Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Devica Marija na Kamnu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Device Marije

Devica Marija na Kamnu
Vuzenica, staro središče ob izlivu potoka Cerkvenice v Dravo, je med najpomembnejšimi naselji v Gornji Dravski dolini.

Cerkev Device Marije na Kamnu stoji, kakor že krajevno ime samo pove, na pomolu manjšega vulkanskega osamelca nad Dravo. Dandanes je ves hrib porasel z gozdnim zelenjem, zato se konica zvonika skorajda ne vidi med krošnjami dreves. O nastanku te cerkve, ki velja za najstarejšo vseh podružnic vuzeniške nadžupnije, kroži več pripovedi. Ena med njimi pripoveduje o dveh ogrskih romarjih, očetu in sinu, ki sta bila namenjena na Višarje. Ustavila sta se v gostilni v Vuzenici, da bi prenočila. Srce mlade gostilničarjeve hčerke se je vnelo za mladeniča, a se ta ni zmenil za njene poglede. Hotela se mu je maščevati, zato je ponoči v njegovo malho podtaknila srebrn kelih, v katerem so v gostilni postregli s pijačo domačemu grofu, kadar se je tu ustavil. Naslednji dan sta se romarja odpravila naprej. Ob grofovem obiskupa so opazili, da ni dragocene kupe. Gostilničarjeva hčerka je obdolžila romarja, ki sta pri njih prenočila. Vitez je poslal takoj svoje vojake za njima. Ko ju ujamejo, najdejo v torbi mlajšega dragoceni kelih. Zastonj je bilo pripovedovanje, da nista vedela, kako je prišel v torbo, vitez je mladeniča obsodil na smrt z obešenjem. Starec si je izprosil le to, da je smel svojega sina pokopati. Ko se je naslednje jutro po izvršitvi sodbe žalosten napotil na kraj, kjer so stale vislice, zasliši sinov glas. Gostilničarjeva hči, ki je imela slabo vest, je prišla na pomoč mladeniču, ko so ga obešali. Stopila je pod njegove noge in ga podpirala vso noč, dokler ni prišel oče in odvezal sinove roke ter ga snel z vislic. Vsi trije so se napotili pred grofa in mu povedali prigodo. V zahvalo je grof dovolil postaviti na mestu, kjer so bile vislice, cerkev Mariji v čast, in to je sedaj Devica Marija na Kamnu. Ta zgodba je seveda plod ljudske domišljije. Vislice namreč niso stale na kraju, kjer je danes cerkev, ampak na kraju, ki mu domačini še danes pravijo "na gavgah". Tam so izvrševali sodno oblast krajevni gospodje v srednjem veku.

Prvotno svetišče je tu stalo verjetno že v 12. stoletju. Prvi zapis o njem pa je iz leta 1383, ko so tam ustanovili beneficij za preživljanje posebnega duhovnika. Njegova naloga je bila vsak dan maševati v cerkvi in se spominjati dobrotnikov svetišča (Hermana Celjskega in Ulrika, župnika v Vuzenici). Ta cerkvica pa je bila majhna, zato so jo povečali kar nekajkrat: ok. 1500,1666 in 1842. Danes vidimo stavbo z zunanjimi gotskimi oporniki in notranjščino, ki je vsa gotsko obokana. V njej so trije oltarji: glavni, posvečen Mariji, stranska pa sv. Antonu in sv. Urhu. Poleg teh je v lopi na zunanji strani še en Marijin oltar, kjer se mašuje ob velikih shodih, saj je svetišče majhno. Vsi so lepo baročno delo, najdragocenejši je glavni, ki ga je dal napraviti župnik Jakob Križaj leta 1666. Vanj pa so postavili eno najlepših gotskih rezbarskih mojstrovin - relief Kristusovega rojstva. Delo je sicer osiromašeno, zaradi kasnejših predelav in prilagajanj, sodi pa v delavnico koroškega (beljaškega) rezbarja okrog leta 1510. Zdaj na njegovem mestu stoji slika Marije Pomagaj, ker so stari relief obnovili in ga hranijo na varnem. Cesar Jožef II. je hotel cerkev leta 1783 zapreti, a so se domačini zavezali, da bodo skrbeli sami zanjo in to obljubo izpolnjujejo še danes. Romanja od drugod pa so takrat zelo opešala, a ob Slomškovem prihodu v Vuzenico so zopet močno zaslovela, saj je bil znan kot dober pridigar, ki mu je bila ta cerkev še posebej pri srcu. Številne zahvalne table tudi zdaj pripovedujejo o zaupanju okoličanov v moč Marijine priprošnje.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Zgornji trg 28, 2367 Vuzenica.
Satelitska slika Device Marije na Kamnu in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


