Domov arrow Novice arrow Veliki Slovenci arrow Franc Miklošič (tudi Miklosich)
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Franc Miklošič (tudi Miklosich)

Natisni E-pošta

Franc Miklošič
Franc Miklošič
Med sinovi slovenskega naroda, ki so ustvarjali na Dunaju in tam celo umrli, posebno vidno mesto pripada Francu Miklošiču, v prvi vrsti zato, ker je tudi on tako kot mnogi drugi naši rojaki za vedno ostal del tega naroda. Na Dunaju je doktoriral iz prava, a se  je že zelo zgodaj začel poglabljati v slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje, potem ko je Kopitar v njem zanetil zanimanje za slovanske jezike. Kot je zapisal Franc Jakopin v Enciklopediji Slovenije je Miklošič ena najpomembnejših znanstvenih osebnosti v slovenski zgodovini; z veliko umsko energijo, delovno vzdržljivostjo in načrtnostjo je spoznal izjemno veliko novega o slovanskih in številnih drugih jezikih. Večina njegovih del je pionirskih.

A pojdimo lepo po vrsti. Franc Miklošič se je rodil 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, vendar se je družina že leta 1819 preselila v Ljutomer. Tu je oče odprl gostilno, ki mu je prinašala toliko zaslužka, da je sina lahko poslal v šole. Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, gimnazijo v Varaždinu in Mariboru, nakar se je odločil za študij filozofije in prava v Gradcu, kjer je leta 1838 tudi doktoriral iz filozofije. Ker se je neuspešno potegoval za mesto predavatelja filozofije v Innsbrucku se je odločil za nadaljevanje študija na Dunaju in tam leta 1840 doktoriral iz pravnih znanosti. A tudi pravu se je kmalu izneveril. Pod vplivom Kopitarja, ki ga je že več let usmerjal v študij slovanske filologije je leta 1844 sprejel mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju, po Kopitarjevi smrti pa je še istega leta prevzel cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige.

Zavidanja vredna kariera

Revolucionarno leto 1848 je pomembna prelomnica tudi v življenju Franca Miklošiča. Postal je predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije in poslanec v avstrijskem državnem zboru. Že v letih pred tem se je uveljavil kot filolog, saj je že prva razprava (1844), v kateri je podal oceno primerjalne slovnice F. Boppa, naletela na velik odmev. Tej razpravi je sledilo še več pomembnih slavističnih spisov. V državnem zboru je Miklošiča spoznal tudi minister F. Stadion, ki je zaznal potrebo po organiziranem univerzitetnem študiju slavistike v Avstriji. Cesarju je predlagal, naj na Dunaju ustanovi stolico za slovansko filologijo in nanjo postavi Miklošiča. Stolica je bila ustanovljena v treh tednih in Miklošič je bil imenovan za prvega najprej izrednega po enem letu pa za rednega profesorja. Stolica za germanske jezike je bila ustanovljena šele leto kasneje.
Že leta 1848 je Miklošič postal tudi izredni in kmalu za tem redni član akademije znanosti, tri šolska leta je bil dekan filozofske fakultete in v šolskem letu 1854/55 rektor univerze. Leta 1862 je postal dosmrtni član gosposke zbornice v avstrijskem parlamentu in kot tak veliko pomagal pri organizaciji in financiranju šolstva v tedanji Avstriji. Le dve leti za tem je dobil še dedno plemstvo (vitez). Število rednih in častnih članstev v znanstvenih društvih, na univerzah in na akademijah po Evropi se je povečevalo iz leta v leto. Posebno velike pozornosti in odlikovanj je bil deležen ob 70. letnici. Ob tej priložnosti se je zgodila vseslovanska proslava akademikov na Dunaju, v njegovem domačem kraju Ljutomeru pa je potekala podobna vseslovenska prireditev. Upokojen je bil 1885 in na njegov predlog je stolico zasedel njegov nekdanji učenec V. Jagić, profesor slavistike v Sankt Peterburgu.

