Ravnina okoli
Šentjerneja je še toliko napeta, da se potoki izpod Gorjancev dobro odtekajo v
Krko, kar pa ne drži za samo Krško polje. Prav ti potoki so potisnili Krko stran od vznožja Gorjancev in jo prisilili, da dela velik lok in da se vijuga v
okljukih po ravnini.
Prav
v najostrejšem okljuku je postavljena Kostanjevica na Krki - iz več razlogov
zelo zanimivo mesto. Predvsem je to najmanjše slovensko mesto, kar je še posebej zanimivo oz. nenavadno zato, ker gre hkrati za najstarejše dolenjsko
mesto, saj se kot mesto omenja že v listinah iz leta 1252, kot trg pa tri leta
prej (sploh prvič pa že leta 1091). Leta 1961 je štela vsega skupaj 548
prebivalcev, leta 1981 pa 745 prebivalcev.
Jedro
Kostanjevice je na umetnem otoku v že omenjenem okljuku Krke, kajti oba kraka
rečne vijuge sta povezana s prekopom. S širnim svetom je povezana s tremi mostovi. V tako ugodnem obrambnem položaju so davni fevdalci Spanheimi postavili utrdbo (Landestrost), ki je nadzorovala prehod med Krakovskim gozdom in Gorjanci. V neposredni bližini Kostanjevice so
dali sezidati tudi mogočen samostan (leta 1234) v katerega so naselili cistercijance iz Vetrinja na Koroškem.
Samostanu je
pripadlo zelo obsežno območje s preko sto vasmi oz. okoli 370 podložnimi
kmetijami, pa tudi obsežni gozdovi v Krakovu in na Opatovi gori. Zato ni čudno,
da je spadal med najbogatejše posesti takratne slovenske krajine. Veljal pa je
tudi za najpomembnejše kulturno versko in gospodarsko središče ob spodnji Krki.
Leta 1785 je cesar Jožef II razpustil samostan in njegova posestva so prešla v
roke verskega sklada, veliko knjig (okoli 1800) pa je dobila Licejska knjižnica
v Ljubljani. Ta ogromni grad, nekdanji samostan, ki je sezidan v obliki
štirikotnika je eden naših najpomembnejših kulturnih spomenikov, znan zlasti po
številnih arkadah (260 arkadnih lokov), ki obdajajo velikansko dvorišče, eno
izmed največjih tovrstnih dvorišč v Evropi. Nie manj znamenit ni po cerkvi s
krasnimi gotskimi oboki in stebri. Med zadnjo vojno leta 1942 so partizani grad
požgali in obnova se je vlekla dolga leta.
Tudi mesto
Kostanjevica kot središče velikega spanheimskega gospodstva je doživljalo pravi
razcvet. Cvetela je zlasti trgovina, mesto je dobilo razne pravice (npr.
pravica doletnega sejma) in imelo je celo lastno kovnico denarja. Po izumrtju
Spanheimov je mesto pripadlo češkemu kralju Otokarju Premislu in potem je zamenjalo
še več gospodarjev (Goriški grofje, Frankopani, Svibenski grofje, Celjski
grofje in končno Habsburžani).
Bolj klavrni časi so se, tako kot za številna druga slovenska mesta, tudi za Kostanjevico na
Krki začeli s turškimi vpadi v drugi polovici 15. stoletja (leta 1469, 1491,
1494, 1545 in nazadnje še 1563 ko sta Herbert Turjaški in Ivan Lenkovič Turke
potolkla). S turškimi vpadi se je končalo obdobje relativnega blagostanja,
kajti kostanjevčani tudi po tem še niso imeli miru. Težave so imeli z Uskoki,
ki so vdirali v Kostanjevico iz Gorjancev in Žumberka, pa tudi kuga, lakota,
požari in povodnji Kostanjevici niso prizanesli.
