Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Sveti Duh ob Jezeru

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Svetega Duha

Sveti Duh ob Jezeru
Bohinj je ena najlepših slovenskih planinskih pokrajin in najbrž ni Slovenca, ki ne bi vedel povedati vsaj nekaj o tem lepem kosu našega sveta. Od tod peljejo tiste poti v naše Julijce, ki so že pred dvesto leti pripeljale prve planince na Triglav. Ob Blejskem je tudi Bohinjsko jezero biser, ki po svetu kaže idilično podobo Slovenije na različnih knjigah in plakatih. Čeprav je ta svet lep, pa je življenje v njem vse prej kot rožnato. Alpsko podnebje, skopa zemlja in odmaknjenost od velikih središč, vse to je vplivalo, da se je tu moral slovenski človek vselej močno truditi za kos vsakdanjega kruha. Bohinjskega človeka zaznamujejo trdnost, vztrajnost, delavnost, zakoreninjenost in... ko obiskovalec vidi njihove cerkve, lahko doda še: vernost.

Vsi obiskovalci poznajo cerkev sv. Janeza ob Jezeru, ker je postala nekakšen simbol in zaščitni znak Bohinja. Le nekaj naprej pa stoji druga, prav tako slikovita in prijazna cerkvica, ki pozdravlja vse, ko gredo k slapu Savice. To je cerkev Svetega Duha ob Jezeru. Njeni začetki niso tako stari, kakor oni pri Sv. Janezu, lahko bi celo rekli, da je med mlajšimi bohinjskimi cerkvami, saj je bila pozidana šele sredi 18. stoletja in ni bilo na tem mestu nikakršne starejše prednice, kakor jo imajo vse druge cerkve po Bohinju.

Z zidavo cerkve Svetega Duha je povezana zgodba, ki sega v čase, ko ni bilo pesticidov in ne drugih strupov, ki bi zaustavili škodljivce, kadar so ti uničevali borni pridelek bohinjskega kmeta. V prvi polovici 18. stoletja, pravi farna kronika v Srednji vasi, kamor spada cerkev Svetega Duha, je več let polje v Bohinju zelo slabo obrodilo. Črv je uničil vse pridelke, še preden so dozoreli. Po nasvetu meniha iz Innichena so kmetje naredili tri zaobljube: ob jezeru bodo sezidali cerkev; vsako leto bodo pobožno obhajali tri srede (kvatrno v postu - prvo po pepelnici, sredo po veliki noči in sredo po binkoštih); vsaka tri leta pa bodo poslali zbrane milodare v mesto Innichen na Tirolskem.

Prvo zaobljubo so spolnili, ko so leta 1743, kakor pove napis nad vhodnimi vrati in na zvoniku, postavili sedanje svetišče. To je mala, a zelo lepa baročna stavba z zaobljeno centralno zidano ladjo in tristranim zaključenim prezbiterijem. Pred cerkvijo je odprta lopa in na južni strani zvonik z baročno streho. Pod zvonikom so naredili zakristijo, na južni strani pa so pozneje prizidali še kaščo - shrambo za žito in druge pridelke, ki so jih prinašali hvaležni bohinjski romarji ob zaobljubljenih sredah in še posebej ob zahvalni nedelji.