velika gospojnica, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Puščava

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Matere božje

Puščava
Za razliko od mnogih slovenskih cerkva, postavljenih na gričih, kjer se lahko pohvalijo z imenitnim razgledom, je tukajšnja božja pot slikovita zaradi samote in stisnjenosti ob strme bregove ter strugo Radoljne, ki se ji v bližini pridruži Lamprehtov potok, oba pa se le malo niže izlijeta v Dravo. Prvotno se je vsa soteska proti Sv. Lovrencu imenovala Puščava, danes pa le kraj, kjer je Marijina cerkev.

Samota, mir in tišina, ki jo prekinja le šum Radoljne, je tisto, kar je prve iskalce božje bližine pritegnilo sem. Verjetno so bili to benediktinci iz Šentpavla. Ti so leta 1091 dobili v posest velik del sveta v Dravski dolini (Ruše, Sv. Lovrenc) in v stoletjih zatem močno oblikovali duhovnost prebivalcev, kulturni razvoj in napredek tukajšnjih krajev. Pravijo, da je bila prva cerkev ali kapela v Puščavi na polotočku, ki ga obliva Radoljna, posvečena sv. Štefanu. Šentpavelski benediktinci so imeli pri Sv. Lovrencu svojo postojanko, od koder so vodili dušnopastirsko in gospodarsko delo na posestvih v teh krajih. Njihova uprava je imela svoje središče v falski graščini, ki je le 3 kilometre oddaljena od Puščave. Začetki božje poti so tako tesno povezani s šentpavelskimi benediktinci.

Že takrat, ko je bila prva kapela ob Radoljni posvečena sv. Štefanu, so ljudje radi prihajali sem. Kmalu je kraj zaslovel po uslišanjih na Marijino priprošnjo. Šentpavelski opat Hieronim Markstaller (1616 -1629) je zato sklenil pozidati mogočno svetišče njej v čast. Opat Hieronim je bil eden največjih mož tistega časa, obnvuil in zgradil je številne cerkve in poskrbel za duhovni in gmotni napredek prebivalstva. Zgodba pravi, da ga je zelo mučil protin, zato se je zaobljubil, da bo v Puščavi postavil cerkev, če mu Marija izprosi ozdravljenje. Bil je uslišan, izpolnitev zaobljube pa je odlagal. Bolezen se je zopet povrnila in zato se je opat hitro lotil zidanja. Kot pove plošča na zunanji strani prezbiterija, so jo pozidali v čast Sv. Trojici in preblaženi Devici Ieta 1627. Za opatom Hieronimom je cerkev preuredil in povečal njegov naslednik opat Filip (okrog leta 1672) tako velikopotezno, da o prvotni "Hieronimovi" skoraj ni več sledu. O njej govori le spominska plošča za prezbiterijem.

Današnje svetišče preseneti romarja s svojo velikostjo (dolgo je kar 45,5 metrov, široko pa 15 metrov), a razočara po zunanjosti, ki je za baročna svetišča kar preveč preprosta in hladna. Zato je bolj bogata in plemenita notranjščina. Njegov umetnostni slog razodeva značilnosti italijanske renesanse, ki je sem prišla po severni poti in ima značilnosti alpskega prostora. Poseben okras svetišča so veliki oltarji. Glavni ima kar štiri nadstropja, ki ga krase množice angelov in svetnikov. Sredi med njimi kraljuje Puščavska Marija, ki so jo že od začetkov častili kot Marijo Pomagaj. Podobno razkošna je tudi ostala oprema, oba stranska oltarja (Rožnovenske Kraljice in sv. Benedikta) v apsidi prečnih ladij, kjer v nadnaravnih velikostih kraljujejo svetniki in svetnice. Prijazna za pogled sta tudi oba oltarja (sv. Križa in sv. Jožefa) ob stenah prečne ladje, ki ne izstopata po velikosti, ampak bolj po lepoti. Avtor vse te opreme, žal, ni znan.

