Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Planina nad Horjulom

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Andreja

Planina nad Horjulom

Apostol Andrej je skupaj s svojim bratom Petrom in z drugima dvema bratoma, Janezom in Jakobom starejšim, med prvimi Jezusovimi učenci. Kakor pripoveduje Sveto pismo, je Andrej Jezusa spoznal, ko je nanj pokazal Janez Krstnik. Skupaj z Janezom evangelistom sta šla in z Jezusom preživela nekaj nepozabnih ur, da je Andrej potem, ko je srečal svojega brata Petra, dejal: "Simon, našli smo Mesija." Evangeliji ga omenjajo še nekajkrat, a kaj več o Andrejevem življenju ne zvemo. Andrejevo češčenje je močno razširjeno tudi na Slovenskem, saj ima okoli 30 župnijskih in čez 40 podružničnih cerkva. Nekdaj sta bili znani njegovi božji poti v Vratih pri Trbižu in Žopračah (Loga ves) na Koroškem. Na Kranjskem pa je bila znana njegova božja pot v Planini nad Horjulom v polhograjski fari (danes sodi v župnijo Šentjošt). Velja za zavetnika mariborske škofije (zaradi prvotnega sedeža v Št. Andražu), med ljudstvom pa kroži sloves o nekaterih njegovih posebnih "zaslugah" v različnih stiskah. Fantje in dekleta, godni za poroko, so ga po vražah imeli za "napovedovalca" bodočih mož in žena ("sanje na andrejevo").Na kmetih je veljal za priprošnjika pri živini, pri ljudeh pa za zdravje v križu.

Pot na Planino pelje iz Suhega Dola, vasice ob cesti med Gorenjo vasjo v Poljanski dolini in Horjulom. Tisti, ki imajo radi lep sprehod v naravi, jo bodo radi obiskali. Mogočno svetišče stoji na 797 metrov visokem hribu z lepim razgledom daleč po hribih naokoli. Vsepovsod se odpirajo obdelana polja, urejeni domovi in mogočne kmetije, ki govorijo o delovnih ljudeh.

Romarja, ki pride k cerkvi po poti do zunanje stene prezbiterija, tam pozdravi v niši kamnit kip sv. Andreja. Pravijo, da je star 500 let. Bil naj bi edini ostanek gotske cerkve, ki je nekoč stala na tem kraju. Pod kipom je okorna roka vklesala besede v stari slovenščini: "Grešnik ne obupaj! Kjer že zunaj cerkve te čaka sv. Andrej, da tebe pelje k Jezusu, kakor je peIjal svojega brata Simona." Nato vabi naprej v cerkev k spokornemu opravilu. Prijazno povabilo, namenjeno tudi današnjemu človeku, ki pozabi na greh in grešna nagnjenja...

Bolj kakor velike ploskve cerkvene zunanjščine, ki jo poživlja zvonik z živahno baročno streho, je presenetljiva za obiskovalca notranjščina: prostorna, razdeljena na tri ladje, s petimi oltarji govori o množičnih romanjih. Prvotna cerkev na tem kraju naj bi služila za protiturški tabor. Zdajšnja je bila postavljena leta 1695, oprema, ki je danes v njej, pa sodi v poznejši čas. Najlepši je stranski oltar Žalostne Matere božje. Leta 1717 so ga izdelali v Facijevi delavnici v Polhovem Gradcu. Nasploh je Polhov Gradec kot materna župnija vplival na razvoj tukajšnje božje poti. Pograjski župnik Matija Rakar je bil tisti, ki je sprožil zidavo tukajšnje razkošne cerkve. Bogati dobrotniki iz te fare so poskrbeli za njeno opremo. Oltarje so večkrat predelovali in zanje porabili tudi starejše kipe. Glavni oltar s sv. Andrejem je leta 1850 skupaj s sprednjima stranskima oltarjema izdelal idrijski podobar Jurij Tavčar. Ob tristoletnici je cerkev na oboku poslikal slikar Izidor Mole. Nekdaj so sem radi romali iz vseh okoliških fara. Tu je bila ustanovljena posebna bratovščina Jezusovega smrtnega boja, ki je imela leta 1704 nad 2000 udov. Pograjski baron Frančišek Adam je leta 1725 daroval cerkvi svetinjo sv. Andreja, stolni dekan Ivan Anton Dolničar pa tri leta pozneje svetinjo Jezusovega križa, ki je še bolj privabljala ljudi. Kar škoda, da razen domačinov drugih romarjev danes ni več, saj je kraj zares primeren za romanja in pobožnosti.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šentjošt 15, 1354 Horjul.
Satelitska slika Planine nad Horjulom in okolice.

