Dobro prevetrena in presušena kraška pokrajina med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino je v slovenskem prostoru nekaj posebnega. Njena izvirna lepota ni zgolj v podzemnih jamah, ki pritajeno dihajo pod površjem, temveč še bolj v igrivem prepletu temnih borovih gozdov in modrega neba, valovitih gričev in gručastih vasi, barvitega cvetja in sivega kamenja, viharne preteklosti in mirne vsakdanjosti. Kras je domovina ostre burje, močnega terana in slastnega pršuta pa tudi slikovitega Štanjela, literarne Vilenice, dih jemajočih Škocjanskih jam in očarljive Lipice, ki letos praznuje 425-letnico obstoja.
Zgodovina kobilarne Začetki načrtne konjereje v Lipici segajo v leto 1580, ko je nadvojvoda Karel, sin cesarja Ferdinanda I., tamkaj kupil napol razpadajoči dvorec tržaškega škofa. Po podpisu pogodbe, ki je bila sklenjena 19. maja, so hitro uredili kobilarno, ki je s konji oskrbovala dunajski dvor. Po dveh stoletjih rasti in mirnega razvoja so za kobilarno ob koncu 18. stoletja nastopili hudi časi. Ko se je našim krajem približala Napoleonova vojska, so čredo skoraj 300 lipicancev odpeljali v madžarski Szekesfehervar severovzhodno od Blatnega jezera. Njihovo pregnanstvo je trajalo le kratek čas, saj so Avstrijci in Francozi že oktobra 1797 v vasi Compoformio blizu Vidma sklenili mir. V Lipici jih je pričakalo pravo opustošenje, vendar razdejane stavbe še zdaleč niso bile največja nesreča: veliko hujša je bila izguba arhivov, v katerih so bili shranjeni rodovniki konj.
Pozneje so morali lipicanci še večkrat na tuje. Leta 1805, ko je Napoleon napovedal vojno Avstriji in Rusiji, so jih za dve leti preselili v Džakovo v Slavoniji in na Madžarsko. Leta 1809 so jih pred Francozi znova umaknili na Madžarsko. Četrtič se je kobilarna selila leta 1915, ko so jo zaradi italijanske vojne napovedi preselili v bližino Dunaja. Po vojni sta si čredo lipicancev razdelili Avstrija in Italija, ki je v Lipici potem gospodarila do leta 1943. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci in že po dobrem mesecu dni konje odpeljali na Češko. Tam so se jih ob koncu vojne polastili Američani in jih pred prodirajočo Rdečo armado umaknili na Bavarsko. Po vojni so večino lipiških konj dodelili Italiji, Jugoslaviji pa so jih vrnili le enajst.
Lipicanec
Lipicanec je nastal iz slovenskega kraškega konja, ki so ga oplemenitili z nekaterimi drugimi pasmami. Tako so že leta 1580 v kobilarno pripeljali tri španske žrebce, ki so imeli v sebi kri berberskih in arabskih konj, križanih s težjimi pirenejskimi konji. Ob srečanju z lipicanci vsakdo opazi njihovo skladno in elegantno zunanjost. Druge lastnosti, med katerimi so najpomembnejše vzdržljivost, prijeten značaj in velika učljivost, se razkrijejo zgolj tistim, ki z njimi preživijo več časa. Med naštevanjem značilnosti smo namenoma izpustili belo barvo, ki je nekakšen zaščitni znak lipicancev: žrebički imajo namreč temno dlako, ki se povsem pobeli šele pri sedmih ali osmih letih starosti.
V življenju lipicancev ima pomembno vlogo šolanje, med katerim se žrebci naučijo natančnega gibanja, različnih oblik hoje, obratov in skokov. Šolanje se začne v starosti treh let in traja za žrebce od štiri do pet let, za kobile, ki jih vpregajo v kočije, pa leto ali dve.
Trenutno je na svetu kakšnih 4.000 lipicancev, od tega približno 700 v Sloveniji. V kobilarni Lipica skrbijo za približno 350 konj.
Za popotnika, ki se pripelje z avtom iz Sežane ali Divače, so prvo srečanje z Lipico bele lesene ograje, ki ločujejo cesto od prostranih, z redkim drevjem poraslih pašnikov. Ti bodo še nekaj časa samevali v zgodnjepomladanski tihoti, saj se bodo skupine razigranih lipicancev po njih zapodile šele v maju.
Obiska Lipice si ne moremo predstavljati brez ogleda kobilarne in sprehoda med belimi lepotci, ki nas - nekateri nič manj radovedno kot mi njih - pogledujejo z velikimi toplimi očmi. Med številnimi znamenitostmi se nam je v spomin posebej vtisnil 40 metrov dolg hlev za plemenske žrebce. V lepo obokani in zelo zračni stavbi iz leta 1703, ki je znana pod imenom velbanca, je prostora za deset konj. Zanimiv je tudi velik hlev za plemenske kobile z notranjim dvoriščem, ki mu pravijo borjač, pred katerim se je pred dnevi po ogradi sprehajalo kar 48 brejih kobil (prve bodo povrgle že ob koncu februarja). Na poti med obema stavbama si lahko mimogrede ogledamo še galerijo Avgusta Černigoja z njegovimi nekoliko nenavadnimi, a zanimivimi deli, in majhno cerkev sv. Antona Padovanskega.
Privlačna je tudi okolica, kjer so teniška in golf igrišča ter sprehajalne poti, na katerih začutimo utrip kraške pokrajine. Nas pa je najbolj premamila nekaj sto metrov oddaljena dolina lurške Matere božje, h kateri vabi kažipot pri hotelu Klub. Prvo kapelo z Marijinim kipom je dal tod postaviti Karel Grünn, ki je kobilarno vodil v letih od 1848 do 1875. Ko je hudo zbolel, se je zatekal v vrtačo, dokler ni ozdravel. Ker se je pozneje razširil glas o čudežnih ozdravitvah, so pred drugo svetovno vojno sem prihajale množice romarjev.
Sprehod po Lipici, njeni zgodovini in sedanjosti, je lepo doživetje v vseh letnih časih - tudi v mrzem februarskem dnevu, kakršnega smo izbrali mi. Kljub vsemu pa se nam nemara najlepši prizori ponujajo med aprilom in majem, ko je v naravi največ iskrivosti in življenjskega poleta.
Ogledi kobilarne Ob sobotah, nedeljah in praznikih v marcu: vsako polno uro od 10. do 16. ure (razen ob 12. uri). Ob sobotah, nedeljah in praznikih od aprila do oktobra: vsako polno uro od 9. do 18. ure (razen ob 12. uri). Razen v juliju in avgustu se ogledi ob delavnikih začenjajo uro pozneje in končajo uro prej.
