako smer se lahko odpraviš na izlet v ravno prav visoke, bližnje hribe. S terminom ravno prav visoke, mislim na take pohodnike, ki so bolj sprehajalci, kot sem sama. Pomembno je, da je lepa narava, najbolje v spomladanskih oblačilih, da ni preveč strmo in da je prijetna družba, da lahko kakšno rečemo, brez da bi bili ne vem kako upehani.
Taka, meni ljuba, izletniška točka je Toško Čelo. Je del Polhograjskega hribovja in visoko svojih 590 m. Na hrib se ponavadi odpravimo iz Podutika, kamor se lahko pripelješ z mestnim avtobusom številka 5, potem pa počasi navzgor do cestnega Prevala, kjer zavijemo desno. Malo se ustavimo ob spomeniku padlemu kurirčku, nato pa skozi gozd ali pa po cesti, proti vrhu. Na vrhu pa se ob lepem sončnem vremenu odpre prekrasen pogled na Ljubljano daleč naokoli. Zanimivo je, ko je v Ljubljani megla, kar pa je pozimi velikokrat, vrh pa se ponavadi kopa v soncu. In kaj vidimo nad meglo, ki se kot debela vata razprostira okoli nas. Vrh Šmarne gore in Grmade in pa dimnik ljubljanske toplarne, ki veselo puha v zrak in onesnažuje okolje.