Tudi drugo zaobljubo še vedno izpolnjujejo. Na vse tri zaobljubljene srede pridejo iz obeh fara: Srednje vasi in Bistrice kmetje prosit blagoslova pri delu na polju in pri pridelku. Tretjo zaobljubo - darovanje v Innichen - pa so nehali izpolnjevati šele tik pred koncem prve svetovne vojske (še leta 1917 so poslali v Innichen 392 kron), ko je razpadla stara država Avstroogrska. Zato pa tudi dandanes skrbno pazijo na svojo cerkev in prispevajo za njeno urejenost in dobro vzdrževanje, kar bo opazil vsak, ko jo bo obiskal. Svetišče ima tri lepe baročno navdahnjene oltarje: v glavnem je upodobljena Sveta Trojica, ob njej sta na vsaki strani sv. Helena in sv. Neža, nad njimi pa Brezmadežna v družbi dveh škofov. Stranska oltarja sta posvečena sv. Frančišku Ksaveriju in sv. Janezu Nepomuku. Pred približno dvema desetletjema ju je osiromašila tatinska roka in odnesla kipe, ki so ju krasili, zdaj sta le še sliki, delo slikarja Koželja iz leta 1885. Istega leta je mojster Koželj upodobil tudi sv. Krištofa. Ta na severni strani prezbiterija pozdravlja popotnike, ko gredo po cesti mimo cerkve. Prav veselje ga je pogledati in z njim cerkev. Mimo takih prepostih in prijaznih svetišč, kakor je Sveti Duh ob Jezeru, pač ne moremo iti ravnodušni!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, 4267 Srednja vas v Bohinju 33.
Satelitska slika Svetega Duha ob jezeru in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


binkošti, tri "zaobljubljene srede.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Kropa

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Device Marije 'pri kapelci'

Kropa
Nedaleč od Marije Pomagaj na Brezjah sameva pod košato Jelovico trg Kropa. Stisnjena med gorovjem, je Kropa le proti severu odprta javnemu prometu. Skozi ozko dolino teče potok, nad katerim so hiše druga poleg druge ali druga nad drugo, ponosno nad trgom stoji župnijska cerkev. Prebivalci so večinoma delavci-trpini, ki si morajo iz razbeljenega železa kovati vsakdanji zaslužek. Tako je opisovalec Jožef Lavtižar zapisal v uvodu v opis božjepotne cerkve Matere usmiljenja "pri kapelci" v Kropi. Kropo poznamo Slovenci po izrednih kovaških umetninah, ki jih s ponosom pokažemo vsakemu tujcu, in s tukajšnjimi kovaškimi izdelki krasimo naše domove in celo cerkve.

Tisto, kar danes pritegne posebno obiskovalčevo pozornost, pa sta kar dve cerkvi. Poleg farne sv. Lenarta je na sončni strani doline v strmem pobočju nad trgom še druga, ki ji pravijo "pri kapelci", čeprav je veliko večja, kot pravi to domače poimenovanje. To je božjepotna cerkev Marije milostljivega srca ali Marije Matere usmiljenja, ki jo imajo v posebni časti.

Začetek božje poti sega v versko razgibano 18. stoletje. 29. junija leta 1707 je sedem fantičev v gozdu sredi strmega hriba, tam, kjer danes stoji cerkev, našlo na papir natisnjeno podobico z Marijino sliko. Fantje Andrej in Lovrenc Mertelj, Janez Žigan, Lenart in Andrej Popovec, Jurij Pehemb in Jurij Klemenc   so na kraju najdbe postavili šotorček iz zelenih vej, v njem pa oltar, kamor so postavili Marijino podobico. Sem so hodili dan za dnem častit Marijo. Pozornost domačinov za to pobožnost fantičev je zbudil čudežen dogodek, ko je eden od njih, šestletni gluhonemi Jurij Klemenc, spregovoril. Vedno več Ijudi je prihajalo na kraj in molilo pred podobico. Kroparji so se odločili, da bodo postavili cerkev. Pod nadzorstvom takratnega župnika Benedikta Rosenheimba so začeli kopati zemljišče in zidati. Leta 1712 je ljubljanski škof Frančišek Kaunitz blagoslovil temeljni kamen. Zidali so hitro. Že konec tega leta je imel domačin Simon Bogataj v novi cerkvi novo mašo. Veliko let pozneje, aprila 1729, ko je bila dokončno opremljena in urejena, jo je posvetil škof Sigmund Felix Schrattenbach.

