Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Sv. Vid v Strehovcih

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Vida

Sv. Vid v Strehovcih
V Strehovcaj je v nekšnem logi lesen križ. Poleg njega je studenec z najboušov vodov. Na den sv. Vida prihaja sem vnoužica romarov. Kantor zaspevle nekaj cerkvenih pesni, nato pa kühajo, pečejo, odavlejo krüh, pogače in žganico. Glavno pa je, da si romarje umijejo v imenüvanom studenci sv. Vida oči, obraz ali pa tudi celo glavo. Trdo so osvedočeni, da jih več ne bodo bolele ne oči, obraz, ne glava." Tako preprosto in domače je leta 1828 kronist opisal dogajanje v Bukovniškem gozdu pri Strehovcih v sedanji župniji Bogojina v Prekmurju. Od takrat se ni veliko spremenilo v pobožnosti in prepričanju ljudstva, ki prihaja k studencu sv. Vida na Vidovo žegnanje. Le nekaj je drugače: tam sedaj stoji lepa kapela. Leta 1827 so se Strehovčani s svojim župnikom Štefanom Benkovičem potegovali pri sombotelskem škofu, naj jim da dovoljenje, da lahko v bližini studenca na svojem svetu postavijo kapelo v čast sv. Vidu. Naslednje leto, ko je nastal zgornji zapis, pa so že pozidali kapelico, ki stoji še danes.

Strehovci so vas, ki leži v ravnici pod Strehovskim bregom z vinskimi goricami in s prostranim Bukovniškim gozdom, kjer je tudi jezero z istim imenom. Domačini so, kot je verjeti zapisu izpred sto osemdesetih let, že od nekdaj radi zahajali na kraj v gozdu, kjer je izviral studenec in je ob njem stal križ. Vrelec naj bi, po pripovedovanju ljudi, poznali že menihi in ga vestno uporabljali. Pripisovali so mu zdravilne lastnosti. Morda so že menihi spodbudili domačine, da so se zbirali na vidovo ob izviru in obhajali proščenje, četudi še ni bilo cerkve ob vrelcu. Priznati je treba, da je v Sloveniji še danes malo proščenj, kjer bi se zbralo na taki slovesnosti toliko ljudi kakor v Bukovniškem gozdu pri sv. Vidu. Pravijo, da se jih več v Prekmurju zbere samo še na veliki šmaren pri Marijini cerkvi v Turnišču.

Kapelica sv. Vida je skromna stavba. V njej se lahko zbere le petnajst ljudi, zato imajo vse večje slovesnosti na prostem. Notranjščina je tudi preprosto, a domače okrašena in opremljena. Na lesenem oltarnem podstavku s tabernakljem stoji kip zavetnika sv. Vida, ob njem pa sta kipa Srca Jezusovega in Srca Marijinega, ki sta posebej v časti pri naših ljudeh v Prekmurju, saj skorajda ni domačije, kjer ne bi imeli njunih podob. Vse ozadje oltarja je pobeljeno in poslikano z domačimi ornamenti. Tu se najprej ustavijo obiskovalci in častilci sv. Vida v molitvi, potem gredo k izviru, ki je v bližini. Voda iz studenca naj bi številnim slepim pomagala, da so spregledali, pravijo tisti, ki sem redno prihajajo. Povedati vedo tudi, da so tisti, ki so redno uživali vodo iz tega studenca, dolgo živeli in niso imeli težav z očmi. Zato si je treba temeljito umiti oči s to vodo. Tudi uživanje te vode pomaga k dobremu počutju. Marsikoga zato ob izviru srečamo z lončenim vrčkom ali s posodo, ker nese "vidovo vodo" domov in jo hrani prav tako kakor vodo iz Lurda.