Pri Miklošiču so študirali pomembni slovenski izobraženci: Trdina, Pleteršnik, Štrukelj, Kos, Murko, še več pa jih je bilo iz drugih delov slovanskega in neslovanskega sveta. Mnogim študentom je bil tudi mentor in mnogim je pomagal do uglednih služb v tedanji avstrijski družbi. Njegova stolica je postala najpomembnejše slavistično središče v Evropi in on sam največja slavistična avtoriteta 19. stotetja. Oženil se je leta 1852 s Cecilijo von Eichenfeldt, hčerko svojega kolega dvornega knjižničarja. Rodila mu je dva sinova Franza in Moritza, ki sta oba postala cesarsko – kraljeva sodna uradnika. Žena mu je umrla že leta 1867, Miklošič sam pa 7. marca 1891 na Dunaju, kjer je tudi pokopan.

Ustvarjalnost Franca Miklošiča

Na kratko predstaviti ustvarjalnost tako genijalnega človeka, kakršen je bil Miklošič, je vse prej kot lahka naloga, posebej tudi zato, ker gre za človeka z nadčloveško energijo. Do konca svojega življenja je izdal 34 knjig in več kot 100 obsežnejših razprav s področja jezikoslovja. Ni pa raziskoval samo slovanskih jezikov, marveč tudi neslovanske jezike na Balkanu in še čez (madžarščino, romunščino, albanščino, romščino, deloma grščino in turščino). Gradil je na temeljih, ki so jih postavili naš rojak Kopitar, Čeh Dobrovski, Slovak Šafarik in drugi. V slavistiki še sedaj velja za avtoriteto, zlasti v imenoslovju, etimologiji in besedotvorju.

Nadaljeval je Kopitarjevo izročilo pri zbiranju gradiva za (staro)cerkvenoslovansko – grško – latinski slovar, ki ga je izdal dvakrat, potem pa ga je še dodatno razširil. Ta slovar še sedaj ni v celoti presežen. Že v prvih letih na univerzi je napisal slovnico (staro)cerkvenoslovanskega jezika, ki jo je pozneje uporabil za izhodišče pri osrednjem delu primerjalni slovnici slovanskih jezikov (Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen) v štirih knjigah. To delo je bilo velikega pomena zlasti za tiste slovanske narode, ki so se borili za nacionalno priznanje in enakopravnost znotraj habsburške monarhije (Slovenci, Slovaki, Ukrajinci), pa tudi za tiste znotraj Prusije in Rusije.
S proučevanjem medsebojnih vplivov in interferenc med jeziki na Balkanu je odkrival slovanske elemente v drugih jezikih (madžarščini, romunščini in albanščini) ter turške elemente v jugovzhodnih in vzhodnih slovanskih jezikih, s čemer je zadal hud udarec purističnim jezikoslovnim nacionalizmom. O tem je napisal kar 17 razprav. Velikega pomena je bil že ob svojem nastanku (1886) in je še danes Etimološki slovar slovanskih jezikov. Tretje pomembno področje Miklošičevega raziskovanja in pisanja so bili jeziki nepriznanih jezikovnih skupin in ljudstev, kot so Romi/Sinti, Aromuni, Vlahi Cincarji. Tudi tem jezikom je posvetil prav takšno znanstveno pozornost kot drugim jezikom in tudi o teh je napisal več razprav in knjig.

Osebnosti Miklošičevega formata Slovenci nimamo veliko. S svojim genijem in eruptivnostjo je segel preko nacionalnih in državnih meja, ne glede na to, da habsburška monarhija sploh ni bila majhna država. Znal je več jezikov, kot jih je bilo v rabi v nacionalno tako pisani državi. Slovenski narod se mu je oddolžil s tem, da je eno najlepših ulic v glavnem mestu Ljubljani imenovana po njem in s spomenikom v parku pred sodnijo.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Veliki Slovenci 
Komentarjev
Dodaj novIšči
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
buying adobe photoshop lightroom cheap visual studio 2008 software for sale buy online maya student price photoshop cs3 extended project for mac price
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008