Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Sveta Lucija v Studenicah

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Lucije

Sveta Lucija v Studenicah
Dravinjska dolina med Poljčanami in Majšperkom je bila v preteklosti veliko bolj znana in obiskana kakor dandanes, ko so se ji vse pomembne prometne žile ognile. Prav ta odmaknjenost je ohranila zaklade, na katere bi bili lahko Slovenci posebej ponosni. Po dveh umetnostnih zakladih, ki izvirata iz srednjega veka, to dolino poznajo vsi kulturniki, posebno ljubitelji lepe umetnosti. Mogočni grad Štatenberg s svojo veličastno podobo vrh vzpetine sredi doline govori o časih in ljudeh, ki cenijo lepoto starih stavb. Le malo pred njim, skrita pod okriljem strmega Boča ("štajerskega Triglava"), visokega 979 metrov, se stiska druga dragotina preteklosti, studeniški samostan s cerkvijo, ki pa je dokaz malomarne skrbi bližnje preteklosti in sedanjosti za ohranjanje starih zakladov.

Studenice so oblikovale duhovno in kulturno podobo Dravinjske doline dolga stoletja. Že pred letom 1237 je Zofija Rogaška pri vrelcu z vodo, ki so ga poznali in uporabljali že Rimljani, postavila hospital s cerkvijo. Kraj so imenovali Fons gratiae. Zofijina sestra Rikica Kunšperška je tu v istih letih ustanovila samostan dominikank. Stavbo so končali leta 1249. Prvotna cerkev se je ohranila do današnjega dne, samostanskih zidov pa se je ob vseh prezidavah in spremembah lotil zob časa. Dominikanke je pregnal od tod Jožef II. Za raznimi posvetnimi gospodarji so leta 1892 prišle sestre magdalenke iz Poljske. Med drugo svetovno vojno so stavbo požgali partizani, po njej je prišla nacionalizacija, slabi gospodarji in danes stavba le še medlo govori o nekdanji lepoti in urejenosti kraja. Umetnostni zgodovinarji in restavratorji pa bodo tu imeli še veliko dela.

Kakor za Studenice vedo umetnostni zgodovinarji, tako sv. Lucijo nad njimi poznajo številni romarji. Prav na nasprotni strani trga, ki se je razvil pred studeniškim samostanom, na griču nad Dravinjo se dviga mogočna cerkev, posvečena zavetnici za vid. Z vzhodne strani jo obdajajo vinogradi, kar ji daje značilni štajerski pečat. Povsem jasno je, da so jo postavile studeniške dominikanke. Legenda pravi, da je cerkev postavila "slepa nuna". Slepa predstojnica samostana se je zaobljubila sv. Luciji, da ji bo dala postaviti cerkev, če ji izprosi vid. Njena prošnja je bila uslišana. V zahvalo je dala pozidati sedanjo stavbo. Ko je bila cerkev popolnoma urejena, jo je šla pogledat. Vstopila je, videla njeno lepoto in vzkliknila: "O sveta Lucija, kako lepa si!"

