Potem ko so na binkoštno nedeljo,
2. junija 1846, za javni promet odprli
železniško progo od Gradca do Celja,
se je nadaljevala gradnja železnice
čez slovensko ozemlje.
Že 18. avgusta 1849 so hlapon,
ki so mu kmetje pravili luka matija,
dočakali v Ljubljani, 27. julija 1857
pa je slavnostni vlak s cesarjem,
ministri in drugi mi imenitnimi gosti
pripeljal tudi v Trst.
Čeprav je bila železnica med Ljubljano in
Trstom za državo zelo pomembna, se dolgo
niso mogli odločiti, kje jo bodo zgradili, saj je
dostop do morja zapirala valovita kraška planota.
Razmišljali so celo o možnosti, da bi progo
speljali mimo Medvod in po Poljanski dolini
do Žirov, tam zvrtali predor do Idrijce, nato
pa bi vlaki peljali do Sv. Lucije (danes Most na
Soči), se spustili do morja ter pri Devinu zavili
proti Trstu. Ker pa so izračuni pokazali, da bi
bila ta različica nekoliko daljša in dražja, so se
leta 1849 kljub vsem pomislekom odločili za
gradnjo proge čez Kras.
Pozneje se je pokazalo, da je bila takšna odločitev
premalo premišljena. Na Krasu je med
drugim primanjkovalo vode, ki so jo potrebovale
parne lokomotive, zaradi močne burje je
bila ob načrtovani trasi nevarnost zametov,
velika neznanka pa je bilo tudi Ljubljansko
barje. Tamkajšnji močvirnati svet je graditeljem
povzročil nemalo težav. Poglobiti in razširiti
so morali odvodne jarke ter zgraditi nasip,
ki pa se je tako pogrezal, da so zanj porabili
petkrat več kamenja in gramoza, kot bi ga
na trdnih tleh. Na prehodu čez borovniško dolino
so postavili 561 metrov dolg in 38 metrov
visok viadukt, ki je bil vrsto let največji zidani
most v srednji Evropi. Zgrajen je bil iz dveh
vrst obokov, ki so počivali drug na drugem: v
zgornjem nadstropju jih je bilo 25, spodaj pa
22. Pri gradnji viadukta so porabili milijon kubičnih
čevljev kvadrov, prav toliko kubičnih
čevljev lomljenega kamna in pet milijonov
opek.
Ob progi, ki se pri Postojni povzpne do
nad morske višine 600 metrov, so se kar vrstila zahtevna gradbena dela. Delavci so gradili
viadukte, predore in skalnate nasipe, na postajah
pa velike zbiralnike za vodo s pripadajočimi
cevo vodi. Od dveh zbiralnikov pri vasi
Gornje Ležeče – ta je nastala med gradnjo proge
– je voda po nekaj manj kot štirideset kilometrov
dolgem cevovodu tekla do Divače in
Sežane. Po srečnem naključju so tudi pri Nabrežini
odkrili bogate vodne vire, zato je Trst
ob železnici dobil še dobro vodo.
Privihral bo prvi hlapon
Po vseh težavah in zapletih je bila proga naposled
zgrajena. Bližal se je dan slovesnega odprtja,
ki so ga v soboto, 18. julija 1857, napovedale
tudi Bleiweisove Novice:
Teržaški časnik je razglasil slovesnosti, s
kterimi se bo obhajal pervi prihod vozov po
železnici v Terst. 27. dan t. m. med 10. in 11.
uro dopoldne bo privihral pervi hlapon z Njih
Vel. Cesarjem in mnogimi gostovi. Svitli škof
teržaški gg. Jernej Legat bojo blagoslovili kolodvor
in železnico. Zanimivo je, kar gosp. dr.
H. Costa v ‘Triest. Zeit.’ od ljubljansko-teržaške
ceste piše, rekoč, da cesar Korl VI. je leta
1716 pervi ukazal, veliko cesto med Ljubljano
in Terstom napraviti, kjer so poprej blago
le nosili ali tovorili. Leta 1719 je bila že toliko
dodelana, da se je še dandanašnji navadna
vožnja že začeti mogla, in leta 1728 se je cesar
Korl VI. že sam v kočiji s šesterimi konji iz
Ljubljane v Terst peljal. Ni še tedaj 130 let preteklo,
in vsa druga vožnja se bo začela v Terst.
Tako se svet preminja in čedalje bolje svojim
potrebam zadostuje. Kjer je nekdaj le tovor
nosil blago in je dosihmal uboga živina veliko
terpela, bojo vprihodnje po vodenem sopuhu
tirani vozovi po železnih šinah pripiskavali
v Terst.
Prišli so presvitli cesar
V nedeljo zvečer je bilo vse živo v Ljubljani,
so v sredo, 27. julija 1857, poročale Novice.
