Jurčičeva domačija je ena tistih domačij, ki v vseh pogledih izpolnjuje kriterije za uvrstitev v našo rubriko Slovenske domačije. Je vzorno urejena in vzdrževana domačija, ki v neposredni okolici pa tudi v širšem slovenskem prostoru funkcionira kot muzej na prostem. Za domačijo enega velikih Slovencev se to tudi spodobi. Za njeno vzdrževanje skrbi občina Ivančna Gorica, oziroma Zveza kulturnih društev Ivančna Gorica. Veliki večini Slovencev je dobro znano, da se Jurčičeva domačija nahaja v prijazni dolenjski vasici Muljava, ki je in bo za vedno ostala neločljivo povezana z imenom Josipa Jurčiča. Tu je Jurčič preživljal mladostna leta in se v njo pravzaprav vračal vse svoje življenje. Morda ne toliko fizično, pač pa v duhu, saj se je v svojih delih neprestano vračal v domače okolje, k likom ali/in življenju ljudi v tem okolju.
Vas Muljava
Gospodarsko poslopje
Muljava je v osnovi gručasto naselje, razdeljeno na dva dela. Vzhodni,
ravninski del obvladuje gotska, podružnična cerkev Marijinega
vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja s freskami Janeza
Ljubljanskega, z zlatim in lepo obnovljenim baročnim oltarjem. Zahodni
del je zrastel na brežini in sredi tega dela vasi se nahaja tudi
kompleks stavb, ki dandanes sestavljajo Jurčičevo domačijo.
Stanovanjski hiši so se namreč kasneje pridružila še druga gospodarska
poslopja, ki so neurejeno razporejena okoli hiše: kozolec – topler,
vodnjak in gospodarsko poslopje s hlevom. Ob stoletnici izida prvega
slovenskega romana Deseti brat leta 1866, je Jurčičev dom prevzel v
oskrbo Slovenski etnografski muzej, ki je v letih do 1979 domačijo
dopolnil še z nekaterimi objekti: čebelnjakom s kopijami panjskih
končnic, kaščo, sušilnico za lan in bajto – Krjavljevo kočo. K
Jurčičevi domačiji na nek način spada tudi naravni amfiteater v
neposredni bližini, kjer domača gledališka skupina tradicionalno
uprizarja Jurčičeva dela. V gospodarskem poslopju – nekdanjem hlevu –
se vrstijo etnološke razstave.
Splošne značilnosti stanovanjskih stavb na Dolenjskem
Krjavljeva koča
Številni raziskovalci stavbarstva na slovenskem podeželju obravnavajo
stanovanjske stavbe v dolenjski arhitekturni regiji kot
orednjeslovensko hišo. Znani arhitekt Mušič je že leta 1947 zapisal:
"Ta skupina kmetskih hiš združuje v sebi več hišnih oblik, ki se na
njenem obrobju spajajo z alpskimi, vzhodnoslovenskimi in mediteranskimi
posebnostmi. Osrednjeslovenska hiša je, če se smemo tako izraziti,
najbolj slovenska, najmanj vplivana od zunaj". V ravninskem svetu
prevladujejo nepodkletene stavbe, v gričevnatem pa vrhhlevne ali
vrhkletne stavbe, ki so prilagojene reliefu.
Tlorisna zasnova zidanih večceličnih stanovanjskih stavb se je pri vseh
tipih stavb razvila iz trocelične ("hiša" – veža s kuhinjo – "mala
hiša" ali "mali konec") zidane, delno zidane in delno lesene ali lesene
hiše, prilagojene kmečkemu načinu življenja in dela. Pravokotni tloris
pritličnih stavb je zasnovan simetrično. V osi objekta je veža, v
njenem podaljšku je kuhinja. Na eni strani veže je "hiša" s kamro, na
drugi strani je "mala hiša" s shrambo.