Za prednico tako ponavlja vsak obiskovalec, ki prvič pride sem, saj je cerkev po skladni in umirjeni zunanji podobi in razkošno opremljeni notranjščini pravi biser, ki ga ne neha občudovati. Poleg glavnega oltarja, posvečenega sv. Luciji, so v cerkvi še štirje oltarji, ki s svojimi rezbarskimi umetnijami sodijo med vrhove te umetnosti na slovenskih tleh. Vsi oltarji so nastali v letih 1660 do 1685. Stavbarsko sodi cerkev sv. Lucije med primere zgodnjebaročne umetnosti na Štajerskem. Cerkev Treh kraljev na bližnjem Ješovcu, ki je bila pozidana skoraj hkrati, je še čisto gotska, sv. Lucija pa že izrazito drugačna - baročna. Cerkev sv. Lucije so zidali v letih 1642 do 1648, posvetil pa jo je ljubljanski škof Žiga Herberstein 9. septembra leta 1686. Oltarno opremo je po napisih, ki so se ohranili na nekaterih od oltarjev, dala napraviti subpriorica studeniškega samostana Marija Pečaher (najbrž je bila prav ta "slepa nuna" iz legendarne pripovedi), po sodbi strokovnjakov pa naj bi nastajali v delavnici t. i. konjiškega mojstra. Med upodobitvami posebej izstopa slika sv. Lucije v glavnem oltarju in kip Marije, kraljice dominikanskega reda, ki sta bila že večkrat na razstavah. Kot celota pa je posebno zanimiv oltar sv. Janeza Nepomuka, ki ga krasi izredno veliko kipov. Pravijo, da je bil to prvotni glavni oltar in je na mestu sv. Janeza Nepomuka bila sv. Lucija. Ko so naredili novega, so tega premaknili v ladjo k stranskemu vhodu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Studenice 32, 2319 Poljčane;
v upravi iz Makol: 2321 Makole 38.
Satelitska slika Svete Lucije v Studenicah in okolice.

Dostop:

z avtom do cerkve.

Glavni shod:

god sv. Lucije (13. decembra), "lepa" nedelja (po godu sv. Ane).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Tinsko

Natisni E-pošta

Podružnični cerkvi Matere božje in sv. Ane

Tinsko
Kozjansko, ki ga je potres najbolj prizadel, ima dandanes v marsičem drugačno podobo kakor pred tistim rušilnim letom 1974. Nespremenjene priče lepot Kozjanskega pa ostajajo cerkve. Lepo obnovljene in popravljene se svetijo s številnih hribov in gričev. Z vrhov, od teh cerkva in cerkvic, je tudi najlepši pogled na naravo, ki je tukaj prav posebno lepa.

Eden takih, z lepoto razkošno obdarjenih krajev, je Tinska gora. Leži na grebenu, ki ločuje dolini Zibiškega in Tinskega potoka. Njen vrh ima komaj 409 metrov nadmorske višine, pa vendarle zadosti, da se odpre pogled na vse strani Štajerske tja do Pohorja in Kamniških Alp. Ime naj bi menda izviralo iz stare slovenske besede. Označevala naj bi ogrado ali ograjen prostor. Nekateri pravijo, da naj bi na vrhu gore, kjer sta danes dve cerkvi, nekoč stal majhen gradič ali pristava. Stavba je služila graščakom, da so se vanj zatekli, kadar so se v bližini mudili na lovu. Tinsko leži namreč ob robu nekdaj znanega Urvalda - pragozda, kakor so v preteklosti poimenovali osrednje dele med Sotlo in Savo. Za tako razlago sicer ni dokazov, ni pa neverjetna. Edini priči preteklosti sta dve cerkvi, ki stojita druga ob drugi in tako kot po še nekaterih krajih na Slovenskem pričata o izjemni verski živahnosti neke dobe na tem kraju.

Cerkvi sv. Ane in Matere božje stojita na strmem hribu, ki ga na sončni strani obdajajo vinogradi. Prva daje vtis strogosti in resnosti, druga, Marijina, pa s svojo arhitekturno podobo zbuja ob pogledu nanjo živahnost. Slogovno sodita v gotiko, čeprav je med njima skoraj sto let razlike. Gotska cerkev sv. Ane je starejša. Zgrajena je bila konec 14. stoletja. V zvonici nad portalom ima zapisano letnico 1487, kar lahko nakazuje poslikavo. Danes jo še vedno na nekaterih mestih krasijo freske, med katerimi je posebno znana tista, ki kaže Marijino smrt (narejena v letu 1400). Več kamnitih okraskov in grb celjskih grofov pa priča, da so bili Celjani povezani z njeno gradnjo ali vzdrževanjem. Sedanja oltarna oprema je baročna, le v glavnem oltarju je starejša upodobitev sv. Ane "samotretje" (z Marijo in Jezusom).