Zato seveda
ni čudno, če Kostanjevica v Valvasorjevem času ni imela večjega pomena in kot
piše Valvasor je bila večina meščanskih hiš tedaj lesenih. Hiše na otoku, ki
predstavlja najstarejše jedro naselja so nanizane ob dveh vzporednih ulicah, ki
se stikata na severozahodu in jugovzhodu. Eno od teh ulic domačini imenujejo
Veliki plac (Ulica talcev), drugo pa Mali plac (Oražmova ulica). Drugi deli
naselja so zrasli ob cestah proti Krškemu, Novemu mestu, Oštrcu in Kloštru.
Težišče Kostanjevice je na Kambičevem trgu in se počasi premika proti poslopju
Krajevnega urada in avtobusni postaji. Centralno naselje danes premore osnovno
šolo (od leta 1789), banko, splošno ambulanto, lekarno, več trgovin in
policijsko postajo. Prebivalci so zaposleni v obratih Gozdnega gospodarstva
Brežice, v Iskri, v Agrokombinatu Krško, v Splošnem obrtnem podjetju Krško, v
Novolesu iz Novega mesta in drugod.
Pravih kmetov
je bilo leta 1982 samo še sedem. Ukvarjajo se s proizvodnjo vina, mleka in
mesa, ter poljedelstvom. Med drugim gojijo tudi hmelj. Odkar so izpeljana
regulacijska dela na Krki tudi poplave niso več tako pogostne kot so bile prej
in od tedaj Kostanjevici ne pristoja več naziv Dolenjske Benetke s katerim se
je ponašala vse dotlej. Sicer pa je Kostanjevica na Krki v celoti zaščitena in
razglašena za kulturni spomenik prve kategorije. Najlepši pogled na mesto je iz
zraka, saj je videti kot "bi ga človek izrezal iz nekakšne starodavne
bajke". Prav to dejstvo bi moralo postati dobra osnova za razvoj turizma
od katerega si tudi Kostanjevica vedno več obeta.
Če torej za
mesto kot celoto velja, da je prvovrstni kulturni spomenik, pa nekaj podobnega
velja tudi za nekatere detajle oz. dele mesta. Na samem otoku je najpomembnejši
umetnostni spomenik župna cerkev svetega Jakoba, verjetno pozidana že v drugi četrtini 13. stoletja kot del utrdbenih objektov ob severnam mostu. V osnovi je
cerkev romanska, čeprav sta iz te gradbene faze ohranjena pravzaprav le glavni
in stranski portal, ki spadata med najkvalitetnejše spomenike te vrste v
Sloveniji. V timpanonu glavnega portala je slabo ohranjena slikarija iz okoli
leta 1300, v timpanonu skromnejšega južnega portala pa freska Imago pretadis iz
konca 15. stoletja. Na južni zunanji steni cerkve je freska sv. Krištof z
angeli in donatorjem iz okoli 1350. Cerkev je bila kasneja barokizirana in tudi
trije oltarji so baročni in so prinešeni iz samostanske cerkve. V osnovi
gotski stolp je tudi kasneje dobil rokokojsko streho.
Pri južnem
mostu je cerkev svetega Miklavža, ki predstavlja dragoceno arhitekturno in
urbanistično dopolnilo naselja. Notranjščina presbiterija je z biblijskimi
motivi ustrezno strukturi gotskega prostora poslikal domačin Jože Gorjup. Tudi
Križani v naravni velikosti je Gorjupovo delo. Med posvetnimi stavbami na otoku
velja omeniti ministerialni dvorec iz konca 15. stoletja (v katerem je od leta
1958 Lamutov likovni salon), stara mitnica je iz 17. stoletja, Bertollijeva
hiša pa je iz zaeetka 20. stoletja in je znana po svoji ornamentiki na fasadi.
Zunaj otoka
je daleč najpomembnejši kulturni spomenik bivši cistercijanski samostan, ki mu
domačini pravijo Grad ali Klošter. Najstarejši del samostana vključuje Marijino
cerkev in ob njeno južno steno prisljonjen križni hodnik. Cerkev je odličen
primer prehodnega stilnega obdobja iz sredine 13. stoletja na slovenskem.
Triladijska
zasnova s prečno ladjo je v koru ravno zaključena. V kripti pod korom so
grobovi žene in sina Bernarda Spanheima, verjetno pa tudi Viljema Svibenjskega.