Vedno več ljudi je prihajalo k Mariji v Kropo, saj so se godili številni čudeži. Posebej je božja pot zaslovela, ko je oživel mrtev otrok. Žebljar Blaž Strgar je imel deklico, ki jo je njegova žena zadušila v spanju. Žena je obljubila, da bo šla po kolenih iz Krope do "kapelce", če otrok oživi. Obljubo je spolnila, Marija pa jo je uslišala. Dete, ki je ležalo že nekaj ur mrtvo na mizi, je oživelo. Žebljar Blaž in njegova žena sta to potrdila s prisego pred takratnim kamnogoriškim županom Jožefom Kapusom. Drug velik čudež, ki so ga ohranili zapisanega, je bil, ko je spregledala slepa Jožefa Zupan...

Današnji obiskovalec se iz Krope po strmi kolovozni poti hitro povzpne z glavne ceste k Marijini cerkvi. Njena prostorna notranjščina dovolj jasno pove, da je nekoč sem prihajalo veliko romarjev. Trije oltarji (Marijin, sv. Križa in Treh kraljev) imajo sicer nekaj baročnega nadiha, so bili v prejšnjem stoletju močno predelani ali celo na novo narejeni. V letu 1858 so jo namreč temeljito predelali in povišali zvonik. Takrat so preuredili tudi notranjščino. Najlepši je seveda tron v glavnem oltarju, kjer je pod lepim baldahinom v izrezljanem in okrašenem okviru, ki ga držita angela, mala Marijina podobica, ki so jo našli in prvi počastili otroci.
Zanimivo pri kroparski zgodbi je, da je eden izmed fantov (Janez Žigan), ki so našli Marijino podobico, kasneje postal duhovnik. To je posebna potrditev božjega delovanja na tem kraju. Danes je, če primerjamo pretekla romanja, tukajšnja cerkev pozabljena božja pot. Največ častilcev se zbere na kovaški šmaren, ki je na praznik Marijinega obiskanja, 2. julija (po starem bogoslužem koledarju), ko se zberejo kovači.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 4245 Kropa 71.
Satelitska slika Krope in okolice.

Dostop:


z vozili do vznožja, nato peš.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, binkoštni ponedeljek, sv. trije kralji.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Dražgoše

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Lucije

Dražgoše
Na nadmorski višini 820 do 900 metrov se v dolgi vrsti in gručah pod pečevnatim bregom Jelovice, ki ima na tem kraju ime Dražgoška gora, raztezajo Dražgoše. Nekoč so pravili tej gori tudi Železna gora po rudnih jamah, kjer so kopali bobovec, ki so ga spodaj v Železnikih nato talili za potrebe tamkajšnjih fužinarjev. Na strmih prisojnih pobočjih tukajšnjega sveta, kjer vsaka ped zemlje zahteva veliko več truda in skrbnega obdelovanja kakor na ravnem, vztrajajo ljudje že dolga stoletja. Kdaj so se prvič za stalno naselili ljudje, ni znano. Ozemlje svojega gospostva, ki je bilo v zgodnjem srednjem veku redko poseljeno, so freisinški škofje naseljevali s priseljenci z Nemškega, svet okrog Železnikov pa so dali furlanskim fužinarjem. Tako so se slovenski naseljenci tod močno pomešali z nemškimi in s furlanskimi. Vse to je oblikovalo človeško naravo in vero tukajšnjih ljudi. Prvotno so ti kraji sodili v starološko, kasneje pa v selško župnijo. Končno je bil v času Marije Terezije leta 1756 pri cerkvi sv. Lucije v Dražgošah ustanovljen vikariat. Ta je leta 1876 postal samostojna župnija.