Jurčičeva rojstna hiša
Nekdanja kašča, sedaj literarna zbirka
Skoraj vse povedano o dolenjski oziroma osrednjeslovenski hiši velja
tudi za Jurčičevo rojstno hišo. Leta 1826 jo je postavil pisateljev ded
in do danes ni bila predelana. Jurčičevi predniki so bili po dotedanjih
opredelitvah kajžarji, torej bolj kot ne revna kmečka in deloma tudi
obrtniška družina. Pri gradnji pritlične, delno podkletene in zidane
hiše so se zgledovali po najviše razvitih dolenjskih domovih tedanjega
časa. Tlorisna (talna) zasnova je klasična, z osrednjo vežo s črno
kuhinjo, hišo in kamro na eni, ter štibelcem in shrambo na drugi
strani.
Zidan hlev v kleti in lesen skedenj nad njim sta bila prizidana
kasneje. Leta 1921 so pisateljevi nečaki na dvorišču postavili
samostojno gospodarsko poslopje s hlevom, svinjakom, listnikom in
skednjem, še prej pa kozolec – toplar ob robu vrta. Stari hlev v
prizidanem delu hiše se je zato spremenil v klet, skedenj pa v kaščo.
Črna kuhinja
Takšna je domačija ostala vse do leta 1954, ko so jo ob 110 letnici
pisateljevega rojstva uredili in spremenili v muzej. V kašči so kasneje
postavili oziroma razstavili različna gradiva (slike, knjige in druge
tiskane materiale), ki pričajo o življenju in delu pisatelja Josipa
Jurčiča. Posebej je treba ob tem omeniti še kamnito ploščo pri vhodu v
hišo, na kateri piše: V tej hiši je bil porojen v 4. marcija 1844 leta
Josip Jurčič, pesnik in pisatelj slovenski. Postavil hvaležen narod
slovenski 1888.
K celotnemu kompleksu so dodali še čebelnjak, kaščo, pod in Krjavljevo
bajto, ki ponazarjajo način življenja v 19. stoletju. Krjavljeva bajta
je lesena miniaturna stavba na robu gozda, s še bolj miniaturnimi
prostori v njej. Po nekaj stopnicah vstopimo v majhno kuhinjo z
ognjiščem, za katerim je majhen prostor s posteljo in majhno krušno
pečjo. Ob bajti je še majhen pokrit prostor za kozo.
Opremljenost bivalnih prostorov
Del hiše in vhod v kamro
Glede same opremljenosti bivalnih prostorov v Jurčičevi hiši pravzaprav
ni povedati kaj posebnega. Gre za zelo standardno (klasično) opremo.
Kuhinja je črna z odprtim ognjiščem, ob katerem je dokaj neudoben vhod
v klet. Posodje in orodje v kuhinji je tipično osrednjeslovensko. V
hiši je na levi strani pod bogkovim kotom miza z mentergo in klopmi
okoli nje; na desno od vrat je postelja za starše in zibelka, v kateri
so zibali tudi kasnejšega pisatelja. Posebej je treba omeniti še
relativno majhno krušno peč s klopmi okoli nje. Med pečjo in posteljo sta dve stopnici, ki vodita v otroško sobo
(stopnice so zato, ker je pod tem prostorom klet) s posteljo takoj za
vrati, blizu peči. Pod oknom je miza in nasproti nje skrinja.
Še več stopnic kot iz hiše v kamro je treba prestopiti, če hoče
obiskovalec iz veže v štibelc. V njem je postelja
Štibelc s čevljarskim strojem
in čevljarski šivalni
stroj in nekaj orodja potrebnega za izdelavo oziroma popravilo čevljev.
Ded je bil namreč tudi čevljar. V shrambi je na policah precej
različnih posod, ki pa vse niso domače, ampak so prinešene tudi od
drugod.
Na koncu je treba povedati, da je domačija pisatelja Josipa Jurčiča
sčasoma postala pravi etnografski muzej na prostem, ki ga letno obišče
več kot 15.000 ljudi. Pri tem pa niso všteti tisti, ki se udeležijo
tradicionalnega pohoda po Jurčičevi poti. Ob 150 letnici Jurčičevega
rojstva so namreč slovenski planinci začrtali pešpot po Deželi Desetega
brata, ki pelje od Višnje Gore, mimo Starega gradu, mimo vasi Pristava
in Zavrtače, mimo hotela na Polževem, mimo razvalin gradu Kravjek, čez
vas Oslica do Jurčičeve domačije. Pot je dolga 15 km in za hojo po njej
pohodniki porabijo dobre tri ure.
Novice 