Ljudsko verovanje je vedno bolj široko kot učenje Cerkve, tako spoznavamo tudi ob veri v moč vode, ki izvira v Bukovniškem gozdu. Vera v moč molitve in božje delovanje na določenih krajih in po določenih sredstvih je pravzaprav eno od glavnih gibal božjih poti. Včasih je verovanje ljudi prišlo celo v nasprotje z učenjem Cerkve, v drugih primerih pa je Cerkev običaje iz poganskega verovanja prilagodila krščanski miselnosti in razlagi. Dejstvo je, da se ob godu sv. Vida pri njegovi kapeli pri Strehovcih zbere vsako leto množica vernega ljudstva in prosi blagoslova ter zdravja zase in za druge ljudi. To pa je najvažnejše.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 9222 Bogojina 147.
Satelitska slika Sv. Vida v Strehovcih in okolice.

Dostop:


z vozili.

Glavna shoda:


"Vidov den" (15. junija), nedelja po godu.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Anton na Pohorju

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega

Sv. Anton na Pohorju
Le kaj bi nam imeli povedati vsi tisti romarji, ki so nekoč po poteh in stezicah zelenega Pohorja hodili na božjo pot k Svetemu Antonu, vsestranskemu zavetniku in priprošnjiku v človeških stiskah in težavah? Tako se človek dandanes sprašuje, ko gre po cesti iz Vuhreda v Dravski dolini pod krošnjami dreves med pašniki in travniki mogočnih pohorskih kmetij k nekdaj tako znani in priljubljeni romarski cerkvi. Romarji iz Selnice ob Dravi so še v letih po vojni imeli navado, da so k sv. Antonu romali peš. Mahnili so jo po stari poti čez Ribnico na Pohorju. Pri kapelici ob vznožju njihovega cilja so jih pričakali župnik in domačini z Marijinim kipom. Selniška dekleta so si naložila okrašena nosila s kipom na ramena in ga v slovesni procesiji ob zvonjenju, pesmi in molitvi ponesla v cerkev. Tam so imeli pobožnost, poslušali pridigo, opravili spoved in prečuli noč do jutranje prve maše, ki je bila že ob pol štirih. Nato so se spustili po krajši cesti v dolino do železniške postaje ter se s prvim vlakom odpeljali domov.

Cerkev sv. Antona Padovanskega je med najbolj imenitnimi slovenskimi cerkvami, posvečenimi temu velikemu svetniku pri nas. Postavljena je na 856 metrov visokem hribu, ki obvlada bližnjo in daljno okolico. Prav lepo se vidi tudi s ceste med Muto in Radljami. Zgodba o njenem nastanku ima legendaren značaj. Vse ozemlje je v 17. stoletju sodilo pod vuzeniško župnijo. Pripovedka pravi, da se je na sedanjem kraju na eni od brez neko jutro nenadoma pojavila slika sv. Antona. Nihče ni vedel, od kod je prišla. Ljudje so sklenili, da bodo tam postavili cerkev sv. Antonu v čast. Ker pa je bil kraj zaradi izredne strmine neprikladen, so nekateri predlagali, da bi bilo bolje, če stoji nižje pri Dajnikovem križu (to je stebrasto znamenje, ki še danes stoji). Ponesli so sliko tja, pa je bila že naslednje jutro zopet na istem mestu na brezi. Ta nerazložljivi dogodek so razumeli kot znamenje z neba, da morajo pozidati cerkev vrh hriba, pa če je še tako nedostopen in strm.

Zgodovina pripoveduje, da je bila cerkev pozidana v času vuzeniškega nadžupnika in arhidiakona Jakoba Križaja, leta 1681. Zidava je bila končana še pred njegovo smrtjo 1684. Zemljišče za cerkev je dal marenberški samostan dominikank. Zidavo cerkve ljudska domišljija povezuje z drugo tako veliko cerkvijo, s sv. Janezom Nepomukom nad Radljami. Sv. Antona in sv. Janeza naj bi zidala oče in sin, ki sta tekmovala med seboj, zato sta ti dve cerkvi tako veliki in lepi. Cerkev sv. Antona meri po dolžini trideset metrov; je zelo prostorna, po požaru leta 1874 ima sedanjo triladijsko podobo (požar je zajel ladjo, v njej se je porušil strop, prezbiterij pa je ostal cel). Zvonik s koničasto streho je bil pozidan v letih 1846-47. Danes stoji cerkev vrh hriba sama, včasih pa je bilo zraven še župnišče. 20. aprila 1944 so ga partizani zažgali.