Ob Marijini cerkvi pa na hribčku nad njo kraljuje še majhna, a zelo prijazna cerkvica sv. Ane. Kronika pravi, da je šentpavelski opat Pavel prosil oglejskega patriarha za dovoljenje, da bi smeli tu pozidati cerkvico. Dobil ga je 2. avgusta leta 1658 in že naslednje leto je cerkvica stala. Njen okras je lega sama, pred njo pa lipe, kar daje vsemu poseben čar. Lepo obnovljen oltar s kipom sv. Ane Samotretje (sv. Ana z Jezusom in Marijo) pa je največji zaklad.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Marija v Puščavi, Puščava 4, 2344 Lovrenc na Pohorju.
Satelitska slika Puščave in okolice.

Dostop:

z vozili do cerkve.

Glavni shodi:


nedelja po velikem šmarnu, Marijini prazniki.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Mati milosti v Mariboru

Natisni E-pošta

Bazilika Matere usmiljenja

Mati milosti v Mariboru
Med tistimi cerkvami, ki štajerski prestolnici dajejo izjemen pečat, je božjepotna cerkev Matere milosti. Prav na križišču pred njo se združita dve pomembni prometni žili: ena prihaja z glavne železniške postaje, druga pa prek dravskega mosta iz hoške smeri. Tu v nekdanjem "graškem predmestju" so imeli od leta 1613 samostan kapucini.

Cerkev je dobila poseben pomen po tistem, ko so se sem preselili minoriti in s seboj prinesli kip Marije Matere milosti. O tem kipu je ohranjena zanimiva zgodba. Iz lipovega lesa ga je v začetku 18. stoletja izrezljal neznan umetnik. Ko se je pobožna grofica Ivana Felicita Khünburg 23. maja 1746 vračala z romanja k svetemu Frančišku na Straži pri Radmirju, se je ustavila tudi v Slovenskih Konjicah. Po maši se je oglasila pri župniku v zakristiji in tam na steni opazila Marijin kip. Takoj ji je bil pri srcu, zato je župnika prosila, naj ji ga proda. Kip so imeli pred tem na stranskem Marijinem oltarju, ko pa so tam postavili drugega, je ta našel prostor v zakristiji. Župnik je bil vesel, da bo lahko spet služil namenu, in ga je rad odstopil grofici. Ta ga je vzela s seboj v Gradec in ga tam izročila umetniku slikarju Wigelfolsu, naj ga obnovi. Med delom je bila pri slikarju tudi njegova žena, ki je veliko trpela zaradi bolečin v sklepih. Priporočila se je Mariji in pred njeno podobo čudežno ozdravela.

Prenovljeni kip, ki je že zaslovel po čudežni ozdravitvi slikarjeve žene, je grofica Ivana postavila v grajsko kapelo, kamor so lahko zahajali tudi zunanji obiskovalci. Ljudje so od vseh strani v velikem številu prihajali pred to podobo. Grofica je zato sklenila poiskati cerkev, kjer bi imela Marija večji in imenitnejši prostor, da bi se lahko zbirali romarji in častilci. Obrnila seje na minorite v Mariboru, in ti so z veseljem sprejeli ponudbo. 25. januarja leta 1747 je Marijina podoba našla svoj oltar pri minoritih... Tudi tu so romarji kmalu odkrili čudežno moč priprošnje Marije Matere milosti in trumoma prihajali v minoritsko cerkev. Že v prvih letih je bilo v cerkvi več kot 500 zahvalnih tabel... "Mariborska" Marija je kmalu dobila velik sloves in posebno ime. Pravili so ji "lepa Marija", zaradi hitrih uslišanj pa tudi "nagla" ali "hitra Marija".

