Reka Soča se med Bovcem in Kobaridom
umakne daleč na zahod, saj ji pot proti jugu
zapira blizu deset kilometrov dolg greben
Polovnika. Ta je v primerjavi s sosednjim, podobno
razpotegnjenim Kobariškim Stolom
v vršnem delu bolj razčlenjen in valovit. Njegova
skalnata in travnata pobočja na jugu padajo
skoraj navpično v dolino, nekoliko položnejša
severna stran pa se hitro potopi v
temačen gozd. Polovnik ni samo na videz nedostopen
in odmaknjen, temveč je tudi v resnici
tak. Med vrhovi v njem je namreč po
označeni planinski poti dostopen samo najvišji
Krasji vrh na vzhodu, drugi deli tega slikovitega
grebena pa le redko dočakajo planinski
obisk.
Med vzponom na Krasji vrh lahko obiščemo slikoviti planini Zapleč in Zaprikraj
Ko nas vijugasta cesta iz Kobarida prek
Drežnice pripelje v Drežniške Ravne, zavijemo
pri dveh kažipotih v desno in nadaljujemo
do pašnika nad vasjo. Pri betonskem kori tu
z vodo pustimo avto, gremo do ovinka in poiščemo
stezo, ki se brez omahovanja požene
navkreber. Kmalu se znova pridružimo cesti,
vendar tudi tokrat ne ostanemo dolgo na njej.
Ko se drevje na levi razmakne, smuk nemo z
nje, a jo pozneje še nekajkrat prečkamo. Hodimo
v zavetju grmičevja in drevja, ki pa nista
tako gosta, da ne bi mogli tu in tam s pogledom
objeti v meglice ogrnjenega Krna.
Po približno tričetrt ure hoje prispemo
do razcepa. Če bi se nam mudilo, bi nadaljevali naravnost navkreber, tako pa se nam zdi
škoda izogniti slikovitima planinama Zapleč
in Zaprikraj, ki se razprostirata pod strmimi
travnatimi pobočji Krnčice. Sledimo oznakam
Poti miru – najprej po cesti, ko ta izgubi
betonsko prevleko, po stezi, nato pa znova
po cesti, ki nas naposled pripelje do kovinskih
vrat.
Na planini Zaprikraj zapustimo Pot miru,
ki pelje do bližnjega muzeja na prostem, in
krenemo poševno navkreber. Objame nas
drevje, svet postane skalnat in valovit. Preskočimo
ograjo, gremo mimo lovske koče, nenadoma
zavijemo navzdol in se znova pridružimo
poti iz Drežniških Raven. Ta se vzpenja v
zavetju rjavečih krošenj, prečka manjšo jaso
ter se na višini 1450 m naposled razcepi.
Leva pot se kmalu izvije na plano in potegne
čez razgiban travnat svet. Globoko pod
nami počiva vas Drežnica, še nižje pa vijugasta
Soška dolina. Vzpenjamo se poševno med
dolgimi svetlorjavimi travami, čez katere vrši
hladen zgodnjejesenski veter. S tal odskakujejo
kobilice, na goli zemlji mirujejo gosenice
in zelenkasti hrošči. Kažipot z nenavadnim
napisom Koluji nas zvabi do nekaj minut oddaljenih
vojaških položajev iz prve svetovne
vojne. Mimo razglednega roba z okroglimi
betonskimi podstavki prijadra skupina padalcev,
ki jih hitro odnese naprej proti Krnu. Vrnemo
se do kažipota in zavijemo navkreber.
Pogled s Kobariškega Stola na del Polovnika
Zadnji del vzpona je daljši,
kot je videti od spodaj,
saj se travnato pobočje
vztrajno podaljšuje. Ko
se ozka stezica končno
za vihti na sleme, smo skorajda
tudi že na vrhu, kjer je skrinjica z žigom
in vpisno knjigo. Če smo prav prešteli, se je
avgusta vanjo vpisalo okrog 160 planincev, v
prvih trinajstih dneh septembra pa 26.
Čeprav je Krasji vrh zelo razgleden, nas
mrzel veter tako priganja k odhodu, da se le
na hitro zavrtimo naokrog. Na jugozahodu
vidimo razpotegnjeni Kobariški Stol in Matajur,
na vzhodu Krn in greben Krnčice, na severu
in zahodu nas obdaja nepregledna veriga
v meglo zavitih vršacev, v daljavi na jugu
se leskeče morje. Ker je pot krožna, se z vrha spustimo na
severno stran. Steza je sprva razmeroma strma.
Koraki hitijo čez skale
in travo, dokler nas polagoma
ne pri peljejo
med grmičevje in ruševje.
V zavetju valovi tih pobočij
prispemo do ostankov
iz prve svetovne vojne
– ruševin, podpornih
zidov, stopnic in za klonov.
Vse je zapuščeno,
vendar hkrati tako živo,
da se ne moremo otresti
občutka, da nam bo zdaj
zdaj nasproti prišel samoten
vojak v razcefrani
uniformi. A nič se ne zgane
– tišino prekinja le
pritajeno ptičje petje in
vršanje vetra.
Ko je vrh že daleč za nami, prispemo do
odcepa k snežni jami (ker je pot do nje v zadnjem
delu razmeroma strma in blatna, priporočamo
previdnost), malo pozneje pa tudi
do križišča, kjer se obe poti znova združita.
Naprej ni skrivnosti. Do izhodišča se vrnemo
po poti vzpona, le planinama Zaprikraj in
Zapleč se lahko izognemo.
OSNOVNI PODATKI:
Izhodišče: Drežniške Ravne.
Višinska razlika: 950 metrov.
Dolžina vzpona: 3 ure.
Opis poti: Od betonskega korita z vodo nad Drežniškimi Ravnami
krenemo po označeni stezi, ki večkrat prečka gozdno cesto proti
planini Zapleč. S sosednje planine Zaprikraj nadaljujemo do
razcepa. Na vrh se povzpnemo po levi poti, ki pelje čez travnata
pobočja na jugu, vrnemo pa se po drugi strani mimo ostalin
iz prve svetovne vojne in snežne jame. Pot je večinoma dobro
označena, tu in tam pa vendarle ne bi bila odveč še kakšna
markacija.
Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000.
Izleti po Sloveniji 