Nižje ležeča in prostornejša je druga cerkev. Že zunanji oporniki in šilasta okna pričajo, da so jo gradili gotski stavbeniki. Poznavalci njeno gradnjo postavljajo v drugo polovico 15. stoletja, zato sodi med poznogotske stavbe. Pohvali se z bogatimi kamnoseškimi detajli. Ladja je imela prvotno raven strop, a so jo leta 1524 spremenili v dvoladijski prostor, podobno kakor cerkev pri sv. Primožu nad Kamnikom ali sv. Petru nad Begunjami. Zvonik so prizidali pozneje, verjetno v 17. stoletju. Temeljito pa so cerkveno notranjščino preuredili okrog leta 1770. Takrat so predelali veliki oltar (iz leta 1644) in ga povečali, vanj pa postavili stari dragoceni Marijin kip iz ok. leta 1400. Sest čudovitih stranskih oltarjev in prižnico je napravila rogaška delavnica Mersijev, oltarne slike pa je naredil Anton Lerchinger. V isti rezbarski delavnici so nastale tudi orgelske omare, kjer danes, žal, ni več vseh piščali, in pa Marijin prestol sredi cerkve. V njem je oblečena Marijina podoba. To so včasih nosili v procesiji. Današnji pogled na cerkveno notranjščino zgovorno priča o množičnih romanjih na Tinsko in o časih, ko se ni smelo in moglo obnavljati teh svetišč.

O nastanku božje poti ni veliko sledi. Pravijo, da se je nekoč vrh hriba Marija prikazala nekemu kmetu in naročila, naj ji tu zidajo cerkev. Prav gotovo pa so pri zidavi obeh sodelovali bogati celjski in drugi grofje.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Infomacije:

Župnijski urad Zibika 6, 3253 Pristava pri Mestinju.
Satelitska slika Tinskega in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni shodi:


"gorska" nedelja (prva po telovem), Anina nedelja, Marijini prazniki, zahvalna nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Babna Gora

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Ane

Babna Gora
Župnija Sveti Štefan na Kozjanskem je med Slovenci bolj malo znana, zato je nedavno nekdo zapisal, da se mnogim zdi "Bogu za hrbtom". Toda domačinom in tistim, ki zaidejo sem, pomeni skriti biser, ki ga ne morejo pozabiti. Povojna "alergija" na svetniška imena krajev je spremenila Sv. Štefan v Vinski Vrh pri Slivnici. To nasilje nad imenom so ob proslavljanju 500. obletnice prve omembe kraja domačini popravili in tako kraju tudi z imenom vrnili zgodovinske korenine. Lepota tukajšnjega sveta je nekaj posebnega. S trto posajeni griči in obdelane njive govorijo, da tod živijo pridni in delavni ljudje. Znamenja vernosti pa so lepo obnovljene cerkve; najlepša, zagotovo pa tudi najbolj priljubljena je tista, posvečena sv. Ani na Babni Gori.

Pot na Babno Goro je najlepša s ceste, ki pelje od Loke pri Žusmu v Šentjur pri Celju. Blizu odcepa, kjer zavije pot k razvalinam žusemskega gradu, se odcepi asfaltna cesta na Babno Goro. Po nekaj ovinkih med gozdnim zelenjem se odpre pogled na slikovito baročno razigrano lepotico, ki kraljuje nad vinogradi, kakor da bi hotela povedati, da so bili njeni načrtovalci in gradbeniki dobre volje zaradi vinca, ki ga rodi tukajšnja vinska trta. Osmerokotni zvonik, ki ga zaključuje čebulasta streha, pokrita s skriljem, je v sončni svetlobi kakor mogočna in nezavzetna trdnjava. Na vzhodni strani se ga drži s stranskima kapelama razčlenjena ladja in se nadaljuje naprej v prezbiterij. Trden vtis, ki ga zbuja po eni, in razigranost, ki ji ga dajejo zaobljeni vogali in strehe po drugi strani, se še bolj potrdi, ko se ji približamo in jo v prijetni senci mežnarije, edine originalne stavbe, ohranjene po potresu leta 1974, občudujemo z odprtimi očmi.