Dostop:


z avtom do Planine.

Glavni shod:


god sv. Andreja (30. novembra), nedelja po godu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Smrečje

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja

Smrečje
V nemškem posvetilu kralju Maksimiljanu v Svetem pismu nove zaveze Primož Trubar leta 1575 potoži kralju Maksimiljanu, "da hoče slovensko dobrosrčno Ijudstvo vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo... z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva." Tako mimogrede pove, kako priljubljeno je bilo božjepotništvo in s tem popotovanje po krajih v časih, ki nam jih danes mnogi slikajo za črne, zaostale, ljudi pa za nevedne, pove pa tudi to, da naši reformatorji pri preprostem ljudstvu niso mogli zavreti želje po domačih ljudskih pobožnostih. Skoraj vsaka pokrajina ali več župnij skupaj je imelo svojo božjo pot, kjer so se naši predniki pobožno zbirali in prosili božje pomoči za posredovanje Marije in svetnikov. Med take majhne in priljubljene božje poti, ki so ohranile ta sloves do današnjega dne, pa čeprav se njihov nikoli ni raznesel po vsej Kranjski ali Sloveniji, sodi cerkvica Marijinega vnebovzetja v Smrečju nad Šentjoštom.

Cerkev je postavljena na pobočju Smrekovca. Mimo nje pelje stara cesta med ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Tu se cepijo poti proti Vrhu Svetih Treh kraljev, Žirem, Rovtam, Podlipi, Šentjoštu. Pravijo, da je bila ta cesta v davnini zelo prometna, saj so vozarji iz Trsta vozili tod mimo v notranjo Avstrijo. Na kraju, kjer stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapela z Marijino podobo. Vozarji so se radi ustavljali pri njej in se Mariji priporočali v nevarnostih na poti. Razbojniki, slabe ceste in toliko drugih nevarnosti jim je grozilo, zato so ob prvem pogledu na ljubljansko kotlino, ko so premagali najhujše napore, radi postali pri kapelici in molili. Kdo je postavil kapelo, ni znano. Verjetno je povezana z najstarejšo kmetijo - Smrekarjevo domačijo. Smrečje, Smrekovec in Smrekarjeva domačija so imena, ki pričajo, da je bil verjetno prvi lastnik vsega tukajšnjega sveta kmet, ki je postavil tudi kapelo.

