Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Križanke

Natisni E-pošta

Samostanska cerkev Marije Pomagaj

Križanke
Obiskovalci stalne zbirke Narodne galerije v Ljubljani dobro poznajo t.i. "Krakovsko Marijo", ki je poleg one iz Solčave ena najstarejših Marijinih upodobitev pri nas. Malo kdo pa ve, kakšna je njena dolga zgodovina. Bolj jo povezujejo z ljubljanskim krakovskim predmestjem (v tamkajšnji kapeli je še danes njena kopija) kakor pa s krajem, kjer je večino let služila svojemu namenu. Krakovska Marija je relief iz peščenca, ki je bil nekoč v timpanu (nad vrati) zahodnega portala cerkve nemškega viteškega reda v Križankah v Ljubljani. To cerkev so zgradili po letu 1258 in tam je bila tudi ta Marijina podoba vse do 1714, ko so na istem kraju postavili novo baročno cerkev. Relief je bil, kakor kaže, zelo priljubljen med vernimi, zato so ga dali postaviti v kapelo v krakovskem predmestju.

Relief, ki ga občudujejo in preučujejo umetnostni strokovnjaki, je za verne Ljubljančane posebno znamenje, da so že pred skoraj 800 leti imeli v Ljubljani Marijino cerkev. Postavili so jo člani nemškega viteškega reda, pri nas jih imenujemo križniki. Ta red je nastal v času križarskih vojn in je eden izmed križarskih redov, ki so povezovali v tisti dobi ideal viteštva in duhovništva. Svoje moči so posvečali postrežbi bolnikov in varstvu romarjev ter se poleg meniških zaobljub še posebej zavezali, da se bodo bojevali proti nevernikom. V Ljubljano so prišli okoli leta 1228. Koroški vojvoda Ulrich III. jim je pozidal hišo v današnjih Križankah. Poimenovali so jo "Domus B. V. Mariae Gloriosae - dom zmagoslavne Device Marije". Tu so skrbeli za reveže in bolnike, za obrambo dežele in izobrazbo ljudi. Zraven pa pospeševali Marijino češčenje. Listina iz leta 1337 govori, da so imeli šolo. Pod Rožnikom so ustanovili bolnišnico za gobavce (omenja se že leta 1280), pozneje pa še sirotišnico.

Križanke so bile njihovo središče v naših krajih. Konec 16. stoletja so stavbo ("komendo") v Križankah na novo pozidali, v baročni dobi pa še povečali in kot krono vsem delom so v letih od 1714 do 1718 pozidali novo cerkev v čast Mariji pomočnici. Načrte za cerkev je napravil beneški arhitekt Domenico Rossi. Stavba sodi po slogu v palladijansko smer beneškega baroka in predstavlja umetniško dragocen biser Ljubljane. Zidana je centralno v obliki grškega križa. V cerkvi je imela posebno častno mesto slika Marije pomočnice (stala je v glavnem oltarju), ki je bila naslikana leta 1660 in zelo češčena med križniki in Ljubljančani. Slika zelo spominja na Cranachovo in Layerjevo Marijo Pomagaj na Brezjah, čeprav je nastala veliko prej. Po prenovi v začetku stoletja so sliko premestili v stransko kapelo, kjer je bila vse do usodnega leta 1949, ko so bili križniki pregnani iz hiše, premoženje pa zaplenjeno v maniri komunističnega nasilja. Takrat so skrivaj rešili Marijino sliko in zdaj čaka, kdaj bo zopet prišla na svoje častno mesto v cerkvi.

Križanke, ki so 721 let služile križniškemu redu, so namreč še vedno nacionalizirane. Kdor jo ima možnost videti, pa bo lahko občudoval oltarne nastavke, ki jih je izdelal dunajski dvorni kipar Marco Prodi, ter sliki sv. Jurija, delo Martina Altomonteja, in sv. Elizabete flamskega slikarja Antona Schoonjansa. V glavnem oltarju je kopija slike Matere božje, mojstra Rothmayerja. Originalna je zgorela leta 1857.