O preteklosti cerkve sv. Ane na Babni Gori ni veliko ohranjenega. Prvotno so vsi tukajšnji kraji sodili pod pražupnijo na Ponikvi. Sv. Štefan z okolico je po ustanovitvi zibiške fare dušnopastirsko oskrboval tamkajšnji župnik. Šele, ko je bil ustanovljen vikariat pri Sv. Štefanu (1760) in mu je pripadla tudi cerkev sv. Ane, je več podatkov o cerkvi. Prva omemba cerkve sv. Ane sega v leto 1490, v čase, ko so pri nas divjale in ropale turške horde. Verjetno je bila gotska in veliko manjša. Kot pravijo, so zidovi te prvotne cerkve ohranjeni v ladji. Vzačetku 18. stoletja, v letih od 1700 do 1707, pa je nastala današnja stavba. Njeni gradbeniki so iz prvotne cerkve naredili skorajda centralno zgrajeno svetišče. Zgradili so nov prezbiterij in obe stranski kapeli, nekoliko pozneje pa tudi zvonik. Razkošno, tako, kakor so gradili svetišče, so ga tudi opremili. Cerkev ima tri oltarje. Glavni oltar je v nasprotju z večino pri nas na Slovenskem kamnit, štukiran in marmoriran (ok. leta 1725). Vse kipe svetnikov in angelov je napravil kipar Gregor Božič iz Laškega.

Lesena stranska oltarja sta bogato okrašena z rezbarijami. Desni je posvečen sv. Marku, levi pa sv. Luciji. Prvi je nastal leta 1743, drugi pa je najstarejši v cerkvi, saj ima letnico 1707, ko je bila cerkev dograjena. Žal, avtorji niso znani. S kora se po cerkvi še vedno oglase orgle z letnico nastanka 1752. Vsa ta in še druga razkošna oprema priča, da je bila v začetku 18. stoletja ta cerkev znana in priljubljena med ljudmi. Različni dobrotniki, ki so se zapisali na oltarje (npr. ponkovski župnik Horner ali pa zibiški župnik Gajšek), in drugi so poskrbeli za lepo zgradbo, opremo in okrasje. Najbolj pa so skrbeli zanjo naši preprosti ljudje, ko so sem prihajali k romarskim pobožnostim.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Štefan pri Žusmu, 3264 Sv. Štefan 13.
Satelitska slika Babne Gore in okolice.

Dostop:

z avtom do cerkve.

Zemljevid


Glavni shod:


nedelja po godu sv. Ane.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Kalobje

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega imena

Kalobje
Po cesti, ki pelje iz Celja proti Šmarju, se kmalu za Teharjem na južni strani ceste pokažejo mogočne grajske razvaline Rifnika.Ta stari grad, ki ima na hribu za seboj še starejše razvaline krščanske poznoantične naselbine, je priča minulih časov in dogodkov v krajih ob Voglajni. Kakor vsa Slovenija je tudi tu polno cerkva in znamenj, prič vere nekdanjih naseljencev in sedanjih prebivalcev. Prav na vrhu hribovja, za Rifnikom, na 619 metrov visokem slemenu se dviga stara božjepotna cerkev Marijinega imena na Kalobju. Sedanja zunanja podoba zvonika z baročno kapo sicer ne kaže prav daleč nazaj. Pač pa prvi dokumenti omenjajo Kalobje (villa Chalop) že leta 1278. Nekateri domnevajo, da je v kraju stala pristava rifniške graščine. Še enkrat je kraj omenjen leta 1305. V obeh listinah pa ni nič povedanega o cerkvi. Prvi zapis o njej je šele skoraj tri stoletja (1572) kasneje. Zato je bolj zgovorno ljudsko izročilo.