Bolj kakor pisani dokumenti iz preteklosti je zgovorna stavba Marijine cerkve same. Pred leti je bila obnovljena, da so še bolj poudarjene različne slogovne značilnosti, ki jo postavljajo v davne čase. Romanski okni pričata o prvi cerkvi, ki naj bi tu stala po sodbi poznavalcev že v 12. stoletju. Ostanki fresk na zunanjščini in v notranjščini govorijo o nadaljnjem stavbnem razvoju; tega potrjujejo tudi gotske prvine. Leta 1600 je bil odstranjen prvotni leseni strop v ladji in leta 1769 (letnica na oboku prezbiterija) je cerkev dobila sedanjo baročno podobo. Od gotske cerkve se je ohranil tudi sklepnik Marije z Jezusom v naročju, ki je vzidan nad vrati Smrekarjeve domačije. Čas 17. in 18. stoletja je močno razmahnil božjepotništvo pri nas. Ko se je po verskih bojih Cerkev notranje utrdila, so zopet zacvetele številne stare božje poti. Prav v to dobo sodi največji razcvet Marijine božje poti v Smrečju. O tem priča prenova cerkve, pa tudi ohranjene votivne podobe. Tri danes visijo nad vhodom v zakristijo. Prva nosi letnico 1757 in v sliki prikazuje hvaležnost staršev, da so mogli rešiti otroke iz goreče hiše. Druga upodablja sv. Janeza Nepomuka in deročo reko pod njim. Najbrž se je hotel nekdo zahvaliti za rešitev v poplavah. Tretja pa kaže bolnico v postelji z dojenčkom v zibki in moža, ki se kleče zahvaljuje Mariji za ozdravitev. Med veliko mlajšimi pa je tista, ki jo je dal napraviti gospodar Smrekarjeve domačije po dogodku 4. oktobra 1923, ko je bil čudežno rešen pred povodnijo. S konji se je vračal iz Podlipe proti domu in voda ga je odnesla z mostu. Na Marijino priprošnjo je bil rešen skupaj s sopotnico, konji in z vozom.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Šentjošt 15, 1354 Horjul.
Satelitska slika Smrečja in okolice.

Dostop:


z avtom in z avtobusom do cerkve.

Glavni shod:


veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Volbenk v Poljanski dolini

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Volbenka

Volbenk v Poljanski dolini
Zadnji dan v oktobru goduje sv. Volbenk (na Štajerskem mu pravijo Bolfenk, v Beneški Sloveniji pa Štoblenk), nemško Wolfgang. Svetnik je živel na prehodu iz desetega v enajsto stoletje. Kot škof v Regensburgu ima zasluge, da je bila ustanovljena nova škofija v Pragi. Po legendi pa je postavil tudi cerkev v Aberseeju na Zgornjem Avstrijskem. Kraj, kjer naj bi cerkev stala, je določil tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. To dejanje je pomenilo star pravni obred za priposestvovanje zemljišča. Zato ga upodabljajo s sekiro. Tudi na Slovenskem povezujejo "zadeganje" sekire s sv. Volbenkom.

Legenda pripoveduje, kako je hudič oviral zidavo cerkve, zato se je Volbenk z njim domenil, da mu prepusti prvega romarja, če mu bo pomagal zidati cerkev. Hudič privoli, Volbenk pa prosi Boga, naj mu da takega romarja, ki nima duše. Po cesti pride volk, napravljen v romarja (s palico v gobcu in brašnom na vratu). Hudoba se brani, a ker se nista dogovorila za romarja z dušo, je vrag moral vzeti volka. To legendarno pripoved, ki se je ohranila na Gorenjskem, povezujejo s cerkvijo sv. Volbenka nad Logom pri Poljanah nad Škofjo Loko. Sv. Volbenk je bil na Slovenskem češčen kot zavetnik pastirjev, drvarjev, oglarjev, brodarjev in rezbarjev. Priporočali so se mu bolniki na očeh, proti bolečinam v trebuhu, krvotoku, kapi, bolečinam v nogah in protinu. Še v začetku tega stoletja so k sv. Volbenku v poljanski fari romali slepi. Danes romarjev ni več. Ostala pa je mogočna cerkev, ki je pravi biser med slovenskimi božjepotnimi svetišči.