V Križanke so Ljubljančani radi romali, tu so se od Napoleonovih časov naprej zbirali ljubljanski gimnazijci, v maju in na velikonočni ponedeljek pa so sem prišli z Barja. Danes so Križanke žalostna zapuščina polpretekle dobe. Cerkev ne služi vernim in ne romarjem.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Priorat križniškega reda, Šišenska 30, 1000 Ljubljana.
Satelitska slika Križank in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod
:

cerkev je še vedno nacionalizirana.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Jožef v Ljubljani

Natisni E-pošta

Narodno svetišče sv. Jožefa

Sv. Jožef v Ljubljani
Slovenska prestolnica ima kar nekaj cerkva ali pa vsaj kapel in oltarjev, h katerim so romali verni Ljubljančani v prošnji in z zahvalo. Med najbolj znanimi v zadnjih letih pa je po dolgem obdobju prisilnega molka cerkev sv. Jožefa.

Prva zamisel o tej cerkvi sega v zadnje desetletje prejšnjega stoletja in je povezana z naselitvijo in delovanjem jezuitov v Ljubljani. Jezuiti so dotlej imeli rezidenco v Repnjah pri Vodicah. Leta 1889 so se preselili v Ljubljano k cerkvi sv. Florijana. Zaradi načrtovanih dejavnosti pa so leta 1894 kupili zemljišče ob Poljanski cesti, da bi tu postavili svojo redovno hišo in cerkev. Že od leta 1891 so se zbirali darovi za cerkev, ki naj bi jo posvetili zavetniku slovenskih dežel. Ko je v te načrte posegel še rušilni potres, so vse zamisli in dotedanja dela dobila še nov pomen. Na veliko noč, 14. aprila 1895, so se četrt ure po enajsti uri ponoči močno zatresla tla pod Ljubljano. Žrtev skorajda ni bilo, nastala pa je izjemno velika gmotna škoda. Prva zaobljuba prebivalcev mesta je bila zahvalna pobožnost, ki je dobila ime "potresna": vsako veliko noč se bodo zbrali pri popoldanski pobožnosti z litanijami. Takratni ljubljanski škof Missia pa je ob tem pozval v pastirskem pismu vse verne Ljubljančane in Slovence, naj v zahvalo pozidajo cerkev v čast sv. Jožefu na Poljanah, kjer so jezuiti že začeli zidati svojo hišo. Tam naj bi tudi redno opravljali "potresno" pobožnost.

Načrte za cerkev sv. Jožefa je napravil avstrijski arhitekt benediktinec p. Anzelm Werner. P. Anzelm je upošteval škofovo željo v načrtih in naredil cerkev v novoromanskem slogu z izjemno velikimi merami. Z zidavo pa ni bilo tako lahko kakor z načrtovanjem. Denarna sredstva so se le počasi zbirala. 4. avgusta leta 1912 je škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil temeljni kamen in leta 1914, še pred začetkom prve svetovne vojne, je bila v grobem končana. Potem pa se je v cerkvi naselila avstrijska vojska (v njej je živelo 200 vojakov). Uporabljali so jo tudi za vojaško skladišče in v pomanjkanju, ki je nastalo, je imelo mesto v njej skladišče za moko in druga živila. Jezuiti so takoj po vojni zaprosili, naj mesto cerkev, ki je postala začasno skladišče, izprazni. To se je zgodilo šele leta 1921. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca leta 1922, je škof Jeglič cerkev blagoslovil in še istega dne so jezuiti (njihova rezidenca ob cerkvi je stala že od leta 1897) začeli misijon.

