To, da me imajo ljudje radi, je največ vredno. To je veliko priznanje, ki ga niti Prešernova nagrada ne more preplačati ... " Frane Milčinski - Ježek Letos mineva 20 let od smrti Franeta Milčinskega - Ježka (1914-1988), slovenskega igralca, režiserja, avtorja televizijskih in radijskih iger, šansonjerja, pesnika, pisatelja, klovna in še kaj. Ježek je zagotovo bil eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja in eden najpomembnejših medijskih osebnosti, nedvomno pa največji slovenski humorist in satirik vseh časov. Frane Milčinski - Ježek( njegov umetniški psevdonim) se je rodil 14. decembra 1914 v Ljubljani materi Mariji in očetu Franu Milčinskemu, uglednemu sodniku in znanemu pisatelju, enemu najboljših slovenskih pravljičarjev ( avtor Butalcev , Ptički brez gnezda).
Delo: Že v mladih letih je začel pisati pesmi - »šlo naj bi za dedno
obremenjenost«, v gimnazijskih časih pa se je začel ukvarjati tudi z
gledališčem. Po prvih gledaliških poskusih je začel sodelovati z radiem
in leta 1938 dobil službo kot igralec v ljubljanski Drami. V času
okupacije je zaradi izjave: „da v vojni ne bodo zmagali niti Nemci niti
Italijani“ leto dni preživel za zapahi. Po enoletni kazni, ko so ga iz
zapora izpustili zaradi hude bolezni, je še naprej deloval tako v
Drami, kot tudi v Operi , prav tako pa je objavljal pesmi, bil je tudi
urednik humorističnega časopisa Pavliha.
Leta 1952 je Ježek napisal Zvezdico Zaspanko, prvo slovensko radijsko
igro za otroke. Skupaj z režiserjem Jožetom Galetom je ustvaril
scenarij za (dandanes že
ponarodeli) mladinski film Kekec, v katerem je tudi odigral vlogo Kosobrina.
Ježek je v javnosti najbolj znan predvsem kot utemeljitelj šansona na
Slovenskem, mnogi ga imajo tudi za prvega kantavtorja pri nas. Gojil je
šanson kabaretnega sloga, k nastopanju pa je pritegnil tudi gledališke
igralce. V okviru radijskega in pozneje tudi televizijskega programa je
Ježek pogosto zapel pesmice s pomenljivim besedilom - šansone, napisal
je tudi nekaj besedil za slovenske „evergreene“: Ne čakaj na maj, Ko
boš prišla na Bled, Cifra mož, Kod gre tvoja pot od tod, Pismo za Mary
Brown, Pesem za mrtve vagabunde,....in mnoge druge, ki so jih izvajali
odlični slovenski pevci - Majda Sepe, Lado Leskovar, Marjana Deržaj in
še kdo. Pisal je tudi besedila za narodnozabavne popevke, zanimivo pa
je, da so njegovo že kar ponarodelo Maričko kritiki sprva raztrgali,
dandanes pa je ena najbolj priljubljenih melodij
(http://www.youtube.com/watch?v=YoERHntKjf0).
Ježkovo delo postalo širši javnosti dostopno šele v zadnjih desetih
letih njegovega življenja z izdajo kaset, zgoščenk in knjig njegovih
kratkih zgodb, pesmi in skladb, s katerimi je navduševal generacije
otrok in odraslih pred desetletji in ravno tako jih navdušuje še
dandanes. Pisateljica Kristina Brenkova je o njem dejala: Če bi Franeta
ne imeli, bi si ga morali izmisliti, ga ustvariti. Saj nas je Frane kar
pol stoletja po vojni razveseljeval, tolažil in nas učil, da se je
treba od časa do časa posmehniti sam sebi in nikar verjeti, da smo
popek sveta. Ježek je žarčil naklonjenost do ljudi, do slehernega
človeka in do vsega živega.
Nagrade in priznanja: V svoji bogati karieri je prejel številne
nagrade, med drugim leta 1975 tudi najprestižnejšo slovensko umetniško
odlikovanje, Prešernovo nagrado za življenjske dosežke na področju
radia in televizije, filma in literature
1952 – Zlati lev za mladinski film Kekec na Beneškem festivalu
1959 – Levstikova nagrada za Zvezdico Zaspanko
1965 – odlikovanje z Redom srebrni žarki
1971 – jugoslovansko priznanje za mladinsko literaturo Mlado pokolenje
1973 – Nagrada Janeza Kranjca, nagrajeno besedilo pesmi Zakaj na
Slovenski popevki, priznanje občinstva za besedilo Uspavanka za mrtve
vagabunde, red dela z rdečo zastavo
1975 – priznanje Radia Ljubljana, Prešernova nagrada za življenjsko delo
1976 – nagrada občinstva za besedilo pesmi Pismo za Mary Brown, nagrada mednarodne žirije za pesem Kod gre tvoja pot
1977 – priznanje ob 20-letnici Televizije Ljubljana
1982 – viktor revije Stop
1985 – zlati ekran revije 7D
Ježek, neponovljivi in enkraten umetnik je umrl 27. februarja 1988,
ravno tako kot je nekoč davno že, zapisal v eni od svojih pesmi:
"A nekoč spomladi bom umrl.
Ti preklela svet boš in boga.
Morda za slovo še stisneš mi roko
in med nama vse končano bo ..."
Ježek bi bil, po moje, navdušen nad spletno stranjo kam.si. Zelo rad je popotoval po slovenskih poteh. Sam zase je pravil, da je vandrovc. Popotoval je najraje peš in če je bilo treba prespal tudi pod kakšnim mostom.
Podatke sem si zapomnila iz TV oddaje, ki je bila predvajana pred kar nekaj časa.
Novice 