Gradbeniki so dobro vedeli, kam morajo postaviti cerkev, če hočejo, da jo bo videlo in obiskalo čim več ljudi. Na terasastem pomolu nad poljansko Soro stoji na višini 488 metrov dvostolpna cerkev, ki daje pečat vsej dolini. Skupaj s Tavčarjevino na Visokem, ki leži v dolini nedaleč stran, pa pomeni eno največjih znamenitosti naše domovine. Cerkev je bila pozidana v drugi polovici 17. stoletja in je odličen primer stavbarstva takratnega časa. Stavba sodi med najlepše slovenske primerke pozne renesanse ob prehodu v barok. Vhodno pročelje z dvema zvonikoma (kar škoda je, da nimata več značilnih čebulastih streh) ima lope, ki so dajale zavetje romarjem. Tu je tudi posebna lopa z oltarjem (žal je ta "izgubil" že vse okraske in kipe), kjer so maševali množicam, ki niso mogle v svetišče. Ob cerkvi je bil nekoč zid z večjimi nišami. V njem so bile spovednice, še danes sta se ohranili dve kot priči časov cvetočega romanja in spokornih opravil. Take niše za spovednice na prostem so bile nekoč po številnih božjih poteh. Največ se jih je ohranilo na Dobrovi pri Ljubljani. Marsikje pa so jih podrli, tudi pri sv. Volbenku jih je bilo nekoč več.

Cerkev ima visoko in razmeroma kratko ladjo ter prezbiterij. V njej so trije baročni oltarji, v ladji pa je bila ob razmahu češčenja sv. Frančiška Ksaverija prizidana še niša z njegovim oltarjem. Vanj so pozneje postavili sliko Brezmadežne. Zanjo pravijo, da je eno najlepših del Janeza Šubica. Sploh so se Šubici, ki so izhajali od tod, zapisali v tukajšnjo cerkev z velikimi črkami. Slike v obeh stranskih oltarjih so delo Janeza Šubica. Naredil jih je na Dunaju leta 1882. V glavnem oltarju tron zakriva slika Alojza Šubica. Naredil jo je leta 1891 v "Monakovem" (München), kakor je sam zapisal na sliko ob svoj podpis. Slike, oltarji in arhitektura se v tej cerkvi dopolnjujejo in tako nakazujejo tisto skladnost, ki bi morala vladati v človeku, ko poroma sem. Tu, sredi narave je vse lepo in urejeno, prav cerkev je najbolj zgovorno znamenje, da je tako.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Poljane, 4223 Poljane nad Škofjo Loko.
Satelitska slika Volbenka v Poljanski dolini in okolici.

Dostop:


z avtom do cerkve, z avtobusom do Loga.

Glavni shod:


prva nedelja v avgustu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Suša pri Zalem Logu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Loretske Matere božje

Suša pri Zalem Logu
Zadnje naselje na dnu gornje Selške doline, kjer še pogosto odkrijete na hišah značilne skrilaste strehe, ima zveneče slovensko ime: Zali Log. Tu, na pobočju nad selško Soro, so si prebivalci postavili svoje trdno zidane hiše. Mimo njih vodi stara cesta iz Železnikov proti Sorici in naprej v Bohinj, ali na Podbrdo in v Tolmin. Prvotni prebivalci so se naselili v Grobljah, 1050 metrov visoko med Prtovčem in Ravnami, pred 500 leti pa so si izbrali nižje ležeče obrežje ob Sori in dali svojemu novemu naselju ime Zali Log. Kdor se skozi vedno ožje soteske Sore pripelje do sem, bo ob zeleni ravnici, obdelanih poljih in gozdovih, ki se kar naenkrat pokažejo za strmimi bregovi, pritrdil, da je to pravo ime za kraj. Pravijo pa, da ime ne izvira od pridevnika zali, ampak zli. Najbrž je bilo včasih tu huje, kot je zdaj. Zaradi lepote danes zasluži, da ga kličemo Zali, lepi Log. Tik preden pa pridete v Zali Log, se na strmi skali, ki se dviga nad cesto, narejeno v Napoleonovih časih, skriva še eno svetišče: to je cerkev Matere božje v Suši.