V času cesarja Jožefa II., ki je zaprl številne božjepotne cerkve in samostane, je bila božja pot "lepe Marije" premeščena. Iz starodavnega minoritskega samostana so se morali patri preseliti v ukinjenega kapucinskega. S seboj so prenesli tudi Marijin kip. Od leta 1833 do 1849 je imela cerkev in božja pot, ki kljub selitvi ni zamrla, nove oskrbnike: redemptoriste. Končno so upravo cerkve in božje poti prevzeli leta 1864 frančiškani, ki še danes skrbijo za cerkev. Pod njihovim vodstvom je končno dozorela tudi misel na novo cerkev. Stara kapucinska je bila majhna in veliko pretesna za župnijo in romanja, ki so se vrstila. Leta 1893 je škof Mihael Napotnik blagoslovil temeljni kamen in 11. avgusta leta 1900 je bila nova lepotica slovesno posvečena. Šest let za tem je mogočno svetišče dobilo tudi časten naziv bazilika, kar je bila takrat na Slovenskem še redkost.

Načrt za Marijino cerkev je napravil dunajski arhitekt Rihard Jordan. Skupaj s samostanom je zasnovana v novoromanskem slogu. Dva mogočna zvonika ji dajeta veličastno podobo (visoka sta 58 metrov). Kar škoda, da so v novi dobi na trg pred lep romanski portal postavili nizko betonsko stavbo, kjer so zdaj javna stranišča (in tudi s tem pokazali odnos socialističnih oblasti do kulture in vere). Notranjščina je skladna stavba, ki spominja na romansko grajene cerkve. Ima sedem oltarjev. Najlepši in najdragocenejši je glavni. Ne le zato, ker so zanj porabili najdragocenejša gradiva (ima kar 17 vrst marmorja), ampak zato, ker ga krasi milostna podoba. Prezbiterij je v letih liturgične prenove s slikami okrasil slikar Stane Kregar. V letih 1941 pa do 1980 je v grobnici te cerkve počival svetniški škof Slomšek.

Cerkev Matere milosti je eden krajev, kjer se mora ustaviti vsak, ki obišče Maribor. Sredi mestnega vrveža je kakor oaza, kjer se lahko v tihi molitvi priporoči Mariji.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ulica Vita Kraigherja 2, 2000 Maribor.
Satelitska slika Mati milosti v Mariboru in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


porciunkula (2. avgusta), veliki in mali šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Trije Kralji v Sl. goricah

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Treh kraljev

Sv. Trije Kralji v Sl. goricah
Ob magistralni cesti med Mariborom in Gornjo Radgono se na griču severovzhodno od Sv. Benedikta dviga z mogočno gotsko ladjo in visokim zvonikom kakor trdnjava mogočna cerkev svetih Treh kraljev. Ta nenavadno velika in arhitekturno enotno grajena cerkev, ki zbuja tako pozornost, je s svojimi zavetniki - tremi modrimi z vzhoda dala ime tudi hišam okrog sebe. S svojo lepoto pa daje tako kakor bližnji cerkvi pri Sv. Trojici in v Lenartu enkratno podobo Slovenskim goricam.

Že od časov, ko so naši ljudje romali v "Cahen" (Aachen) počastit relikvije, ki so jih v svoji "zbirateljski vnemi" za relikvije zbrali Karel Veliki in njegovi nasledniki, je med Slovenci češčenje Treh kraljev zelo priljubljeno. Še v času Marije Terezije in Jožefa II., ki je ukinil to navado, so se v presledkih nekaj let podale prave procesije slovenskih romarjev k Trem kraljem v Kelmorajn. Mnogi seveda niso mogli na tako dolgo pot, zato je bilo toliko bolj tolažilno, da so se lahko k tem svetim možem zatekli tudi doma.

