Naš pomemben pesnik in prevajalec Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878, kar pomeni, da letos mineva 130 let od njegovega rojstva. Rodil se je kot prvi izmed treh otrok trgovskega pomočnika Franca Župančiča in Ane Malič. Višjo gimnazijo je končal v Ljubljani, kjer je že kot gimnazijec (so)deloval v dijaškem literarnem društvu Zadruga, skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem. Tudi na Dunaju, kamor je odšel leta 1896 študirat zgodovino in zemljepis, je v okviru kluba slovenskih študentov že jeseni istega leta soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne. Njeni dekadenčni in novoromantični vplivi so opazni v prvi Župančičevi pesniški zbirki Čaša opojnosti iz leta 1899. Še prej pa so nastajale pesmi, namenjene mladini, poznane kot Pisanice (1900).
V zbirki Čaša opojnosti je Župančič še izrazit individualist,
poln čustev, strastnih in temačnih, ki so posledica razočaranj v
ljubezni, naveličanosti in celo gnusa nad življenjem. A pojavijo se
tudi že prvi pobliski mladostne volje do življenja (Nočna melodija). V
naslednji zbirki Čez plan (1904) sta volja do življenja in radost nad
njim že mnogo glasnejša (Vseh živih dan, Raznim poetom). Prvič se
oglasi že tudi misel na domovino, ko v Gradcu mukoma prenaša vojaščino.
V naslednji knjigi Samogovori (1908), nastali po vrnitvi iz Pariza, pa
domovini že posveti poseben razdelek, z dvema daljšima pesnitvama o
njej (Z vlakom, Duma). Težnje našega naroda po svobodi v desetletju
1908 do 1918 obravnava v zbirki V zarje Vidove, ki pesniku pomeni
najdaljši dan v letu, hkrati pa tudi zenit v njegovem in narodovem
življenju. Zaskrbljeno se sprašuje o usodi naših mejnih mest, spričo
nemškega imperialističnega pohlepa. V zbirki je vseskozi navzoča tudi
socialna tematika, v kateri obsoja socialne krivice in razkroj. V
tem času med leti 1912 – 1913 je Župančič postal umetniški vodja
Deželnega gledališča, po smrti Antona Aškerca pa mestni arhivar in brž
za tem tudi urednik revije Slovan. V tem času se je tudi poročil z
učiteljico Ano Kessler in je verjetno navdahnjen s svojimi tremi otroci
izdal pesniški zbirki Sto ugank ter Ciciban (1915). Leta 1917 je
prevzel uredništvo literarno-kulturne revije Ljubljanski zvon.
Leta
1920 je izdal antologijski izbor svoje poezije (Mlada pota) ter že
omenjeno pesniško zbirko V zarje Vidove. Istega leta je postal
dramaturg Narodnega gledališča v Ljubljani. V 20 in 30 letih se je
Župančič posvečal predvsem gledališču in prevajanju. Prevajal je iz
raznih jezikov. Za ljubljansko Opero je prevedel nekaj libretov, med
drugim tudi za opero Carmen G. Bizeta. Še več je prevajal romanopisce:
Balzaca, Dickensa, Voltaira, Puškina itd. Leta 1924 je izdal dramo
Veronika Deseniška, pesniško interpretacijo zgodovine Celjanov. Med
dramatiki je prevajal največ W. Shakespeara. Prevedel je 16 njegovih
del. Najbolje je bil sprejet prevod Hamleta, ter Romea in Julije. Kot
pesnik je užival ugled največjega živečega slovenskega pesnika,
predsedoval je Društvu slovenskih književnikov, postal pa je tudi
predsednik slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije PEN.
To je ostal do leta 1933. Med drugo svetovno vojno se je pridružil NOB,
dejansko pa je večino časa preživel v bolnišnici in sanatoriju (astma)
v okupirani Ljubljani. Leta 1945 je izdal nacionalno in socialno
angažirano zbirko Zimzelen pod snegom, ki je prinesla zadje predvojne
in med vojno nastale pesmi. Le-te bolj kot o partizanih in gozdovih
pojejo o okupirani Ljubljani. Nekatere med njimi so dejansko umetnine
(Veš, poet, svoj dolg?, V brezglasje, Osvoboditeljem), druge pa so le
priložnostne, namenjene dnevni politiki. Postal je tudi poslanec v
Ljudski skupščini in, štiri leta pred smrtjo, redni član Slovenske
znanosti in umetnosti. Umrl je v Ljubljani 11. junija 1949.
Domovinska
misel je prišla najbolj do izraza v dveh Župančičevih zbirkah V zarje
Vidove in Zimzelen pod snegom. Z domovinskimi temami se vseskozi
prepletajo tudi socialne. Da more biti tudi domovinska pesem velika
umetnina, priča pesem Duma, v kateri ženski glas romantično opeva
slovensko vas in bujno naravo, ter zdravje našega človeka, moški glas
pa se realistično navdušuje za veliki svet in velemesta. Zelo ga boli
razsipavanje naših najboljših moči v tujini in razbitost našega
narodnega telesa po širnem svetu.
Novice 
Zdej grem lahko pa umiru k lubiju da mi jo zrajca , mu ga sfafam, pol me pa fino po*uka. Honey iloveyou ;*