Tudi ta cerkev je bila v 18. stoletju barokizirana. Steno nad glavnim vhodom je
leta 1737 poslikal Franc Jelovšek.
Restavratorska
dela je vodil znani umetnostni zgodovinar France Stele, najprej že leta 1929,
nato pa še enkrat po vojni. Ob požigu samostana leta 1942 se je namree zrušil
tudi strop v cerkvi, leta 1956 pa še zvonik.
V gradu samem
danes deluje cela vrsta ustanov, med katerimi naj omenimo Tehnični muzej
Slovenije s stalno zbirko o vinarstvu in vinogradništvu na slovenskem. Leta
1974 je bila ustanovljena Galerija Božidarja Jakca s stalno zbirko znanih
slikarjev Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa in Zorana Ditka. Na
pobudo Jakoba Savinška, Vilme Pirkovičeve in Lada Smrekarja je leta 1961 začela
delovati Forma viva-mednarodni kiparski simpozij s stalno zbirko na prostem. S
to zbirko je Kostanjevica še pridobila na pomenu in ugledu in tudi zaradi nje
je znana daleč naokoli.
Zelo žalostno, da je osebje v vašem turističnem kraju tako zelo neprijazno...posebaj gospe (kustese" v gradu. Zelo žalostno...zato pa ni nobene žive duše ko prideš tja. Polg tega iščeš pol ure po Kostanjevici, da najdeš pot do tja. Čisto nekaj drugega je pa Kostanjeviška jama in prijazna vodička. Malo se je potrebno bolj potrudit, da privabiš turiste ne da jih odganjaš!!!lp
no jas sem doma iz kostanjevice na krki in se strinjam s tabo da je v kostanjeviški jami zelo lepo in najberž te je vodila od mojega brta žena alenka čuk ali od alenke taea ladka čuk
Lepo PREPISANO.
Vse iz knjige Kostanjevica na "Krki in okoliške vasi", avtorja Andreja Smrekarja, izdana leta 1982.
Vsaj vir se napiše na koncu, če se prepisuje...
Na splošno je marsikdo v Kostanjevici nekulturen in nesramen do turistov. Mogoče menijo, da jih obiskovalci oz turisti ogrožajo?. Vse od hostes v gradu, do galerij, zaposlenih v Mercatorju, ki namesto da so prijazne z turisti, zvijajo z očmi, če kdo izrazi kakšno "nenavadno" željo, npr. da se nareže salama na tanko. Tudi gostilne; denimo v eni jim je bilo teško prižgat luči ko jemo večerjo in pogret juho do konca-je bila mlačna in čez minuto mrzla (Žolnir). Na informativnem centru za turiste te prvo odmerijo od glave do pete in se presenečajo na vprašanje kje je kakšen e-kotiček ali cyber caffe. Kjerkoli hočeš spit kavo... vzemimo primer če si Talijanski turist.. si seveda navajen da ti macchiato (po vaše majhen makiato ali majhna kava z mlekom, ali pač? še vedno ne vem..ker nismo dobili odgovora).. si navajen da ti povsod postrežejo v mini šalčki za črno kavo, ker se ve da si talijan in da oni samo tako pijejo če povejo magično besedo makiato. ...
Skratka vasica je prečudovita, idilična, vse od zgodovine, pokrajine, kulturnih dogodkov in vsebin, tudi ostalih vsebin je kar nekaj (baloning, pohodništvo, kajaki..). Imate vse, samo še pri gostoljubnosti se izboljšati in boste zakon!
...Leta 1974 je bila ustanovljena Galerija Božidarja Jakca s stalno zbirko znanih slikarjev Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa in Zorana Ditka....
Novice 
v gradu. Zelo žalostno...zato pa ni nobene žive duše ko prideš tja. Polg tega iščeš pol ure po Kostanjevici, da najdeš pot do tja. Čisto nekaj drugega je pa Kostanjeviška jama in prijazna vodička. Malo se je potrebno bolj potrudit, da privabiš turiste ne da jih odganjaš!!!lp 
kr fajn... 