Cerkev na 305 metrov visokem griču je dovolil pozidati salzburški nadškof Matevž Lang leta 1521. Takratni župnik pri Sv. Benediktu Jurij Prosenjak in graščak Krištof Myndorf, lastnik griča, sta ga namreč prosila za dovoljenje, da bi začela zidati. Dela so trajala vse do leta 1588, ko so pozidali še 50 metrov visoki zvonik, s katerega, pravijo domačini, vidiš v jasnem vremenu znamenito Blatno jezero. Kljub bogatim botrom, kot so bili plemeniti Myndorfi in Komenterji, so cerkev morali graditi "po kosih". O tem govorijo tudi letnice na posameznih delih cerkve. Od leta 1521 do 1528 so zgradili enoladijsko cerkev, kasneje so dodali še obe stranski ladji in nazadnje zvonik. Leta 1558 je salzburški nadškof dal dovoljenje, da se v cerkvi lahko mašuje, čeprav še ni posvečena. Nazadnje je bila leta 1756 prizidana zakristija z oratorijem. Poznogotska triladijska stavba, ki jo na zunanjščini obdajajo bogati oporniki in krase štirje portali, sodi med naše največje umetnostne spomenike.

Posebna dragocenost cerkve so njeni oltarji. Med njimi velja posebej omeniti oltar Kristusovega rojstva, ki je najstarejši, saj je še značilen gotski krilni oltar, kakršnih je na Slovenskem le malo. V osrednji vdolbini je božični prizor z jaslicami, pod njim pa leži Jese, iz katerega raste drevo in se širi po obeh krilih oltarja. Tu je upodobljen Jezusov rodovnik. Drugi oltar je posvečen Trem kraljem. Po nastanku je mlajši (ok. leta 1620) in v primeru s prejšnjim tudi preprostejši. Izrazito renesančen je po svojem slogu oltar Marijinega vnebovzetja. Ima letnico 1636 in ga strokovnjaki postavljajo na začetek v bogati vrsti zlatih oltarjev 17. stoletja. Med opremo je treba omeniti kamnito prižnico, ki so jo postavili k stebru ob slavoloku. Tudi ta sodi po letih nastanka v tiste čase kakor sama cerkev.

Ko še ni bilo božjepotne cerkve pri Sv. Trojici, so romarji iz raznih krajev v velikem številu prihajali k Svetim Trem Kraljem. Slava bližnje svetotrojiške božje poti je v 17. stoletju zasenčila tukajšnjo. Prav temu pa se imamo zahvaliti za njeno sedanjo podobo, saj bi jo drugače prav gotovo prezidovali v duhu novih umetnostnih slogov. Pred 300 leti je bila tu ustanovljena bratovščina Marije vnebovzete, zato so tu vedno častili tudi Marijo. Še pred drugo svetovno vojno so romarji ob veliki maši prihajali sem v procesijah. Na trojiško nedeljo so se romarji vselej ustavljali nazaj grede tudi pri Svetih Treh Kraljih. Pred jesensko kvatrno nedeljo so imeli svoj shod romarji iz Prekmurja.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Benedikt v Sl. goricah Benedikt 14, 2234 Benedikt.
Satelitska slika Sv. Treh Kraljev v Sl. goricah in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


sv. trije kralji (6. januar).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Razkrižje

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Janeza Nepomuka

Razkrižje
Razkriška župnija je v zadnjih petindvajsetih letih, posebno pa po slovenski osamosvojitvi, v veliki meri zaznamovala naše javno življenje. Njeno ime je postalo sinonim prizadevanja za narodne pravice v Cerkvi. Zato je seveda stopilo v ozadje, da ima tudi božjepotno preteklost in značaj.

Razkrižje je zelo stara naselbina (sprva last Celjanov, nato Zrinjskih, nazadnje Altheimov). Tu je bilo že v davnini pomembno prometno križišče, ki je dalo kraju ime, ker se križajo poti proti Lendavi, Ljutomeru, Čakovcu in Varaždinu. Reki Mura in Ščavnica sta prav tako dali svoj pečat tej prometnosti. V krajih, kjer so bili mostovi, so radi postavljali kipe mučeniškemu svetniku Janezu Nepomuku.