Na petem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1923 je bilo sklenjeno, naj bi Slovenci odprli dom duhovnih vaj, ki bi duhovno oblikoval naš narod. Jezuiti so takoj začeli iskati primerno zemljišče in zaprosili arhitekta Plečnika, naj napravi načrt. Dom so postavili leta 1925 ob svoji rezidenci in tako dali zaokroženo podobo predelu Poljan do današnjega dne. Pozidana z darovi slovenskega ljudstva, je morala cerkev še dolgo čakati na ureditev notranjščine. Maja 1941 so izdelali po načrtih arhitekta Plečnika veličasten glavni oltar s kipom sv. Jožefa (izdelal ga je kipar Božidar Pengov). A ta okras je le malo časa bogatil cerkev. Povojna oblast jo je v gonji proti jezuitom leta 1949 zaplenila skupaj z obema hišama in vsem drugim premoženjem. 23. aprila leta 1949 sta patra odnesla Najsvetejše v stolnico. Naslednjega dne, na belo nedeljo, zvonovi niso več vabili k bogoslužju... Ob obisku Janeza Pav-la II. leta 1996 je bila spet vrnjena in zdaj obnovljena čaka blagoslova. V njej je bil namreč v povojnih letih filmski studio. Bila je prezidana in poškodovana, zato jo je država obnovila in ji vrnila nekdanjo lepoto.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Duhovno središče sv. Jožefa, Ulica Janeza Pavla ll. 13, 1000 Ljubljana.
Satelitska slika Sv. Jožefa v Ljubljani in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


jožefovo (19. marca in 1. maja).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Marjeta v Žlebeh

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Marjete

Sv. Marjeta v Žlebeh
Mnogi prebivalci naše prestolnice poznajo Sv. Katarino nad Ljubljano. Že dolga leta je priljubljen cilj vsem, ki se umikajo ob sobotnih in nedeljskih popoldnevih v naravo po svež zrak in mir. Ob eni teh poti, pravijo, da se po njej peš najhitreje pride iz Medvod, stoji eden najlepših zakladov vere in umetnosti v ljubljanski okolici - cerkev sv. Marjete.

Cerkev sv. Marjete v Žlebeh stoji na pobočju Jetrbenka, ki se za njo dviga vse bolj strmo in skriva na svojih strminah še eno cerkev: sv. Jakoba na Petelincu. Žlebe je namreč krajevno ime za raztresene hiše v gričevju in bregovih za Medvodami, ki so jih razrezali potoki in hudourniki. V bližini cerkve je grič, ki mu pravijo Gradišče. Po zapisih župnika Koblarja je bilo na njegovem grebenu le za ped globoko pod rušo in drevesnimi koreninami moč še leta 1884 odkriti prastaro zidovje. To do zdaj še ni bilo raziskano, čeprav strokovnjaki ugibajo, da je najbrž šlo za poznoantično ali staro slovansko naselbino. Še višje, na vrhu Jetrbenka, kjer se zdaj dviga mogočen evharistični križ, pa je nekoč stal grad plemenitih gospodov Hertenberških.

Cerkvi sv. Marjete in sv. Jakoba naj bi pozidala zadnja graščaka Jakob in Marjeta Hertenberška, ker sta hotela poravnati krivice svojih prednikov, roparskih vitezov: zato sta cerkvi posvečeni sv. Marjeti in sv. Jakobu, njunima krstnima zavetnikoma. To je seveda le legenda, saj grofov Hertenbergov s tem imenom ni. Druga legenda pa pripoveduje o gradnji cerkve sv. Marjete drugače in jo lahko povežemo z bližnjim Gradiščem. Ko so zidali cerkev sv. Marjete, je v globoki jami med cerkveno ladjo in zvonikom, ki stoji samostojno, prebival hud zmaj. Od prebivalcev v okolici je zato, da jim ni škodoval, zahteval vsak dan pitano tele in sod vina. Ko je prišla vrsta na ubožnega kajžarja, ki mu je ravno dan pred tem poginilo edino tele, je zmaj zahteval, naj mu da hčer. Kajžar paje ubogal nasvet neznanca: odrlje tele, ga napolnil z živim apnom ter ga vrgel zmaju. Ta ni spoznal prevare in ko ga je požrl, ga je začelo žejati. Živo apno v zmajevem trebuhu, gašeno z vodo, je zavrelo in hudobni "lintvern" je poginil. Pred smrtjo je zbralše toliko moči, da je zamahnil z repom in podrl zidove cerkve...