Kakor stražar, dobro skrit v zelenju gozda, je ta Marijina cerkvica za zalološko faro. Nihče ne bi smel mimo nje, ne da bi jo obiskal. A kaj, ko je ne vidi človeško oko, dokler se ji dodobra ne približa, ali pa ga nanjo ne opozori kdo drug! Na cerkev nas opozori znamenje svetih Treh kraljev, ki stoji ob cesti na kraju, kjer so Francozi davnega 1809. leta streljali domačina, a je bil čudežno rešen in je zato pozidal kapelico, Loretski Mariji v Suši pa je daroval votivno sliko, kjer je dogodek upodobljen. Izročilo pravi, da je na kraju današnje cerkvice stala kapelica že veliko pred tem, ko je bila pozidana farna cerkev v Zalem Logu (sedanja iz 1734 je imela že gotsko prednico). Zapisano je, da je imel najstarejši zvon (ki ga danes ni več) sedanje suške cerkve letnico 1680, vendar o nastanku prve kapelice, kamor bi sodil zvon, ni podatkov. Bolj pa razumemo zgodovino tega božjepotnega kraja, če se spomnimo, da je takrat, ko še ni bilo sedanje ceste, vodila pot za tovorjenje na Tolminsko in v Bohinj prav mimo tedanje kapele in sedanje cerkvice v Suši. Izročilo pravi, da so se mimoidoči radi ustavljali pri kapelici in se priporočali Mariji. Pustili so tudi darove in teh je bilo menda toliko, da so z njimi veliko pripomogli tudi pri zidanju sedanje župnijske cerkve. Ob koncu prejšnjega stoletja je bilo na leto opravljenih pri tej cerkvi tudi do 2000 maš ...

Pobožno izročilo pravi, da je nastanek kapelice povezan s čudežnim dogodkom. Zaliložan Kobljar imel je na tem kraju senožet, kamor je rad zahajal in veliko postoril, da bi bila čim bolj rodovitna. Ko je nekoč kopal zemljo, je odkopal podobo Loretske Marije. Odneseljoje domov, a se je naslednjič zopet znašla v njegovi senožeti. V tem je videl posebno božje znamenje in s pomočjo drugih, ki jim je razodel dogodek in pokazal podobo, pozidal kapelico. Najdeno podobo so še v prejšnjem stoletju pokazali romarjem. Danes pa je izgubljena.

Zidava cerkve ni bila preprosta, saj je bilo treba ves gradbeni material znositi na gradbišče z druge strani strme senožeti. Leta 1873 so najprej napravili apnenico, čez dve leti so pripravili pesek in kamenje, pred binkoštmi naslednje leto (1876) pa so začeli zidati. Novo cerkev so še istega leta blagoslovili, naslednje leto, 14. oktobra 1877, pa jo je posvetil ljubljanski knezoškof Janez Krizostom Pogačar. Tudi oprema je iz tistega časa: oltarje je naredil podobar Janez Gosar, kipe pa v glavnem z zelo lepo Loretsko Marijo Franc Zajc. Oltarno sliko Loretske Marije je naslikal Janez Wolf. Vsa cerkev je enotno urejena in opremljena v duhu prejšnjega stoletja in domačinom posebej ljuba.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Zali Log 23, 4228 Železniki,
v upravi iz Železnikov:
Župnijski urad, Trnje 23, 4228 Železniki.
Satelitska slika Suše pri Zalem Logu in okolice.

Dostop:

z avtom ali avtobusom do kapelice Treh kraljev, nato peš.

Glavni shodi:

bela nedelja, god Loretske Matere božje (2. julija), rožnovenska nedelja.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Davča

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega

Davča
Mesec junij je po istem vzoru kakor maj Mariji posvečen Srcu Jezusovemu. V maju obhajamo šmarnice, v juniju pa naj bi (a se je, žal, ta pobožnost manj razširila in že skorajda pozabila) obhajali vrtnice.