Cerkev sv. Antona ima štiri oltarje z lepimi kipi in slikami. Glavni oltar je še baročen. Prvotno je bil to stranski oltar, posvečen rožnovenski Materi božji. Sem so ga premestili in predelali potem, ko so glavnega (ki je bil narejen v Eibiswaldu leta 1702) prenesli v cerkev sv. Primoža. Stranska oltarja, posvečena Marijini zaroki in Sv. Trojici, imata starejše kipe, današnjo podobo pa sta dobila po požaru leta 1874. V ladji je še oltar štirinajstih priprošnjikov v sili. Narejen je bil že leta 1728. Zelo znamenita posebnost te cerkve je tudi osemnajst slik čudežev sv. Antona, za katere pravijo, da so delo neznanega slikarskega mojstra izpred 250 let. Tem je bila pozneje dodana razlaga v stari slovenščini, kar jim daje še posebno vrednost.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Sv. Anton na Pohorju 54, 2365 Vuhred,
v upravi iz Vuhreda:
Župnijski urad, 2365 Vuhred 137.
Satelitska slika Sv. Antona na Pohorju in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavna shoda:


antonovo (13. junija), nedelja po godu sv. Antona.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Ožbalt ob Dravi

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Ožbalta

Ožbalt ob Dravi
Kdor se pelje po glavni obdravski cesti skozi Ožbalt ob Dravi, najbrž še zdaleč ne pomisli, da ima cerkev s skromnim zvonikom tudi božjepotni značaj. Ljudi, ki so nekdaj romali sem iz Dravske doline in krajev nad njimi, ni več veliko. Kar so kraju po letu 1952 odvzeli še "svetniško avreolo" in se namesto Sv. Ožbalt imenuje le še Ožbalt, pa je zatonila v pozabo tudi njegova romarska preteklost.

Zgodovina Ožbalta je kljub zunanji skromnosti kraja dolga in zanimiva. Tu je bila najdena neolitska sekira, odkrili so sledove kamnitih plošč nekdanje rimske ceste (povezovala je rimski Noricum - Stari trg pri Slovenj Gradcu s Petoviem - Ptujem), našli so ostanke plavža, kjer so talili rudo iz bližnjega Brezna. V dobi splavarstva pa je bil Ožbalt sedež splavarske zadruge in poglavitno pristanišče na tem bregu Drave za splave ob izlivu Črmenice v reko. Prehodnost, primeren prostor ob reki, saj je Ožbaltski potok napravil nasutje, in prehodnost do Kaple ter naprej na drugo stran Kozjaka, vse to je dajalo dovolj dobre temelje, da so se tu ljudje naselili že zgodaj; gozdovi, ruda in Drava pa tudi gmotno osnovo (drvarji, oglarji, mlinarji, žagarji ...) za življenje. Leta 1372 se Ožbalt prvič omenja v urbarju šentpavelskega samostana na Koroškem. Govor je o cerkvi sv. Ožbalta. Poslovenjeni Ožbalt je namreč sveti Osvald, ki goduje 5. avgusta. V krajih severno od Drave je zelo priljubljen svetnik, po zaslugi le-teh pa je njegovo češčenje razširjeno tudi pri nas, saj ima v vseh treh škofijah kar 20 cerkva.

