Znanstveniki so do danes popisali približno
poldrugi milijon različnih vrst žuželk, ki
predstavljajo dobre tri četrtine vseh živalskih
vrst na svetu. Ta leteča, gomazeča in
brenčeča bitja srečujemo tako rekoč povsod:
na travnikih in v stanovanjih, visoko v gorah
in ob morskih obalah, na prenapolnjenih
mestnih ulicah in na krajih, kamor komaj kdaj
stopi človeška noga. Ker številne vrste povzročajo
škodo in prenašajo bolezni, žuželkam
na splošno nismo posebej naklonjeni.
Mnoge preganjamo ali se jim izogibamo, redke
cenimo, z nobenimi pa nismo tako tesno
povezani kot s čebelami.
Čebele poznamo vsi, vendar to ne pomeni,
da o njih veliko vemo. Naša srečanja z
njimi so ponavadi bežna: včasih slišimo brenčanje
v cvetočem sadovnjaku, tu in tam opazimo
barvit čebelnjak ali preženemo nesrečnico,
ki nam je po naključju priletela v avto.
Morda se spominjamo, kako se nam je v nogo
zapičilo želo, ko smo se bosi podili za žogo
na bližnjem travniku, morda vemo za soseda,
ki ima na vrtu čebele – in to je vse.
Lepo priložnost, da za nekaj trenutkov
pokukamo v življenje čebel in hkrati spoznamo
zgodovino čebelarjenja na Slovenskem,
nam ponuja Čebelarski muzej v Radovljici,
ki je bil ustanovljen leta 1959. Njegovi prostori
v baročni Thurnovi graščini v starem
delu mesta so sicer razmeroma majhni, vendar
zračni, lepo urejeni in polni medeno
toplih barv. Razstavni predmeti so razporejeni pregledno in zanimivo, spremljajočega
besedila pa je toliko, da nas ne dolgočasi,
temveč ga z zanimanjem preberemo od začetka
do konca. Muzej, ki si ga letno ogleda
okrog 12.000 obiskovalcev, je razdeljen na
tri vsebinske sklope: prvi opisuje razvoj čebelarstva
pri nas, drugi prikazuje umetnost
poslikave panjskih končnic, v tretjem pa so
predstavljene lastnosti in življenje čebel.
Zgodovina čebelarjenja
na Slovenskem
Thurnova graščina v starem delu Radovljice, kjer ima prostore Čebelarski muzej
Ljudem je že od
nekdaj dišal med,
zato so sprva plenili
gnezda divjih čebel,
pozneje pa začeli
gojiti domače
čebele. Kot kažejo
podobe v grobnicah,
so se s čebelarjenjem
ukvarjali že
stari Egipčani. Tem
so sledili Grki, ki so
za panje uporabljali
glinene lonce in
koše, ter Rimljani,
ki so poznali panje
iz šibja in desk.
Na Slovenskem
je bilo čebelarjenje razvito že v 13. stoletju,
še bolj pa se je razmahnilo dve stoletji pozneje,
ko so v naših krajih začeli sejati
ajdo. Čebelarji so za panje najprej
uporabljali prirezana drevesna debla,
ki so jih sčasoma nadomestili
panji iz desk. V 18. in 19. stoletju je
bilo čebelarjenje ena izmed najpomembnejših
kmetijskih panog na
Slovenskem.
V prvi sobi so poleg modelov starih
panjev predstavljeni tudi možje,
ki so spremljali in usmerjali razvoj
čebelarstva na Slovenskem. Častno
mesto pripada Antonu Janši iz bližnje
Breznice pod Stolom (1734–
1773), ki je leta 1770 z dekretom cesarice
Marije Terezije postal prvi cesarsko-dunajski čebelarski
šoli. Dve leti
pred smrtjo je v
nemščini izšla
njegova knjiga
Razprava o rojenju
čebel, leta
1775 pa še Popolni
nauk o čebelarstvu,
v kateri
so opisane tri vrste
čebel v panju,
čebelji izdelki, čebelarska opravila in drugo.
V istem obdobju sta delovala tudi duhovnik
Peter Pavel Glavar (1721–1784), ki je
prevedel ter dopolnil Janševo razpravo o
rojenju čebel in si prizadeval za ustanovitev
čebelarskih šol, ter italijanski zdravnik in naravoslovec
Giovanni Antonio Scopoli
(1723–1788), ki je v delu Razprava o čebelah
opisal način čebelarjenja v naših krajih.
V naslednji sobi so razstavljene stiskalnice
za med in vosek, različni panji, lovila za
roje in čebelarsko orodje. Tu so predstavljeni
tudi čebelarji Jan Strgar (1881–1955),
ki je uspešno izvažal kranjske čebele, Anton
Žnideršič (1874–1947), ki je z novo konstrukcijo
panja prispeval k naprednejšemu načinu
čebelarjenja, Avgust Bukovec (1878–
1965), dolgoletni urednik Slovenskega čebelarja
in pobudnik zbiranja gradiva za čebelarski
muzej, ter Mihael Ambrožič (1846–
1904), ki je po svetu razširil kranjsko sivko
in izvozil več kot 70.000 čebeljih družin.
Panjske končnice
Sredi 18. stoletja so se začele na čelnih deščicah
panjev pojavljati slikarije z nabožno,
pozneje pa tudi posvetno vsebino, ki so jih
ustvarjali tako poklicni slikarji kot tudi ljudski
umetniki. Poslikavanje je doseglo največji
razcvet v letih od 1820 do 1880, na
prehodu v 20. stoletje pa je zamrlo.
Danes je znanih več kot 600 različnih
motivov, ki so se pojavljali na panjskih končnicah.
Nabožni motivi najpogosteje prikazujejo
Marijo (ta je upodobljena tudi na najstarejši
znani panjski končnici iz leta 1758)
in svetnike, prizore iz Stare zaveze in Jezusovega življenja, posvetni, ki so pogosto humorno
obarvani, pa kažejo zgodovinske dogodke
in smešijo človekove napake.
Čebele
V četrti sobi, ki je polna bližnjih posnetkov
čebel, nad katerimi bdi podoba sv. Ambroža
– zavetnika čebelarjev, izvemo vrsto zanimivih
podatkov: da šteje čebelja družina od
20.000 do 80.000 članov, med katerimi je
največ delavk, da živijo čebele od štiri do
šest tednov, da je v vsaki čebelji družini tudi
od 200 do 400 trotov, ki skrbijo za oploditev
matice, da matica dnevno izleže od 1500 do
2000 jajčec ... Poleg so predstavljeni glavni
čebelji izdelki: med, propolis, matični mleček,
s katerim se hranijo matice, in vosek, ki
ga v obliki luskin izločajo od 12 do 18 dni
stare čebele (v enem gramu voska je do 1250
takšnih luskin). Na fotografijah si lahko ogledamo
tudi naravne sovražnike čebel in najpogostejše
bolezni, v vitrini ob vhodu pa svečarske
in medičarske izdelke.
Te dni bo Čebelarski muzej v Radovljici
še posebej oživel, saj bodo v njem tako kot
vsako pomlad uredili opazovalni panj. V
njem si bomo lahko od blizu ogledali življenje
čebelje družine, ki je najživahnejše
prav konec maja in v juniju, ko čebele vneto
odhajajo na pašo.
URNIK OBISKOV Čebelarski muzej v Radovljici je od maja do
oktobra odprt vse dni v tednu (razen ob ponedeljkih)
od 10. do 13. in od 15. do 18. ure.
Novice 
