Fran Erjavec, slovenski naravoslovec in pisatelj, se je rodil na današnji dan, 4. septembra 1834, v Ljubljani, na Poljanah. Umrl je 12. januarja 1887, v Gorici, kjer je tudi pokopan. Pesnik Simon Gregorčič mu je posvetil pesem Lovorika.
Zelo zgodaj je izgubil očeta. Mati se je ponovno poročila in malega Frana sta vzgajali stara mama in teta. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Zelo ga je zanimala narava, zato se je po opravljeni maturi na ljubljanski gimnaziji, vpisal na študij kemije in prirodopisa, na Dunaju.
Kot gimnazijec je sodeloval z vajevci, med katerimi sta bila tudi Simon Jenko in Janez Mencinger. Ustanovili so skrivni dijaški časopis Vaje, v katerem so objavljali svoja literarna dela. Fran Erjavec je za Vaje napisal spisa Žaba in Mravlja.
Po končanem študiju je služboval na Dunaju, kjer je poučeval na realki. Enajst let je preživel v Zagrebu. V tem času je tudi veliko potoval in povsod zbiral naravoslovno gradivo.
Leta 1871 se preseli v Gorico, kjer postane član Čitalnice in z igralsko skupino nastopa v Gorici in Tolminu. V Gorici se je poročil z Marijo Ferfilovo in imela sta štiri otroke.
Fran Erjavec je pisal pripovedke, basni, povesti in črtice. Najboljša povest je »Ni vse zlato, kar se sveti«, ki jo skupaj z Levstikovim “Martinom Krpanom”, štejemo med klasične slovenske povesti.
Fotografija: splet dLib