Ozemlje, kjer leži današnji Ožbalt, je nekoč preraščal velik gozd, imenovan tudi Dravski gozd (od tod ime Sv. Ožbalt v Dravskem gozdu). Spadal je pod Šentpavelski samostan. Beneditkinci iz tega samostana so duhovno oskrbovali te kraje in že po letu 1161 pozidali Marijino cerkev v Breznu. Tukajšnji vikariat je oskrboval vse ozemlje do Ožbalta. S splavarstvom in cesto pa je prišlo več življenja tudi v ožbaltsko območje. Prvi prebivalci so ob cesti postavili majhno cerkev in jo posvetili sv. Ožbaltu. O nastanku cerkve pripoveduje legenda takole: Nekoč je po Dravi priplaval kipec nekega svetnika in se ustavil ob bregu. Prebivalci so ga našli in pokazali župniku v Breznu. Razložil jim je, da je to kip sv. Ožbalta, zato so se odločili, da na kraju najdbe postauijo cerkev njemu v čast. Pripoved pravi, da bo reka Drava cerkev, kakor jo je prinesla, nekoč tudi odnesla...

Današnja cerkev sv. Ožbalta sega v začetek prejšnjega stoletja. Leta 1810 so se domačini, ki so leta 1787 dobili lokalno kaplanijo in s tem prvega dušnega pastirja, odločili pozidati novo cerkev. Kot je zapisano, je bila stara zelo priljubljena in ob praznovanjih premajhna za toliko romarjev. Od blizu in daleč so prihajali posebej na god sv. Ožbalta. Leta 1813 je bila zadnjič maša v stari cerkvi, nato so začeli zidati novo. Gradnja je bila končana 27. oktobra 1813. Največ zaslug za zidavo je imel takratni duhovnik v Ožbaltu Matija Fleischmann, ki je tudi sam napravil kipe za okrasitev cerkve. Toda kljub darovom je zmanjkalo sredstev za zidavo zvonika. Tega so pozidali leta 1859, po tistem, ko je tu skozi potoval cesar Franc Jožef in na posredovanje domačega župnika izposloval pri verskem skladu denar za zidavo. Leta 1907 so notranjščino nad glavnim oltarjem poslikali s fresko Marijinega kronanja. Pred drugo svetovno vojno so postavili nov kamnit glavni oltar, delo kamnoseka Kocjančiča iz Maribora. Kasneje je svetišče doživelo več predelav in popravil. Morda bo nedavna temeljita prenova cerkve pomagala k obuditvi spomina na nekdanja romanja k sv. Ožbaltu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ožbalt ob Dravi 2, 2361 Ožbalt.
Satelitska slika Ožbalta ob Dravi in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


Ožbaltova nedelja (prva v avgustu).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Ignacij na Rdečem Bregu

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Ignacija

Sv. Ignacij na Rdečem Bregu
Zanimivo je, da imamo ob petnajstih Frančiškovih cerkvah in množici oltarjev ter kapel samo eno cerkev, ki je posvečena ustanovitelju jezuitskega reda, sv. Ignaciju. Morda se življenje tega baskovskega svetnika ni tako priljubilo našemu vernemu Ijudstvu kakor misijonsko delo njegovega prijatelja Frančiška.

Sv. Ignacij ima cerkev na Rdečem Bregu na Pohorju. To je značilno raztreseno pohorsko naselje z velikimi kmetijami na nadmorski višini od 400 do 900 metrov. Prav na razglednem Hlebovem vrhu, na nadmorski višini 915 metrov, stoji cerkev sv. Ignacija. Pot k cerkvi se dvigne iz Podvelke v Dravski dolini ob potoku Velka strmo v višine mimo nekoč imenitnih pohorskih kmetij, med katerimi pa je, žal, več takih, ki samevajo in počasi propadajo. Veliki travniki, bogati gozdovi s smrekami, ki kar tekmujejo med seboj v višino, številni potoki in hudourniki, ki so razorali površje, dajejo svojski čar in zbujajo spoštovanje do narave. V tem svetu naravnih lepot, skorajda v osami, saj sta v bližini le dve cerkveni hiši (zdaj služita za dom duhovnih vaj) in nekoliko oddaljena Hlebova domačija, so sredi sicer živahnega 18. stoletja postavili cerkev v čast ustanovitelja jezuitskega reda. Prostrana jasa, ki je bila nekoč manj zapuščena, kot je zdaj, odkar je vse več opuščenih košenic, je obdana z vrhovi smrek in drugega drevja.