Številni dokumenti in pričevanja iz preteklosti Dražgoš so se v viharnih letih druge svetovne vojne za vedno izgubili ali bili uničeni. Kot je znano, je bila prvotna dražgoška cerkev postavljena leta 1642 pod pečevjem nad vasjo. Okrog nje je bilo pokopališče. Po svojih merah, dolga je bila 26 metrov in široka 10 ter visoka prav toliko, pa je bila značilna predstavnica vaške cerkve, zgrajene v času, ko je renesansa pri nas prehajala v barok. V njej so bili štirje oltarji "zlatega tipa". Te oltarje danes lahko vidimo v grajski kapeli v Škofji Loki, kjer jih razstavljajo kot "odličen primer rezbarske umetnosti 17. stoletja." Dražgoše je namreč za vedno zaznamovalo leto 1942. Od 9. do 11. januarja so Nemci napadli partizane, ki so se tu zadrževali. Ko so se partizani umaknili, so se Nemci znesli nad nedolžnim prebivalstvom. Zažgali so hiše, postrelili in zažgali veliko domačinov, otroke in žene pa odgnali. V naslednjih tednih so razstrelili zidovje hiš, župnišča in cerkve.

Kljub uničenju vasi in množici žrtev pa so Dražgošani vztrajali. Proti koncu vojne so že dosegli, da so začeli z obnovo hiš in zaselkov. Še bolj po letu 1945. Zrasle so barake, med njimi tudi tista za cerkev. Z vračanjem življenja v požgane Dražgoše je rasla tudi želja po obnovi cerkve. 13. junija leta 1945 so imeli prvo mašo na ruševinah cerkve. Nato pa so Dražgošani začeli pravi križev pot v boju za gradnjo nove cerkve. Številne birokratske ovire so s svojo neomajnostjo premagali in leta 1966 je bila po načrtu arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev. Postavili so jo nižje, kakor je stala stara. Dve leti kasneje jo je posvetil ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Veliko fresko, križev pot in barvna okna v njej je napravil slikar duhovnik Stane Kregar. Cerkev so Dražgošani zgradili ne le kot bogoslužni prostor, ampak tudi kot spomenik vsem pobitim Dražgošanom, zato je ob njej spominska plošča z imeni žrtev. Še vedno je ostala tudi romarska. Zato ima posebno častno mesto na veliki oltarni freski prav sv. Lucija, ki jo je slikar Kregar upodobil kot zavetnico preizkušanih, a globoko vernih prebivalcev teh krajev. Zgodovina, ki si podaja tukaj roko s pobožnostjo ljudi, je tisto, kar tudi danes privablja častilce sv. Lucije v Dražgoše.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

ni župnišča, upravlja se iz Železnikov:
Župnijski urad Trnje 23, 4228 Železniki.
Satelitska slika Dražgoš in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


god sv. Lucije (13. decembm).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ledinica pri Žireh

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Ane

Ledinica pri Žireh
Preprosta življenjska zgodba Marijinih staršev je v vseh časih nagovarjala ljudi. Postala sta simbol materinstva in očetovstva. Včasih sta godovala vsak posebej (sv. Ana 26. julija, sv. Joahim pa 16. avgusta). Po novem imata god skupaj 26. julija. V pobožnostih vernega ljudstva pa ima še vedno prednost sv. Ana. Dejstvo, da jo je Bog izbral za mater Mariji, ki je rodila svetu Odrešenika, je verne spodbujalo, da so se zatekali pod njeno priprošnjo in ji postavljali svetišča. Na Slovenskem ima 55 cerkva in cerkvic. Po svetu in pri nas je priprošnjica mater in nerodovitnih žena. Oboje so se zatekale k njej s pobožnostjo devetih torkov po binkoštih, saj velja, da je torek sv. Ani posvečen dan. Posebno radi se ji priporočajo mladoporočenci, vdove, delavke in različni poklici. Pri nas je bila vedno tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato ji je posvečeno več pokopaliških cerkva in kapel.