Morda ta zgodba spominja na zidanje cerkve ali pa na starejšo prednico današnje. Zidali naj bi jo v začetku 16. stoletja, ko je leta 1511 rušilni potres močno poškodoval vso deželo. Takrat naj bi se porušil grad na Jetrbenku, njegovo kamenje pa naj bi porabili za zidavo Marjetine cerkve. Kakorkoli že, pred obiskovalcem danes stoji odlična poznogotska stavba, ki jo letnica na oboku prezbiterija postavlja v leto 1526. Cerkev je enoladijska zvezdnato obokana stavba s prezbiterijem in z lepimi gotskimi okni ter še odlično opremo iz 17. in 18. stoletja. Nekoč so govorili, da so jo postavili isti zidarji kakor pri Sv. Primožu nad Kamnikom in na Dvoru pri Polhovem Gradcu. Notranjščino krase štirje baročni oltarji. Slavoločno steno krasi prizor križanja. Vsa cerkev pa je bila poslikana leta 1742. Nekoč so posebno kmetje zelo radi romali k sv. Marjeti. Sem so prišle procesije z banderi z vseh okoliških krajev. Tudi danes se jih zbere veliko. Zdaj je posebno živo v postu, ko je križev pot, ki se ga udeleži veliko vernih od blizu in daleč. Pri sv. Marjeti se srečamo s svetnicami in svetniki, h katerim so se zatekali naši predniki ob delu na polju: sv. Marjeta - pred nevihto, sv. Jedrt - pred črvi in škodljivci, sv. Uršula - pred boleznimi in vojskami, sv. Anton - priprošnjik za živino, sv. Boštjan - zavetnik pred kužnimi boleznimi...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Preska, Preška cesta 33, 1215 Medvode.
Satelitska slika Sv. Marjete v Žlebeh in okolice.

Dostop:


z vozili do vznožja, nato peš.

Glavna shoda:


nedelja po godu sv. Marjete (20. julija), Jernejeva nedelja (po 24. avgustu).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Slemško nad Vačami

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Križa

Slemško nad Vačami
Vače, starodavno naselje pod Slivno in drugimi zasavskimi vrhovi, imajo bogato zgodovino, ime pa zapisano v številnih učbenikih in strokovnih knjigah doma in po svetu. Posebno znane so postale po letu 1877, ko so prišla v javnost odkritja prazgodovinskih grobov. Za cerkvijo sv. Križa, kakšna dva kilometra nad Vačami, se dviga planota, ki ji domačini pravijo Spodnja in Zgornja Krona. Tu je prazgodovinsko naselje, ki je bilo središče kovinske obrti, zlasti pločevinarstva in železarstva. Od začetka 8. stoletja pred Kristusom do prihoda Rimljanov je bila to cvetoča naselbina Ilirov in Keltov.

Železna ruda, železarska tradicija, vodni viri in ugodna prisojna lega so tudi v srednjem veku ponesli sloves Vač po Kranjski in drugih deželah. Že v 12. stoletju naj bi po izročilu v Vačah imeli cerkev, v prvi polovici 15. stoletja pa so postali že tako pomembni, da so dobili trške pravice. Iz prvotne mengeške pražupnije so se Vače izločile leta 1392 kot vikariat, kar pravzaprav že pomeni začetek samostojne župnije. Ta je postala v 18. stoletju nadžupnija in nekaj časa v 19. stoletju tudi dekanijsko središče. V Valvasorjevem času je delovalo v Vačah več fužin. Še v začetku 19. stoletja so tu kopali in topili železovo rudo. Te je začelo primanjkovati, nastajala so pomembnejša železarska središča, zato je kraj začel nazadovati. Leta 1951 so izgubili tudi več kot 500 let star naziv trga. Ostalo pa je marsikaj, kar vabi k obisku in ogledu.