Že bežen pogled na cerkev nam pove, da je bila postavljena v enotnem slogu in v istem času. Poznavalci postavljajo začetek zidave v leto 1759. Celotna zunanjščina je enovita. Cerkev ima prostorno ladjo in polkrožno zaključen prezbiterij ter na južni strani prizidano zakristijo. Na preprosto členjenem pročelju jo krasi kamnit klesan portal, zaključuje pa s pločevino obit nizek lesen zvonik s čebulasto streho. Verjetno so graditelji načrtovali dokončanje stavbe z zidanim zvonikom, a sta jih čas in pomanjkanje sredstev prehitela. Zidava cerkve sega namreč malo pred nastop cesarja Jožefa II., znanega nasprotnika romanj in božjih poti. Najbrž je bilo v njegovem času preprečeno nadaljnje delo pri zidavi in opremljanju cerkve sv. Ignacija. Še bolj zato, ker so v tistih letih tudi ukinili jezuitski red, redovniki pa so se morali umakniti v Rusijo ali se pridružiti škofijskim duhovnikom. Ob pogledu na notranjščino se ta domneva še bolj potrdi. Čas se je v tej cerkvi ustavil že kmalu po njeni zidavi.

Notranjščina cerkve ima tri oltarje. V glavnem je slika Zamaknjenje sv. Ignacija v nebeško slavo. Oblečen je v mašna oblačila, v rokah ima odprto knjigo. Ozira se proti Kristusu, ki ga v družbi z Marijo vabi k sebi. Lepa baročna slika je bila narejena prav za to cerkev. Drugače je z oltarjem. Sem so ga, kakor pravi izročilo, prinesli iz Ormoža iz ukinjenega frančiškanskega samostana. Da ima Frančiškov značaj, razberemo že ob prvem pogledu, saj so v dvanajstih medaljonih na oltarju naslikani svetniki in svetnice frančiškanskega reda. V zaključku oltarja je znan simbol iz njihovega grba: prekrižana Frančiškova in Kristusova stigmatizirana roka. Oltar je delo Jožefa Strauba, ki je od leta 1743 deloval v Mariboru in pustil veliko umetnin na Štajerskem. Stranska oltarja sta bolj skromna, tudi kipi v njih kažejo manj spretno roko. Kljub temu pa sta, čeprav ju je močno načel zob časa, prijetna na pogled. Obokano svetišče je svetlo in ustvarja značilno veselo baročno občutje. V prezbiteriju pa je banjasti svod okrašen s freskami angelov in z velikim kronogramom IHS, tako značilnim za jezuitski red in sv. Ignacija. Svetišče diha starožitnost in nas vabi, da se zatopimo v čase, ko je nastajalo.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Lovrenc na Pohorju, Benediktinska pot 4, 2344 Lovrenc na Pohorju.
Satelitska slika Sv. Ignacija na Rdečem Bregu in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni shod:


-lepa nedelja- (okrog sv. Ignacija, 31.julija).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Stara Gora pri Sv. Juriju