Češčenje Jezusovega Srca ima svoj izvor v celotnem odrešenjskem načrtu. Ze prva Cerkev je govorila o tej podobi božje ljubezni do človeka. Sv. Avguštin in sv. Janez Zlatousti sta napisala globoke misli o Cerkvi, ki je izšla iz Odrešenikovega Srca. V 12. stoletju je o božjem usmiljenju, ki se najjasneje razodeva prav v Jezusovem Srcu, govoril sv. Bernard. Za praznik pa je zaslužen sv. Janez Eudes v 17. stoletju. Po njegovem prepričanju je širjenje češčenja Srca Jezusovega najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in praktičnem življenju posameznikov. Videnja sv. Marjete Alacoque (v 17. st.) so to češčenje še pospešila. Cerkev je prvič uradno dovolila praznovanje Srca Jezusovega šele v 18. stoletju, leta 1856 pa ga je papež Pij IX. razširil na vso Cerkev. Praznik se obhaja na petek po osmini sv. Rešnjega telesa kot ponovitev velikega petka. (Praznik sv. Rešnjega telesa je ponovitev velikega četrtka). Srce ponazarja božjo ljubezen do človeka, ki je bila tako velika, da je bil za nas pripravljen trpeti in umreti sam božji Sin.

Tako kot povsod po svetu se je tudi pri nas ta pobožnost hitro prijela, posebno tam, kjer so se duhovniki hoteli upreti hladnemu in strogemu janzenističnemu duhu, ki je povsod videl le prepovedi in kazni. Kljub temu da imamo zato po naših cerkvah veliko podob Srca Jezusovega in Marijinega (posebno radi so jih ljudje obešali v bogkov kot po svojih domovih) pa so le štiri župnijske (in pet podružničnih) cerkva posvečene Srcu Jezusovemu. Posrečeno pa se povezuje češčenje Srca Jezusovega z Marijinim zavetništvom v nazivu Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Tri cerkve - dve podružnični in ena župnijska - imajo tako zavetnico. Ena med temi, v Davči, ima v svojem izročilu tudi romanja in romarske pobožnosti.

Davča je raztresena vas na nadmorski višini okrog 967 metrov. Sestavljajo jo posamezne kmetije med Poreznom in Črnim vrhom. Izredno razgibano obliko celotni hriboviti pokrajini je dal potok Davča, ki je razjedel površino skrilaste pokrajine. Ko se po soteski ob potoku popeljemo do cerkve na pobočju, kjer je središče tega svojskega sveta, se nam zazdi, da smo prišli v samosvojo pokrajino.

Tukajšnji svet je tako kakor vsa Selška dolina in pokrajina med Škofjo Loko in Idrijo prišel v last brižinskih škofov z darilno listino leta 973, ko je cesar Oton II. podaril to ozemlje brižinskemu škofu Abrahamu. Redke predele so škofje kolonizirali s prebivalci od drugod. Okrog Sorice so leta 1283 prišli Tirolci iz Pustriške doline, zato so se ohranila mnoga nemška imena in izročila. V desetletjih 1560 - 1580 pa so na ozemlje Davče naselili tudi Slovence.

Kdaj je stala v Davči prva cerkev, ni znano. Sedanje svetišče, ki nima izrazitega sloga, je bilo pozidano v letih 1878 in 1879. Krasi ga lep marmorni oltar in v njem podoba Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Pravo bogastvo je slika Jurija Šubica, s katero so nekoč zakrivali tron. Razen te ni opreme s posebno umetniško ali zgodovinsko vrednostjo. Kljub temu "skromnemu" značaju je cerkev postala pribežališče vseh vernih v okolici, ki so iskali pri Mariji pomoč in tolažbo v vsakdanjem življenju.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad, Davča 80, 4228 Železniki,
v upravi iz Sorice:
Župnijski urad, Spodnja Sorica 23, 4229 Sorica.
Satelitska slika Davče in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni shod:


binkošti.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 37 - 45 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008