Razkrižje je vse do leta 1942, ko je postalo župnija, spadalo pod župnijo Štrigova na današnjem Hrvaškem. Tamkajšnji župnik Tomaž Dolar je leta 1743 dal postaviti na Razkrižju ob reki Ščavnici kamnit steber s kipom sv. Janeza Nepomuka. Ker se je kmalu razširilo med Ijudmi, da so pri tem kipu Ijudje uslišani in jih je vedno več prihajalo sem, zbralo pa se je tudi že nekaj darov, je Dolar sklenil pozidati kapelico, kamor je postavil njegov kip. Pa tudi ta ni več zadoščala. Poleg navala množic jo je ogrožala še Ščavnica, ki je rada poplavljala, zato je iskal primernejši kraj, kamor bi postavil večje svetišče. Takrat se mu oko ustavi na vzvišenem griču, od koder je bil lep razgledna vse Prekmurje, Ljutomerske gorice in proti Medžimurju. Zemljišče je bilo last grofice Ane Altheim. Na župnikovo prošnjo je rada odstopila zemljo za zidavo cerkve. Dela pa so napredovala zelo počasi. Leta 1747 so začeli zidati današnji prezbiterij. Župnik Dolar ni dočakal konca, ampak je prej umrl v Gradcu. Leta 1756 so zato, da bi dela hitreje napredovala, ustanovili posebno bratovščino sv. Janeza Nepomuka, ki jo je potrdil tudi papež Benedikt XIV.. Ostanke bratovske knjige, njene dragocene platnice, še zdaj hranijo v cerkvi. V šestdesetih letih 18. stoletja so zidovi vendarle zrasli do višine, da so nanje postavili streho. Končno je prišel čas, ko so znameniti kip Janeza Nepomuka prinesli iz stare kapelice ob Ščavnici v novo, veliko cerkev (9. avgusta 1766).

Kmalu zatem je prišel v Štrigovo nov župnik, ki se je še bolj zavzel za to novo podružnico z veliko cerkvijo. To je bil Ivan Šimonič. Njegova zasluga je tudi prvi zapis o cerkvi sv. Janeza Nepomuka. Poskrbel je, da so se dela pri cerkvi dokončala. Leta 1777 so postavili oltar, delo mojstra Martina Mitermayerja iz Ormoža, Šimonič je poskrbel za obokanje cerkve in novo streho. Ker je bila zidava tako velike cerkve hudo breme za razkriško sosesko in štrigovsko župnijo, je denar zbiral na vseh koncih, tudi pri cesarici Mariji Tereziji. Zidarska (mojster Ivan Paksnar iz Varaždina) in opremljevalska dela na Razkrižju so bila končana 16. maja 1779. Tak-rat je k zahvalni pobožnosti prišlo kar sedem procesij: tri iz Prekmurja, tri iz Medžimurja in ena iz Štajerske. Leto dni pred tem so bile namreč Štrigova in sosednje župnije obvarovane pred hudo nesrečo. Zasluge za to so pripisali priprošnji sv. Janeza Nepomuka. Z Ogrskega je prišel velik oblak kobilic, ki bi uničil ves pridelek in zelenje, a je hud veter kobilice pregnal drugam. Cerkev so posvetili leta 1784. Zadnje veliko zidarsko delo pri cerkvi je bil zvonik. Petdeset metrov visokega so pozidali leta 1908 v času župnika Ivana Ivka.

Današnja razkriška cerkev je prostorna poznobaročna stavba, ki jo zaključuje prezbiterij. Nad njim je kupola s svetlobnico. Oprema je veliko skromnejša od prostora: poleg glavnega oltarja in prižnice, ki sta delo mojstra Mitermayerja, so še trije stranski oltarji: Matere usmiljenja, Jezusovega krsta in sv. Florijana. Zadnjega naj bi prenesli iz štrigovske farne cerkve, zato so Štrigovčani imeli vselej navado sem romati na god sv. Florijana. Posebna dragocenost cerkve je t.i. indijski križ. Sem naj bi, kakor pove napis, prišel iz Indije prek Holandije in Dunaja. Tam so ga hranili v cesarski zakladnici. Leta 1783 ga je sorodnik župnika Šimoniča Jožef Kerestur posredoval razkriški cerkvi. Okrašen je s školjčno biserovino.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Razkrižje 8, 9240 Ljutomer.
Satelitska slika Razkrižja in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


nedelja po godu sv. Janeza Krstnika (24.junij).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 55 - 63 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008