Osrednja žila Gornje Štajerske je reka Drava, ki si je vrezala pot med Kozjakom na severu in Pohorjem na južni strani. Od Maribora naprej teče po ravninskem svetu in to že od nekdaj, veliko pred nastankom najstarejših krajev na tem prostoru. Proti vzhodu se kot meja postavlja druga velika štajerska in slovenska reka Mura, proti jugu pa mnogo skromnejša (razen tedaj, ko poplavlja) Dravinja. Za obsežno območje s Pohorjem v sredini se je uveljavilo ime Pohorsko Podravje. Po geološki zgradbi spada Pohorje k Centralnim Alpam, saj je skoraj v celoti zgrajeno iz metamorfnih in magmatskih kamenin. Med vsemi predalpskimi hribovji so slemena tod najbolj široka in zaobljena, ki se nato prevesijo v oske grape. Obsežen gorski čok, v dolžini več kot 50 in širini 25 km ter višini nekaj čez 1500 m: Črni vrh 1534 m, Velika kopa 1542 m in Rogla 1517 m.
Nekoč so tu hodili pastirji, ob njih pa tudi delavci v glažutah in
železarskih fužinah, z ogljenicami so se ukvarjali oglarji, s flosi pa
splavarji. Za notranji mir na vzhodni strani Pohorja že dolgo skrbi sv.
Areh, z romansko zasnovano cerkvico (l. 1659), na severni strani pa sta
največji naselji Lovrenc in Ribnica na Pohorju obe obrnjeni v dolino k
Dravi. Od l. 1942 je zelo znan nesrečni kraj Osankarica, ki pa je
hkrati tudi kraj poguma in ponosa. Nemške čete so tu do zadnjega
potolkle Pohorski bataljon z legendarnim poveljnikom Alfonzom Šarhom –
Iztokom in njegovimi tremi sinovi vred.
Maribor
Na vzhodnem koncu Pohorja in tik pred prvimi obronki Slovenskih goric
je zraslo drugo največje mesto v Sloveniji, štajerska prestolnica
Maribor (nekaj več kot 100.000 prebivalcev). Nekdanji nemški Malburg je
bil vse do 18. stoletja obzidano mesto s številnimi stolpi, ostanki
nekdanjega obzidja: Vodni, Sodni, Židovski itd. Utrjeno je bilo tudi
obrežje ob Dravi, imenovano Lent, ki se danes ponaša z najstarejšo trto
v Evropi. Posebnost mesta so tudi samostani: minoritski, jezuitski,
frančiškanski in z njimi povezane cerkve. Stolna cerkev sv. Janeza
Krstnika je od leta 1859, ko je škof Anton Martin Slomšek prenesel
sedež škofije iz koroškega Št. Andraža v Maribor, tudi sedež
lavantinsko – mariborske nadškofije. S to potezo je Slomšek opogumil in
povezal slovensko govoreče prebivalce Maribora.
Zagrizeni nemški manjšini je odločilni udarec zadal šele general Rudolf
Maister, ki je s svojimi četami leta 1919 razorožil nemško vojsko in
zasedel tudi območje severno od Maribora, vse do sedanje avstrijsko
slovenske meje. Če ga ne bi ustavili ljubljanski previdneži bi zasedel
tudi Celovec. Za odhajajočimi Nemci so v Maribor prišli primorski
Slovenci iz Trsta, ki jih je pregnal fašizem. Maribor premore kar nekaj
zelo imenitnih stavb. Med njimi velja najprej omeniti Rotovž (mestna
hiša), poznogotska stavba iz leta 1515, ki je bila kasneje renesančno
prezidana. Potem so tu še Vetrinjski dvor, Salzburški dvor, Žički dvor
in druge. Na Glavnem trgu je znamenito kužno znamenje. Na krajše
sprehode oziroma izlete se Mariborčani lahko odpravijo na Piramido, na
Kalvarijo, na Mariborski otok, k Trem ribnikom, na Pekerske gorce, do
dvorca Betnava, na Pohorje itd.
Nekoč tipično delavsko mesto z močno razvito (težko) industrijo v
zadnjih letih postaja tudi močno intelektualno in kulturno središče
vseslovenskega pomena (univerza, Borštnikovo srečanje). Leta 2012 bo
Maribor tudi kulturna prestolnica Evrope.