Poljanska dolina, ki leži v srcu Slovenije, skriva v sebi vse polno čudovitih, naravnih in umetniških biserov. Številna znamenja in cerkve vabijo domačine in obiskovalce, da se pri njih ustavijo. Vsaka skriva kakšno zgodbo, ali pa spodbuja k občudovanju tega hribovitega zelenega sveta. Ko se odpravite proti Žirem, vas bo ob vstopu na žirovsko polje pozdravila na griču z desne strani cerkev sv. Ane na Ledinici. Na 489 metrov visokem griču, odetem v košate krošnje dreves, se dviga baročna cerkev z značilnim razgibanim zvonikom. Prvotna cerkev na tem kraju je bila gotska, kakor pravi izročilo. Najbrž je bila med najstarejšimi v fari sv. Martina. Zaradi lepe lege, razgleda in priljubljenosti sv. Ane je bila včasih močno obiskana. Prav to je spodbudilo dušne oskrbnike in pobožne romarje, da so se v dobi ponovnega razcveta romanj v 17. stoletju odločili na mestu stare postaviti novo, svetlejšo in večjo. Taka nas, vsa prenovljena v zadnjih letih, pozdravlja danes.

Njena velikost daleč presega mere, značilne za podružnico. Kako tudi ne, saj je morala sprejeti romarje in posebno romarice, ki so se k njej zatekale v svojih stiskah. Številni dobrotniki so tudi dobro poskrbeli za njeno okrasje, ki kljub starosti še vedno najbolj očara obiskovalca. Cerkev ima kar pet oltarjev, glavni je posvečen sv. Ani. Narejen je bil v letu 1774. Čeprav v njem ni značilne živahne baročne razigranosti, ampak so figure nekoliko odrevenele, je lep zaradi barvitosti. Izjemno lepa in mila pa je podoba sv. Ane, za katero se zdi, da jo je izdelala roka drugega rezbarja kakor ostale kipe na njej. Ob njej je Marija kot otrok. Sv. Ana drži v rokah knjigo, iz katere Marija bere. Motiv, ki je zelo zgovoren!

Tudi ostali štirje oltarji so nekaj posebnega. Stranska dva ob slavoloku sta posvečena sv. Ožbaltu in starozaveznemu, v trpljenju preizkušenemu očaku Jobu. Pravijo, da ju je izdelal mojster Lederwasch in sta najboljši rezbarski stvaritvi v cerkvi. Druga dva oltarja, ki sta v stranskih ladijskih nišah, pa je izdelal Štefan Šubic iz Hotovelj v Poljanski dolini. Posvečena sta sv. Križu in sv. Florijanu. Posebno zadnji je v veliki časti med okoliškim prebivalstvom. Še vedno sta namreč pri sv. Ani dva velika shoda, ko se zberejo Žirovci in okoličani: na god sv. Florijana in na god sv. Ane. Takrat je prostorna cerkev polna kakor nekoč, ko so se ljudje še na druge praznične dni kot romarji zbirali okrog Aninega oltarja. Sicer pa je obisk v poletnih dneh na tem prijaznem griču vselej lepo doživetje, zaradi miru in prijetnega poletnega hladu, ki vlada na njem. Nič čudnega torej, če so Žirovci tako navezani na ta kraj!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Jobstova cesta 34, 4226 Žiri.
Satelitska slika Ledinice pri Žireh.

Dostop:

z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


florijanovo (4. maj), god sv. Ane (26.julija).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Vrh Svetih Treh Kraljev

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev svetih Treh kraljev

Vrh Svetih Treh Kraljev
Med božičnimi prazniki ima posebno mesto 6. januar, ki nosi v cerkvenem koledarju dve imeni. Uradno mu pravimo praznik Gospodovega razglašenja, ali grško epifanija, kar pomeni razodetje, prikazanje.