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Svetega Duha

Stara Gora pri Sv. Juriju
Na zadnjih obronkih Slovenskih goric, ki se na vzhodu že stekajo v plodno ravnico ob Muri, leži veliko lepih krajev. Iz njih je izšlo več znanih mož in žena za vse naše narodno občestvo. Prav pri Sv.Juriju ob Ščavnici, enem najpomembnejših središč v Goricah, se jih je rodilo lepo število. Lepa pokrajina, posejana s križi med rodovitnimi polji in urejenimi domovi, je bila domovina znanega politika Antona Korošca, ljudskega pesnika in skladatelja Jožefa Štuheca, literata in politika Edvarda Kocbeka in še mnogih drugih. Vsestransko rodoviten svet, ki daje navdihe, spodbuja k ustvarjalnosti pa tudi poduhovljenosti, je primeren kraj za obisk in romanje. To vedo številni obiskovalci iz domovine in Avstrije, ki že leta prihajajo sem med prijazne ljudi. Poseben cilj popotnikov, nekoč pa tudi romarjev, je Stara Gora. Tri kilometre je oddaljena od Sv. Jurija ob Ščavnici in že od daleč je vidno srce tega kraja: mogočen, kar 45 metrov visok zvonik s cerkvijo Svetega Duha. Cerkveni zavetnik je po II. svetovni vojni dajal ime tudi kraju, a se je moral ob nasprotovanju vsemu božjemu v slovenskih krajevnih imenih umakniti, zato ime: Stara Gora. Od domačinov pa boste še danes slišali, da so Duhovčani in da je tisto, kar od tam prihaja, duhovsko. Cerkev Svetega Duha je postavljena na slemenu približno 250 metrov visokega griča. Nekdaj se je imenovala "cerkev pri sedmih lipah". Zdaj je okrog in okrog prijazna zelenica, ki ustvarja prijeten videz urejenosti in topline.

Kot nam pove plošča, vzidana na zvoniku nad vhodom v cerkev, je bila cerkev na tem kraju "na novo pozidana iz pobožnosti vernikov leta 1678". Izročilo pravi, da jo je dal postaviti sin grofa Schachenturma, a o tem v cerkvi ni pravega dokaza. Ljudska domišljija pa je začetek božje poti in cerkve ovila v legendo. Pripoveduje o grofici, ki je imela blizu cerkve grad. Bila je bolna na očeh, skorajda slepa. Zaobljubila se je, da bo dala v zahvalo za ozdravitev pozidati cerkev. Ko se je njena prošnja izpolnila in je ozdravela, je začela iskati kraj. Videla je, kako vsak dan v bližnji hrastov in brezov gozdič prileti in v njem gruli bel golobček. To ji je bilo znamenje, naj začne zidati prav tam, cerkev pa naj bo posvečena Svetemu Duhu. Toda z zidavo ni šlo gladko. Grofici je zmanjkalo denarja in zidovi bi ostali nedokončani, če se ne bi pobožni domačini okorajžili in priskočili z delom in darovi na pomoč.

Legendarna zgodba namiguje na resnico, da je verjetno svetišče nastalo po zaobljubi in je bilo pozidano s pomočjo bogatih darovalcev. Zidati so jo začeli leta 1674, dokončali pa šele po 23 letih, leta 1697. Visok zvonik in prostorna ladja z bogato opremo sta potrebovala veliko dobrotnikov. Zato je obisk v njej prava paša za oči. Enoladijski prostor so namreč v preteklem stoletju dali poslikati s freskami. Delo je leta 1889 opravil mojster Jakob Brollo. Poznavalci t. i. nazarenskega slikarstva pravijo, da sodijo med najlepše tovrstne freske pri nas. Za slikarijami pa ne zaostajajo - morda celo prednjačijo - izbrano lepi baročni oltarji, prava galerija svetnikov in angelov. Ko boste končali pobožnost v cerkvi, se ustavite pred njo in ob lepem vremenu uživajte razgled tja do Prekmurja. Ljubitelji starin in starožitnega bodo obiskali muzej v nekdanji šoli, kjer so predstavljeni predmeti, ki so bili v rabi na kmetih. Drugi bodo obiskali mlin na veter, posebno znamenitost kraja. Ljubitelji prazgodovine pa se bodo morda odpravili celo k predzgodovinskim gomilam, ki so jih v preteklem stoletju odkrili nedaleč od vasi. Stara Gora ima dolgo zgodovino, pravijo domačini in povedo, da je tod vodila tudi rimska cesta.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sv. Jurij, Videm 1, 9244 Sv. Jurij ob Sčavnici.
Satelitska slika Svete Gore pri Sv. Juriju in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavna shoda:


binkošti, god sv. Lucije (13. decembra).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 10 - 18 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008