Če sledimo toku Drave, kot glavni žili Gornje Štajerske, od Maribora
proti Ptuju, nas na desni strani spremlja valovita pokrajina Dravskega
in Ptujskega polja, na levi strani pa obronki Slovenskih goric. Kaj
kmalu se znajdemo v mestu, ki se ponaša z najstarejšo strnjeno
naselitvijo v Sloveniji in ki je bilo v rimskih časih tudi največje
mesto na naših tleh. Gre seveda za Ptuj (Poetovio). Razpoznavni znak
mesta in celega Ptujskega polja je kurent, od 12. stoletja naprej pa
tudi mogočni grad, ki sta mu kasneje nekaj dodala še renesansa in
barok. Danes je muzej z bogato zbirko, ki pritegne številne
obiskovalce. Pravzaprav je tudi samo mesto nekakšen muzej z Orfejevim
spomenikom, rimskim nagrobnikom pred mestnim stolpom, cerkvijo sv.
Jurija (z gotskim krilnim oltarjem), z minoritskim in dominikanskim
samostanom in še mnogo drugega. Tu je tudi termalno zdravilišče, ki se
ponaša tudi s povsem novim hotelom (Terme Ptuj) s petimi zvezdicami.
Ponaša se tudi z novim Puhovim mostom, ki je središče mesta razbremenil
težkega tranzitnega prometa.
Tudi okolica Ptuja je polna ogleda vrednih krajev. Nedaleč od ceste
Ptuj – Ormož je grad Dornava in z gradom se ponaša tudi mesto Ormož
samo. Še prej se je vredno ustaviti v Gorišnici in si ogledati lepo
obnovljeno Dominkovo domačijo. Tik pred Ormožem je še Velika Nedelja z
romansko cerkvijo in gradom. V smeri proti jugu je Hajdina znana po
mitrejih, Ptujska gora na severnem obrobju Haloz je znana kot romarski
kraj, s tri ladijsko cerkvijo (votivna ustanova ptujskih grofov) in
reljefom Marije zavetnice s plaščem. Še bolj proti jugovzhodu, na
vzhodnem koncu Dravinskih goric je dobro znan baročni grad Štatenberg.
V smeri od Ptuja proti Slovenski Bistrici je največji in najbolj znan
kraj Kidričevo, s tovarno glinice in aluminija. Slovenska Bistrica tako
kot Slovenske Konjice že s svojima imenoma dokazujeta, da je v teh
mestih potekal srdit boj za slovenstvo. Nekdanji "narodni domovi",
bodisi nemški ali slovenski, so po pravilu najlepše zidane stavbe v
omenjenih mestih. Istočasno se tudi večina mest na tem koncu ponaša z
bolj ali manj ohranjenimi gradovi in cerkvami znanimi po pozlačenih
štajerskih baročnih oltarjih (štajerski barok). Takšna je cerkev sv.
Barbare pri Slovenskih Konjicah.
Že zelo zgodaj v času ustanavljanja samostanov (1160) je v bližini
Slovenjskih Konjic zrasla ena od najimenitnejših stavb svojega časa
Žička Kartuzija; počasi a vztrajno znova dobiva nekdanji sijaj.
Vzhodno od Maribora se od Svečine in Šentilja do Ljutomera in središča
ob Dravi, v smeri severozahod – jugovzhod razprostirajo obsežne
Slovenske gorice. Gričevnat in dobro obljuden svet, z Lenartom kot
največjim krajem med Mariborom in Gornjo Radgono, ter Ljutomerom kot
središčem Prlekije na vzhodni strani Slovenskih goric. V bližnjem
Radomerščaku se je rodil jezikoslovec evropskega formata Fran Miklošič.
Nasploh ta del Slovenije, mišljena je celotna Gornja Štajerska, slovi
kot največji intelektualni rezervoar slovenskega naroda. Tu so doma
cele generacije slovenskih razumnikov, duhovnikov, pesnikov,
pisateljev, politikov, brez katerih Slovenija danes ne bi bila to kar
je.
Novice 