Drugo ime za praznik je sveti trije kralji. Ljudje so namreč hoteli vedeti, kdo so bili ti modri, koliko jih je bilo in kakšna so bila njihova imena. V zahodnoevropski krščanski tradiciji se je ustvarila podoba treh kraljev, ki so prišli z Vzhoda. Že v 6. stoletju jih predstavi rokopis iz Ravene: Boltežar nosi kadilo, Melhior daruje miro, Gašper zlato. V 11. stoletju, posebno pa po križarskih vojnah, so postali še bolj slavni. Njihove relikvije, o katerih se Cerkev ni nikoli uradno izrekla, da so pristne, so postale cilj češčenja romarjev od vsepovsod. Relikvije je v Carigrad prinesla cesarica Helena, od tam so prišle v Milano in tu jih je vzel cesar Friderik Barbarossa ter odnesel v Köln, kjer jih hranijo še danes. Trije kralji so postali zavetniki popotnikov in romarjev. Priporočali so se jim za srečno smrt in ozdravljenja od božjasti. V Köln na Renu (Kelmorajn), kjer so vsakih sedem let izpostavili v češčenje njihove relikvije, so od 14. stoletja naprej radi romali tudi naši predniki in prenesli češčenje teh mož tudi na Slovensko.

Na Kranjskem je bila v 17. in 18. stoletju posebno sloveča božja pot Sveti Trije Kralji na Vrhu pri Rovtah med Logatcem in Žirmi. Vrh je raztresena hribovska vas tako, da na vzvišenem hribu, visokem 884 metrov, samevata le cerkev s pokopališčem in župnišče. Nekoliko nižje so naokrog raztresene posamezne domačije. Pogled po okoliškem hribovju, travnikih, senožetih, njivah in bujnih gozdovih prijetno pomirja obiskovalca, ko si pod lipo oddahne in se razgleda po lepi naravi. Marsikdo, ki ima rad miren sprehod v naravi, zaide sem. Nekoč je bilo tu vse bolj živahno, posebno ob romarskih shodih. Pravijo, da so sem radi prihajali prosit za zdravje in za blagoslov pri živini.

Cerkev svetih Treh kraljev na Vrhu je prvič omenjena že leta 1560. To je bila gotska cerkvica, verjetno nič večja kakor ona pri Materi božji v Smrečju (tudi to so v 18. stoletju večali). Romarji, ki so prihajali k Mariji v Smrečje ali k Trem Kraljem, so obiskali obe. Sloves in razmah božje poti na Vrhu se je začel v dobi nemirne reformacije, ko so v zmedi nove vere, ki so jo oznanjali nekateri duhovniki, preprosti verni ljudje iskali gotovosti v pobožnostih. Ker je bilo romarjev vedno več, so se v drugi polovici 17. stoletja odločili za večjo cerkev. Sedanja stavba je bila postavljena leta 1698. To je razmeroma dolga in ozka ladja s prezbiterijem, ki je po zadnji obnovi v letu 1996 zopet zaživela v svoji prvotni lepoti. Zaključek prezbiterija s tremi stranicami kaže na to, da so verjetno gradbeniki porabili del zidovja stare cerkve. Notranjščina z oltarji je baročna. Izročilo pravi, da so razkošne kamnite oltarje, ki jih krase leseni kipi, prinesli po razpustitvi kartuzije v Bistri. Grb nad oltarno nišo nakazuje, da je oltar nastal v kulturnem ozračju škofjeloškega gospostva. Strokovnjaki domnevajo, da so oltarji nastali v delavnici mojstrov Mihaela Kuša in Luka Misleja. Nastanek glavnega oltarja postavljajo v leto 1700. V preteklosti sta bila stranska oltarja posvečena sv. Jožefu in Mariji Pomočnici, a so v hudih letih druge svetovne vojne vanju postavili Srce Jezusovo in Marijino. Pravijo, da je to škodovalo romanjem, saj so ljudje sem radi prišli tudi zaradi Marije Pomočnice. Ker ni bilo več njene podobe, so prenehali. Iz prvotne cerkve se je ohranil gotski Marijin kip, ki ga zdaj hrani Narodna galerija.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Vrh Sv. Treh Kraljev 7, 1373 Rovte,
v upravi iz Žirov:
Župnijski urad Jobstova cesta 34, 4226 Žiri.
Satelitska slika Vrha Svetih Treh Kraljev in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


mališmaren (8. september), sv. trije kralji (6.januar).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 81 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008