O nastanku božje poti na Kalobju pripoveduje legenda. Na kraju, kjerje zdaj Marijina cerkev, je svoj čas stalo znamenje križa. Sem je nekoč prišel grajski lovec, ki je ves dan brez uspeha zasledoval divjačino. Ničesar ni imel, kar bi pokazal gospodarju. Zaradi neuspeha je bil slabe volje in je v divji jezi ustrelil v Kristusa na križu. Takoj ga je zadela kazen. Prikazal se mu je hudobec in ga začel silovito mučiti, premetavati in pretepati. Lovec je bil polomljen in izmučen. V hudi stiski se je spomnil na Marijo in jo začel milo klicati na pomoč. Zaobljubil se je, da ji bo pozidal kapelo, če bo odpodila hudobca. Res je hudič izginil, lovec pa je držal obljubo. Za pokoro je pozidal na Kalobju cerkev.

Kljub legendarni zgodbi o začetkih Kalobja, pa imamo ohranjenih vendar nekaj pomembnih podatkov, zapisanih tudi na kamnu, ki je vzidan v cerkev za prezbiterijem. Tam piše, da je bila cerkev zgrajena 1572., posvečena pa 1621. leta. O Kalobju pa največ zvemo po zaslugi svetniškega škofa Antona Martina Slomška. O tem je v svojih Drobtinicah napisal tudi daljšo zgodbo. Potem, ko je Šentjur postal samostojna župnija, je vanj sodilo tudi Kalobje. Toda že leta 1765 je postalo samostojna župnija. Za prvega župnika pa je bil imenovan Mihael Zagajšek, ki se je rodil na Ponikvi in je bil do tedaj kaplan v Šentjurju. Slomšek pravi, da je bil Zagajšek vsestranstransko dejaven mož. Spoznal se je tudi na mizarsko in rezbarsko delo, zato je napravil več stvari v cerkvi. Ko je prišel župnik Zagajšek na Kalobje, sta bili tam, kakor pravi Slomšek, dve cerkvi: Marijina in sv. Marjete. Obe sta bili v slabem stanju in zapuščeni. Ob vizitaciji goriškega nadškofa Rudolfa Edlinga je prišlo do odločitve, naj se cerkev sv. Marjete podre, obnovi pa Marijina cerkev. Takrat so prenesli stari oltar sv. Marjete v Marijino cerkev, s kamenjem cerkve zgradili kaplanijo, nekaj gradiva pa porabili za popravilo cerkve in povišanje zvonika. Župnik Mihael je pred cerkvijo postavil tudi kapelo v čast sv. Mihaelu. Župnik Zagajšek pa ni bil le gradbenik, ampak je tudi pisal. Leta 1791 je izšla njegova nemško-slovenska slovnica. Bil je tudi vnet dušni pastir in je preživel večino svojega življenja na Kalobju.

Marsikaj tega, kar je naredil župnik Zagajšek, na Kalobju še danes stoji. Romarji bodo v cerkvi počastili lep baročni Marijin kip, ki je predmet češčenja že več kot dve stoletji. Cerkvena oprema pa je doživela več sprememb, tako da prvotnih oltarjev ni več. Ljubitelje lepe umetnosti bo pritegnil kip trpečega Kristusa nad stranskim vhodom, ki je bil nekoč izredno češčen. Ob obnovi notranjščine pa se bo morda pokazala še kakšna lepota preteklosti.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 3233 Kalobje 12.
Satelitska slika Kalobij in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


"kalobška nedelja (po malem šmarnu).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ogeče pri Rimskih Toplicah

