Gora nad Turjakom, na kateri stoji podružnična
cerkev sv. Ahacija, spada kljub razmeroma
nizki nadmorski višini med najlepše
in najprepoznavnejše vzpetine v okolici Ljubljane.
Vršni del, ki se dviga nad cesto Škofljica–
Kočevje, ima obliko stožca in nas že od
daleč navduši s svojo skladnostjo in preprostostjo.
Danes pogledujemo proti Sv. Ahacu
– kot navadno imenujemo Goro – brez posebnega
namena, nekoč pa so se Ljubljančani
tjakaj ozirali strahoma in s tesnobo v srcu.
Ob turških vpadih (Turki so se pred Ljubljano
prvič prikazali leta 1415) so namreč na
njegovem vrhu prižigali kresove, ki so meščane
in okoličane opozarjali pred bližajočo
se nevarnostjo. Ta je marsikoga spravila ob
imetje, prostost ali življenje.
Gora je bila poseljena že v prazgodovini,
saj so na njej odkrili ostanke starodavnega
gradišča. Veliko pozneje je tam zrasla cerkev
(po nekaterih podatkih sta bili celo dve), ki
so jo okrog leta 1600 prezidali in posvetili
sv. Ahaciju. Povod za predelavo je bila velika
zmaga nad Turki, ki so jo krščanski vojščaki,
med katerimi je bil tudi baron Andrej
Turjaški, na svetnikov god 22. junija 1593
izvojevali v bitki pri Sisku. Po tem prelomnem
spopadu je začela turška moč na Balkanu
upadati, naše dežele pa so se izvile iz
primeža nasilja in moreče negotovosti.
Cerkev sv. Ahacija na Gori nad Turjakom
Za vzpon na Sv. Ahaca ne potrebujemo
veliko časa, saj nas najbolj obiskana pot iz vasi Mali Ločnik pripelje na vrh prej kot v
pol ure. Podobno dolga je tudi pot iz Velikega
Ločnika na severni strani Gore. Izlet pa si
lahko seveda tudi podaljšamo, da bo hoje
več kot zgolj za kratek sprehod. Predlagamo
vam vzpon iz Želimelj, ki ležijo v stranski
dolini na skrajnem jugovzhodnem delu Ljubljanskega
barja. Do vasi, kjer je duhovnik
in pisatelj Fran Saleški Finžgar napisal zgodovinski
roman Pod svobodnim soncem, se
pripeljemo iz Pijave Gorice ali z Iga.
Izpred župnijske cerkve sv. Vida, blizu
katere lahko pustimo avto, krenemo mimo
gimnazije proti vzhodu. Pet minut pozneje
stopimo na glavno cesto, gremo čez most in
za njim zavijemo desno na dovozno pot ob
potoku (nekaj metrov naprej bi prišli do
označene poti proti vasi Smrjene, ki pa gre
v drugo smer). Čeprav hodimo po evropski
pešpoti E-6 in Svarunovi poti, pogrešamo
kakšno svežo markacijo ali dobro viden smerokaz.
Pri zadnji hiši pridemo
do široke poti, ki se poševno
vzpne čez poraščeno pobočje.
Klanec je ravno pravšnji, da se
prijetno ogrejemo in globlje
zadihamo. Z vsakim metrom višine
se med golim vejevjem
prikaže še kakšen delček doline,
vendar pravega razgleda vseeno ni. Ko
se strmina nekoliko unese, se polagoma odmaknemo
od roba pobočja. Nad seboj zaslišimo
hrup vozil z glavne ceste
proti Kočevju, ki jo dosežemo
približno pol ure po odhodu iz
Želimelj.
Na drugi strani ceste se v nekaj
minutah povzpnemo do vasi
Vrh nad Želimljami. Svet okrog
nas se na hitro odpre in spredaj
se prikaže Sv. Ahac. Ko pridemo
med hiše, zavijemo pri gasilskem
domu desno in nadaljujemo
do novega dela vasi, ki ima
značilen predmestno počitniški
videz. Glavna cesta skozi naselje
nas pripelje do razcepa,
kjer se Svarunova pot zasuka
proti slikoviti cerkvi sv. Petra,
ki stoji na golem temenu bližnjega griča. Ker traja vzpon
do nje le nekaj minut, se jo
vsekakor splača ogledati.
Vrnemo se do razcepa v vasi in zavijemo
v desno proti Velikemu Ločniku. Po približno
desetih minutah hoje
pridemo do ovinka pod zgornjim,
starejšim delom vasi, kjer
med drevje zavije dobro
uhojena bližnjica. Če jo spregledamo
ali ji ne zaupamo, lahko
naredimo ovinek skozi vas (ves
čas se držimo desno), saj se obe
poti v gozdu nad vasjo znova združita. Zadnji
del vzpona je tako kratek, da ga je konec,
še preden se dobro začne. Do vrha hodimo
v dokaj ravni črti med
drevjem. Pot je prijetna in čisto
nič naporna. Ko smo že
precej visoko, gremo skozi
pas smrekovja. Za njim postane
pot strmejša in nekoliko
bolj drsna, toda to je že tik
pod vrhom, kjer se med debli
vse jasneje izrisuje cerkveno
zidovje.
Cerkev sv. Petra nad vasjo Vrh nad Želimljami
S Sv. Ahaca je lep razgled
na nekatere bližnje kraje in
vzpetine, pogled na širšo okolico
pa zakriva gosto drevje.
Na zahodu lahko neovirano
opazujemo mogočne obrise
Mokreca in Krima. Na drugi
strani doline je tudi Kurešček. Na jugu vidimo Turjak z mogočnim
gradom, na severu pa izza krošenj pogledujejo
vrhovi Kamniško–Savinjskih Alp.
Škoda bi bila, če si ne bi pobliže ogledali
tudi cerkve (nanjo sta pritrjena skrinjica z
vpisno knjigo in žig) in čokatega zvonika, ki
stoji južno od nje. Ob njunih mogočnih zidovih
lahko živo začutimo Trdnost in Mir, ki
zagotavljata obstanek v viharnih vrtincih
zgodovine.
OSNOVNI PODATKI:
Izhodišče: Želimlje Višinska razlika: približno 420 metrov Dolžina vzpona: 1.30 ure Težavnost: pot je lahka. Markacije so dokaj redke in obledele, vendar orientacija ni težavna. Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000
Novice 