Ob obisku Vač se bo vsakomur ustavilo oko tudi na cerkvi, ki se s svojim belim zvonikom dviga sredi gozdnega zelenja s 670 metrov visokega vrha, ki mu pravijo Slemško. K njej se da priti z avtom skozi Klenik. Ob poti tja stoje številne kiparske stvaritve, ki opozarjajo obiskovalca teh krajev, da je v pomebnem prazgodovinskem kraju. Povečana vaška situla v Kleniku naredi prav poseben vtis.

Še bolje pa je, če se odpravite na vrh k cerkvi po kakšni stezi, saj jih kar nekaj vodi gor. K cerkvi sv. Križa na Slemško so že nekdaj kazale pot kapele s skrivnostmi žalostnega dela rožnega venca. Kraju so rekli tudi Kalvarija. Na mestu sedanjega svetišča pa je, kakor pripovedujejo domačini, najprej stala majhna kapela. Leta 1765 naj bi jo postavil vaški župik dr. Matevž Rozman.Ta kapela je bila obokana in je imela en sam oltar. Zaradi močvirnatega zemljišča so se stene kapele ugrezale in je bilo veliko razpok v zidovih. Po 110 letih se je svetišča "usmilil" župnik Tavčar in postavil večjo cerkev, ki jo je posvetil ljubljanski škof Janez Krizostom Pogačar. Ta cerkev je imela na pročelju stolpiča po vzoru cerkve na Zasavski Sveti gori. Znani velikonočni potres leta 1895 jo je močno poškodoval. Tedanji župnik Poč se je lotil temeljitega popravila. Na novo je prizidal prezbiterij in zvonik ter vhod postavil ravno na nasprotno stran, kot ga je imela prejšnja. Leta 1906 so napravili za cerkev tri nove oltarje in prižnico, izdelal jih je Andrej Rovšek, podobar iz Ljubljane. Tako podobo je imela cerkev vse do 3. julija 1990, ko je v viharni noči vanjo treščilo in je vse leseno z ostrešjem in opremo vred pogorelo. Z vztrajnim delom so domačini že veliko obnovili. Na zunaj ni več videti hude škode, notranjščina pa še čaka pridnih rok in velikodušnih dobrotnikov. Slemško je po zapisanih podatkih že več kakor 170 let cilj romanj ob petkih v postnem času. Tako se razbere iz oznanilnih knjig. Domačini se še spominjajo predvojnih pobožnosti ob petkih v postu, ko se pred cerkvijo imeli štante, prodajali so preste, ki so jih spekle domače gospodinje in jih gor prinesle kar na palicah. Tudi zdaj se vsak petek v postu zbere precej molivcev križevega pota.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Vače, 1252 Vače 41 A.
Satelitska slika Slemška nad Vačami in okolice

Dostop:


z avtom in peš.

Glavni shodi:


petki v postnem času, praznik povišanja sv. Križa (14. septembra).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Zgornji Tuhinj

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Zgornji Tuhinj
Tuhinjska dolina je skorajda idilična pokrajina med Kamnikom in Vranskim. Po obronkih te doline je vodila že v rimskih časih stranska cesta do Ločice, kjer se je tako kot današnja pridružila glavni cesti Emona-Celeia. V 12. stoletju pa je cestna povezava po Tuhinjski dolini celo prekosila vse druge, tudi tisto čez Trojane. Postala je glavna srednjeveška prometna žila med Primorjem in Podonavjem. To je bilo v času vzpona andeških grofov, ko je bil njihov Kamnik glavno mesto, Motnik je postal trg, pod Kozjakom pa so ustanovili celo hospic. Vse dokler ni andeška rodovina izumrla, je bila ta prometnica najvažnejša.