Prišli so, slovesno sprejeti, proti 8. uri pre svitli
Cesar s štirimi gg. nadvojvodi iz Dunaja, in
kmalu za njimi štirje gg. ministri in mnogo
druge gospode iz Dunaja, Gradca, Celovca, Zagreba itd. in tudi iz ptujih
dežel. V pondeljk zjutrej
je krasno okinčani hlapon
»Capo d’ Istria« peljal v
Terst Njih Veličanstvo Cesarja
in vse gori omenjeno
gospodo, kteri so se pridružili
tudi gospodje iz Ljubljane:
radostni »Živio-klici«
so doneli od vseh strani
presvit lemu Veličanstvu.
Kakor »Triest. Zeit.« piše, so prišli 15 minut
po 10. uri dopoldne v Terst; topovi so pokali
in »Eviva-klici« doneli, da je bilo kaj; vmes
pa je muzika igrala cesarsko pesem. Slovesno
sprejeti od teržaške gospode so se podali presv.
Cesar, spremljeni od prečast. g. škofa in
višje du hovšine teržaške, k zidanemu mostu
želez nice, da so položili tam zadnji kamen;
potem so škof blagoslovili hlapon in železnico,
in s pesmijo ‘Bog, Tebe hvalimo’ so bile
končane slovesnosti na železni cesti, ktera se
je ta dan pervikrat odperla za navadno vsakdanjo
vož njo. Po kosilu so se začele druge
veselice, ktere je osnovalo teržaško mesto
slavnim gostom na čast, ki so terpele predvčeranjem
in včeraj. Presv. Cesar pa so zapustili
Terst že predvčeranjem ob 10. uri zvečer,
se peljali v Prestranek, tam prenočili in ob
pol enajstih dopoldne včeraj po železnici spet
v Ljubljano prišli, odkoder so se berž naprej
na Dunaj peljali.
Drugi imenitni gostje so po cesarjevem
odhodu še ostali v krajih ob progi. Tako pomemben
dogodek je bilo pač treba proslaviti,
kakor se spodobi. Zaključna slovesnost je bila
v sredo, 29. julija, v Postojni in Postojnski jami,
kamor so se iz Trsta pripeljali gospodje ministri
ter drugi domači in tuji gosti. Tudi iz
Ljubljane je prišla velika množica ljudi. Ob tej
priložnosti so Postojnsko jamo, ki so jo imenovali
»svetinja dežele Kranjske«, na stroške
mesta Ljubljane okrasili s približno 18.000
lučmi. Na imenitne goste je jama z mogočnimi
kapniki, veličastnimi dvoranami in drugimi
podzemeljskimi čudesi naredila močan
vtis. Navdušeni so bili tudi nad prisrčnim
sprejemom in postrežbo, zato gospodje ministri
med kosilom na postojnskem kolodvoru
niso skoparili z vznesenimi napitnicami.
Navdušenje in zaskrbljenost
Z odprtjem železnice so se prometne povezave
med Ljubljano in Trstom zelo izboljšale. Kako
blizo je Terst sedaj Ljubljani, se je pokazalo že
to sredo, ko smo v Ljubljani na tergu neko kuharico iz Brežine solate in druge zele njadi nakupovati
vidili!, so poročale Novice. Vožnja z
vlakom je bila veliko udobnejša in krajša od dotedanjega
potovanja s poštnimi kočijami. Brzovlak
je od Trsta do Dunaja vozil od šestnajst do
osemnajst ur, navadni vlak pa štiriindvajset ur.
Gradnja železnice je v naših krajih odprla
številne možnosti za zaslužek. Potrebnega je
bilo veliko gradbenega materiala: od lesa do
klesanega kamenja in žebljev. Obrtniške delavnice
so imele dela čez glavo, enako je veljalo
tudi za prevoznike. Številnim tujim delavcem
je bilo treba priskrbeti prenočišča, hrano in
druge potrebščine, železnica pa je pozneje pokupila
tudi veliko premoga. Mnogi so dobili
stalno delo kot progovni delavci ali čuvaji, kot
zavirači, premikači ali skladiščniki.
Toda kmalu so se pojavile tudi skrbi in težave.
Ko je bila Ljubljana še končna postaja Južne
železnice, je v mestu mrgolelo furmanov in
čolnarjev, ki so imeli polne roke dela s pretovarjanjem
in prevažanjem blaga. S podaljšanjem
proge do Trsta so se potrebe po teh storitvah
občutno zmanjšale. Ker je bil prevoz po
železnici hitrejši, zanesljivejši in pozneje tudi
cenejši, je prevozništvo začelo polagoma zamirati.
Brez zaslužka niso ostali le furmani in čolnarji,
temveč tudi gostilničarji, kmetje, ki so
dajali živino za pomoč pri prevozu težkih tovorov,
in trgovci.
Napredek ob številnih koristih vedno povzroči
tudi nekaj težav, predvsem pa mnogim
spremeni življenje. Tudi železnica ga je.
Novice 