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Lurške Matere božje

Ogeče pri Rimskih Toplicah
Ob koncu preteklega in v začetku tega stoletja so po vseh treh sedanjih slovenskih škofijah rasle kapele in cerkve, posvečene Lurški Materi božji. Prva med njimi je bila postavljena na vrhu Korešnika nad Šmarjeto in Rimskimi Toplicami. Pozidati jo je dal šmarješki župnik Edvard Janžek, doma iz Podgorja pri Slovenj Gradcu. Svet pod tem gričem ob naplavinah Savinje je bil že od neolitika naprej kraj, na katerem so se ljudje naseljevali. Pri cerkvi sv. Marjete so že v prejšnjem stoletju našli sekire iz neolitske dobe. To so priče stare naselbine, kjer se tudi danes stikata cesti, ki vodita ob Savinji proti Laškemu, Celju, Brežicam in Hrastniku. Ko so bile reke tudi pomembne prometne poti, je bil ta kraj še bolj važen. Zaradi toplih izvirov pa so se tu radi naseljevali Rimljani in zapustili na vseh koncih veliko sledov. Na kraju, kjer stoji farna cerkve sv. Marjete, je stala rimska naselbina. Tu so našli denar cesarjev Avgusta, Trajana, Klavdija, odkrili so tudi tla z mozaikom in več rimskih nagrobnih kamnov. Tudi pri izvirih tople vode so Rimljani pustili svoje sledi, ki še dandanašnjemu obiskovalcu govore o pomembnosti in naseljenosti kraja. Podobno je bilo v kasnejši zgodovini. Na mestu šmarješke cerkve je vsaj že v 13. stoletju stala cerkev (tudi to, da je zavetnica sv. Marjeta, govori o starosti kraja). Vse do 18. stoletja se je pri farni cerkvi ohranila stara romanska apsida prvotne cerkve. V srednjem veku so prav tako zahajali v bližnje toplice. Kronika pravi, da so jih Turki razdejali ob svojem pohodu leta 1529.

Ko je v prejšnjem stoletju prišel v Šmarjeto za župnika Edvard Janžek, je začel med ljudstvom z vso vnemo širiti češčenje Matere božje, posebno njene podobe in sporočila iz Lurda. Ljudi je navdušil, naj postavijo na vrh Korešnika nad Ogečami po načrtih in izkušnjah stavbenika Scagnettija sedanjo cerkev. Dela so se lotili leta 1885, naslednje leto pa že končali. Takrat se je župnik Janžek udeležil velikega avstrijskega romanja v Lurd in tam naprosil tudi nekaj dragocenih spominkov (npr. kamen iz votline), ki jih je postavil v "svoji" cerkvi, ko se je vrnil. Po vrnitvi domov je povabil mariborskega škofa Stepišnika, da je prišel blagoslovit novo svetišče. Nova cerkev se je takoj priljubila ljudem ob Savinji in okoliških krajih. Postala je dobro obiskana božja pot. Zato jo je leta 1899 župnik Janžek dal poslikati takrat priljubljenemu slikarju Jakobu Brollu. Ta je ob različnih dekorativnih freskah v treh medaljonih upodobil tri vzklike iz lavretanskih litanij: Marijo kot Brezmadežno, kot zdravje bolnikov in pribežališče grešnikov. V cerkev tudi ni postavil drugih oltarjev, razen glavnega, kjer ob prizoru Marijinega prikazovanja Bernardki na vsako stran trona stojita sveta brata Ciril in Metod.

Župnik Janžek je imel zelo rad tukajšnje svetišče. O tem priča tudi njegova zlatomašna (in biseromašna) spominska palica, ki se hrani na steni pred slavolokom. Ljudem je rad priporočal, naj romajo k Mariji. To prepričanje je ostalo živo do danes. Posebej radi se tukaj poročajo. Že od vsega začetka pa so sem radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Vse stene po cerkvi so polne njihovih podpisov - iz različnih krajev Slovenije, Hrvaške, Avstrije... Čeprav takega podpisovanja ne moremo pohvaliti, pa je zaradi zdaj že starih podpisov poseben dokument časa in ljudi, posredno pa tudi pobožnosti... O zaupanju bolnikov Marijino priprošnjo pa govore še zdaj različne votivne podobe, na desni strani za prižnico na slavoločni steni pa tudi zdaj že redek pojav na božjepotnih krajih (saj so jih ponekod pometali ven) - bergle.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šmarjeta 7, 3272 Rimske Toplice.
Satelitska slika Ogeč pri Rimskih Toplicah.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


Marijini prazniki, nedelja po godu Karmelske Matere božje (16.julija).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 64 - 72 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008