Med pričami preteklosti, ki so v tej dolini zares izjemne po svojem zgodovinskem, umetnostnem in verskem bogastvu, je tudi Marijina cerkev v Zgornjem Tuhinju. Z današnje ceste je popotnik ne bo opazil, saj se cerkev in kraj skrivata za grebenom, ob katerem je vasica Laze. Tu je tudi odcep, pri njem pa prometni znak za Tuhinj. Vas leži v zatišni dolinici Tuhinjščice ob njenem izstopu iz pobočij Kostavške planine, ali še bolje planine Menine, ki s pašniki in z bujnimi gozdovi daje že stoletja gospodarsko osnovo tukajšnjim prebivalcem. Hiše so postavljene po strmem pobočju okrog velike Marijine cerkve na višini okrog 600 metrov nad morjem. Tu je svet rodovitnejši kakor v dolini ob glavni cesti. Zgornji Tuhinj se prvič omenja leta 1213, pa še štiri leta pozneje in zopet leta 1239, prav v letih, ko je že tekel živahen promet po dolini. Kdaj je stala tu prva cerkev, ne vemo; sodeč po najdbah staroslovanskega žrtvenika in njegove povezave s cerkvijo sv. Vida za vasjo, pa lahko sodimo, da že v zgodnjih letih pokristjanjevanja Slovencev. Prvič se sedanja cerkev Marijinega vnebovzetja omenja leta 1523, ko so po kranjskih cerkvah zbirali dragocenosti za obrambo proti Turkom. Ti naj bi tudi požgali in izropali cerkev leta 1471. Izročilo pravi, da so prednico današnje cerkve pozidali Celjani (ti naj bi imeli tam, kjerje župnišče, svoj lovski dvorec). To izročilo potrjujejo nekatere najdbe ob prenovi cerkve le-ta 1967: razčlenjen zgodnjegotski vhod na južni strani, ostanki gotskih oken in na levi notranji strani ladje ostanki fresk. O nekdanji cerkvi govori tudi v severni steni prezbiterija vzidana kamnita plošča s ščitom, na katerem je relief dvoglavega orla s krono. Napis ima letnico 1534. Iz prejšnje cerkve so dolgo časa hranili v zvoniku podobo Sočutne (žalostne Marije) iz ok. leta 1400, zdaj jo hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani. Cerkev je dobila sedanjo podobo v 1. polovici 17. stoletja, pozneje so jo večkrat prezidavali in popravljali: leta 1850,1889 ter 1925 in nazadnje, ko se je na cerkev zrušil zvonik, leta 1950 (današnjega železobetonskega so napravili po načrtih arh. Valentinčiča).

Izredno prostorna, svetla in lepo opremljena cerkev govori o tem, da sem niso prihajali le domačini, ampak so se ustavljali tudi romarji na poti k božjepotnim cerkvam na Kranjskem ali Štajerskem. Sedanja oprema je v večini iz prejšnjega stoletja, nekaj pa je tudi še stare. Pri opremi in poslikavi so sodelovali znani umetniki prejšnjega in našega stoletja: Ivan Vurnik st., rezbar iz Radovljice, slikarja Pavel Künl (slika Marijinega vnebovzetja) in Henrik Langus (križev pot), freske pa sta napravila Matija Koželj (1908) in Simon Ogrin (1920). Za obiskovalce bodo zanimive orgle s staro omaro. Ob njih se bo kdo spomnil tudi na znamenitega Tuhinjca p. Angelika Hribarja, cerkvenega skladatelja, ki je bil tu rojen in v tej cerkvi krščen. Obisk kraja in svetišča pa bo pokazal še marsikaj drugega zanimivega.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Zgornji Tuhinj 20, 1219 Laze v Tuhinju.
Satelitska slika Zgornjega Tuhinja in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod
:

veliki šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 28 - 36 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008