Avstrijski vladar Jožef II., najstarejši sin tedaj
že pokojne Marije Terezije, je konec 18. stoletja
korenito posegel v življenje Cerkve. S tako
imenovanimi jožefinskimi reformami je razpustil
samostane in zaplenil njihovo imetje, preuredil
župnije, odpravil ljudske pobožnosti in
ukinil božje poti. S temi ukrepi je obsodil na
propad številne cerkvene stavbe, med njimi
tudi priljubljeno božjepotno cerkev sv. Trojice
na Lonici nad Pivko, od katere so se do danes
ohranile le ruševine.
V porušeno cerkev, ki je tudi privlačen pohodniški
cilj, se zadnja leta vendarle vrača življenje.
Leta 1993 je postojnski kaplan Bogdan
Vidmar na njenih ostalinah daroval mašo, ki
je na tem kraju ni bilo že približno 210 let. Odtlej
se pri Sveti Trojici vsako pomlad zbere
množica romarjev, ki upajo, da se bo obnovitvenem
odboru posrečilo cerkev znova pozidati
in jo ohraniti zanamcem.
K Sveti Trojici, ki je bila nekoč obvezna točka
Slovenske planinske poti, se lahko povzpnemo
iz več smeri. Eno izmed možnih izhodišč
je (poleg Postojne in vasi Trnje pri Pivki) tudi
Slovenska vas, ki je poldrugi kilometer oddaljena
od Petelinja. Označena planinska pot se
za prvimi hišami odcepi od glavne vaške ceste
in krene po kolovozu rahlo navkreber. Za pašnikom
zavijemo levo in se ob njegovi ograji
spustimo proti vzhodu. Hodimo naravnost proti Sveti Trojici, ki se dviga pred nami. Pri
lesenem kažipotu prestopimo na drug kolovoz,
se umaknemo med drevje ter obidemo
presihajoče Petelinjsko jezero.
Ko pridemo znova na plano, krenemo proti
strmi goličavi. Ozka stezica pelje mimo grmičev
brina in rumenega drena, ki jih je zgodnja
pomlad tudi letos bogato okrasila s cvetovi.
Med gosto travo, ki je bila pred nekaj
dnevi še vsa rjava in poklapana, so se bohotili
šopi vijolic, zelenega teloha in trobentic. V daljavi
se je oglašala kukavica, na travnati strmali,
pod katero se je svetlikala jezerska gladina,
pa so nas pričakali vijolični cvetovi kosmatincev.
Ker so bili obrnjeni navzdol in nekateri
še zaprti, jih sprva skorajda nismo opazili. In
vendar jih je bilo ob vsej poti toliko, da jih ne
bi mogli prešteti. Ko se strmina prelomi, pridemo na širok
kolovoz, ki ne pozna vzponov in padcev. Zdaj
smo na robu vojaškega poligona, s katerega
odmeva zamolklo grmenje tankovskih in topovskih
izstrelkov. Pobočje nad nami pokriva
drevje, svet na levi pa je deloma odprt in položen.
Dolgo časa hodimo proti severu, naposled
pa se pot
Do vrha je še tričetrt ure hoda
Med obilico cvetja posebej izstopa kosmatinec
vendarle presuka in krene navkreber.
V naslednjih minutah moramo biti
kljub gostim markacijam malce previdnejši,
saj se tod križa množica poti. Kmalu prečkamo
makadamsko cesto, se izvijemo na plano
in povzpnemo
do lovske preže.
Na bližnjem kažipotu
izvemo, da
je do vrha še tričetrt
ure hoda.
S prostrane
čistine, ki je – kot
kažejo sledovi –
med gozdnimi
prebivalci zelo
priljubljena, nadaljujemo
navkreber. Sprva hodimo
med temačnim
smrečjem,
ki pa razmeroma
hitro prepusti
prostor mogočnim,
razvejenim bukvam. Med visokimi
drevesi je doma
svetloba. Sončni žarki
so si pred nekaj
dne vi zlahka utirali pot skozi sivo vejevje, ki
se ga pomlad še ni dotaknila. Vse je bilo tiho
in mirno, toda hkrati je v zraku viselo nestrpno
pričakovanje. Pod večno negibnim lubjem
so se živahno pretakali življenjski sokovi, listne
popke je razganjalo od napetosti, hrošči in
mravlje so neugnano hiteli po svojih poteh.
Za odcepom proti Trnju se pot v loku obrne
čez pobočje in prečka protipožarno poseko.
Komaj imamo dovolj časa za bežen ogled
votlih petelinčkov, konopnic in verjetno zadnjih
letošnjih zvončkov, že se drevje razmakne.
Pred nami se odpre golo pobočje, vrh katerega
stoji kamnit steber z vpisno knjigo in
žigom. Ko pridemo do njega, zagledamo tudi
ostanke mogočne cerkve, ki je v dolžino merila
spoštljivih 21 metrov.
Sveta Trojica slovi kot imenitno razgledišče.
Z vrha opazimo v dolini Pivko in na severozahodu
Postojno. Med množico vrhov v bližnji
in daljni okolici prepoznamo na jugovzhodu
Snežnik in na zahodu Vremščico. Na severozahodu
se čez obzorje razteguje Nanos, na
severu se dviga razgibani rob Hrušice, na vzhodu
pa valovijo gozdnati Javorniki (v tej smeri
leži tudi četrt ure oddaljeni in slabih dvajset
metrov višji vrh Lonice). Vse je kot na dlani.
Zato so naši predniki tudi zidali cerkve na takšnih
krajih.
Da bi videli dlje.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Slovenska vas pri Pivki
Višinska razlika: približno 540 metrov
Dolžina vzpona: 2.15 ure
Opis poti in težavnost: Pot je lahka in večinoma prijetno položna.
Hodimo po dobro označenih kolovozih in poteh, deloma po odprtem
svetu in deloma po gozdu.
Zemljevid: Notranjski kras, 1:50.000
Novice 
