V trikotniku med Lokvijo, Divačo in Sežano leži nizko, z gozdom poraščeno kraško gričevje. Najvišji v njem je Stari tabor nad Vilenico, ki je med domačini zelo priljubljen, širše pa je manj znan od malce višje Kokoši južno od Lokve. Stari tabor, ki je bil v prazgodovini poseljen, je zaradi prijetnega in kratkega dostopa ter lepega razgleda zelo primeren za družinski izlet. Morda bomo prav na njem naše malčke navdušili za pohodništvo in naravo, saj jih položen vzpon ne bo preveč utrudil. Za nagrado jih lahko potem popeljemo še do Lipice, Vilenice, Škocjanskih jam ali kakšne druge izletniške točke, ki jih v teh krajih ne manjka.
Valovito kraško gričevje nad Vilenico
Ker se označena pot iz Povirja, ki leži severno od Starega tabora, v
kratkih zimskih dneh hitro zavije v sence, je prijetnejši vzpon iz
Lokve na jugu. Slikovito naselje ob cesti Divača– Lipica je najbolj
znano po mogočnem obrambnem stolpu iz turških časov, v katerem je
danes vojaški muzej s predmeti iz prve in druge svetovne vojne. Avto
pustimo ob pokopališču na koncu naselja in krenemo po cesti proti
Vilenici. Pred pršutarno, kjer opazimo prve oznake, zavijemo v desno
med hiše, kamnite ograje in vrtove. Ob žičnati ograji z napisom svečarstvo prestopimo s ceste na stezo, ki nas mimo rumeno pobarvane
hiše pripelje do kolovoza. Če gremo v desno, kmalu prispemo do
kažipota, ki nas vabi proti Lipici in Kokoši ter na drugo stran proti
pol ure oddaljenemu Staremu taboru.
Stari tabor včasih zamika tudi kolesarje
Široka, s kamenjem in zemljo
pokrita pot, po kateri je ravnokar krenil gorski kolesar, se požene
navkreber med borovce, vendar hitro izgubi voljo do hitenja. Na tleh
ležijo storži, z bližnjega grma visi nekaj pozabljenih plodov šipka.
Pot pelje skoraj naravnost med nizkima kamnitima ogradama, potem se v
loku znova obrne navkreber. Na desni se vzpenja otrebljeno pobočje z
razredčenim drevjem. Steza se stisne med goste šope porjavele trave.
Nad golimi krošnjami, pod katerimi so brez reda razmetane skale, čisto
počasi prijadra letalo.
Na uravnavi se drevje razmakne. Z desne se nam
pridruži neoznačena steza iz Lokve, mi pa za nekaj minut zapustimo pot
in zavijemo med debla na levi. Nedaleč stran se skriva zanimivo, iz
kamnov zgrajeno pa stirsko zavetišče, ki ga sploh ne bi opazili, če nas
ne bi nanj opozoril prijazni domačin. Pred nami je le še nekaj minut
hoje. Pot se obrne v levo, zavijuga navkreber med skalami in drevjem
ter se tik pod vrhim združi s potjo iz Povirja. Vrh je poraščen z
nizkim drevjem in grmičevjem, delno pa posejan s precej velikimi
skalami, ki dajejo zavetje lesenim klopem. V eno izmed kal sta vdelana
žig in kovinska skrinjica z vpisno knjigo. Vanjo se je v zad njem tednu minulega leta in na novega leta dan vpisalo okrog tristo ljudi.
Staro pastirsko zavetišče pod vrhom
Zgodaj popoldne se po severnih pobočjih Starega tabora plazijo dolge temne sence, daljna okolica pa je še vsa obsijana s soncem. Na severovzhodu najprej opazimo skalnati Nanos, h kateremu je prislonjena veriga vzpetin tja do Čavna in Golakov, ki se kakor mogočen zid vzpenja nad Vipavsko dolino. V ozadju zapira obzorje zasneženo Kaninsko pogorje, na zahodu, kjer vidimo del Sežane, pa se kažejo nazobčani obrisi visokih gora tam daleč v Italiji. Na vzhodu leži razpotegnjena Vremščica s slikovitim prepletom travnatih strmin in gozda, malce južneje se dviga v oblake ogrnjeni Snežnik. Za griči na zahodu in jugozahodu se leskeče morje, na severozahodu pa se pod na mi razprostira planotasti Kras. V dneh po božiču sega razgled s Starega tabora še dlje kot ponavadi – vse tja do Svete dežele. Na vrhu se namreč v kamniti ogradi pod streho iz brinovih vej pred našimi očmi odkriva prizor, o katerem je te dni govoril ves svet. Le kdo bi na tem kraju pričakoval pastirčke, ki s svojimi čredami hitijo proti votlini, v kateri leži dete, položeno v jasli! Kako so morali biti pre senečeni šele tisti, ki so pred dva tisoč leti na podob no odmaknjenem kraju v jaslicah zagledali živega Boga.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Lokev
Višinska razlika: 150 metrov
Dolžina vzpona: slaba ura
Kratek opis poti: Od pokopališča na koncu Lokve krenemo po cesti proti Vilenici. Pri pršutarni zavijemo v desno med hiše, nato pa prestopimo na stezo, ki nas na robu naselja pripelje do kolovoza. Nadaljujemo v desno do kažipota. Tam se pot obrne v položen, z drevjem poraščen breg in v pol ure povzpne na vrh. Če so z nami otroci, pazimo, da na vrhu ne padejo čez skale. Zemljevid: Slovenska Istra, 1 : 50.000
Zanimivosti v bližini: Vojaški muzej Tabor v Lokvi (www.kras-carso.com/muzej/tabor), jama Vilenica (www.vilenica. com), Kobilarna Lipica (www.lipica.org), Škocjanske jame (www.park-skocjanske-jame.si).
Imeli smo zelo lep izlet z otroci od 2,5 do 6.5 let.
Začetek poti v hrib je težko najti, ker so vse 'kolovoze' asfaltirali na 6 m široko in postavili kup novih hiš, markacije pa verjetno kažejo pot do jame Vilenice, sigurno pa ne na Stari Tabor, ker smo jih zapustili že v vasi . S pomočjo domačinov smo uspeli, nazaj grede pa našli tudi opisano pot, ki pelje dobesedno skozi dvorišče ene od hiš in preko napol podrte kamnite ograje (ali pa je še kašna?).
Skratka lep izlet, slikovit razgled (mnogo lepši kot iz bližnje Kokoške, se primerja z razgledom iz Trstelja), parkirati se da tudi pred pršutarno, spust je možen (20 minut) do Vilenice in nato po cesti do avta.
Izleti po Sloveniji 
