Domov arrow Novice arrow Veliki Slovenci arrow Edvard Rusjan
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Edvard Rusjan

Natisni E-pošta

Edvard Rusjan
Edvard Rusjan
Edvard Rusjan se je rodil v Trstu 6. julija 1886, kamor se je oče Franc, goriški Slovenec, preselil zaradi delovnih obveznosti. Mati Grazia Cabas pa je bila Furlanka iz Medeje. Po povratku v Gorico je oče odprl novo delavnico za izdelovanje sodov.
Preden se je Edvard Rusjan na začetku našega stoletja posvetil letalstvu, mu je bila namenjena zaposlitev v očetovi sodarski delavnici v Gorici. Edvarda je na vso moč mikala tehnika, a za študij strojništva v Gradcu ali na Dunaju ni bilo denarja. Željam, ki so presegale rutinsko obrtniško delo, je skušal zadostiti z raznovrstno športno dejavnostjo, najbolj pa ga je pritegnilo kolesarstvo, ki je takrat veljalo za novo športno panogo. Leta 1903 se je sedemnajstleten pridružil goriškim dirkačem. Sprva je vozil na težkih klubskih kolesih, potem pa sta mu prijatelja Kerševani in Čuk pomagala, da si je v njuni delavnici sestavil primernejše dirkalno kolo. Poslej je segal po prvih mestih.
Jože Rusjan
Jože Rusjan
Kmalu vsaj med klubskimi tovariši ni imel enakovrednega tekmeca in se je začel uveljavljati na medklubskih dirkah, ki so mu vse bolj širile prostorski obseg športnega delovanja, pa tudi poznanstev. Med tedanjimi kolesarji je bilo veliko navdušencev za tehniko. Marsikateri kasnejši pionir se je uvedel v letalstvo prav prek kolesarstva.
Starša Franc Rusjan in Grazia Cabas
Starša Franc Rusjan in Grazia Cabas

Vendar pa so letalski začetki bratov Rusjan zgodnejši od Edvardovega kolesarstva. Kakor sta zapisala sama, sta se začela ukvarjati s problemi dinamičnega letenja že leta 1897. Ker je bilo takrat Edvardu šele enajst let, Jožetu pa vendarle trinajst, je šlo verjetneje za pobudo starejšega brata. Časopisi so tedaj kar precej pisali o Lilienthalu, ki je padel leto poprej, pa o balonih ter o Kressu in drugih letalskih poskusih. Vsi ti dogodki so nedvomno pospeševali zanimanje za letalstvo tudi v Gorici, kjer je bilo že mogoče dobiti tudi revije in knjige z letalsko tematiko. Tako so verjetno najprej tiskane informacije in ne neposredni zgledi usmerili zanimanje bratov Rusjan.
Edvard je bil vodilni član dvojice, Jože (Pepi) pa je bil s svojo vztrajnostjo in obrtniško doslednostjo njegov nepogrešljivi sodelavec. To sodelovanje je tudi dalo rezultate, ki težko najdejo primerjavo v svetu in jih ni mogoče pojasniti drugače kakor z dejstvom, da sta delala dva Rusjana.
Leta 1900 sta zgradila že uspešno leteč model, ki ga je poganjala urna vzmet. Letalce se je dvignilo 5 m visoko in je letelo precej daleč. Med šestletnimi pripravami sta študirala teorijo letenja, delala aerodinamične poskuse, gradila modele ter narisala veliko število skic in načrtov, ki pa sta jih vedno znova odmetavala kot nezrele.
Goriško kolesarsko društvo. Edvard Rusjan je v prvi vrsti drugi z leve.
Goriško kolesarsko društvo. Edvard Rusjan je v prvi vrsti drugi z leve.
Da bi lahko zgradila pravo letalo, sta pogrešala predvsem očetovo podporo, dokler ni začel leta 1908,
Edvard je načrtoval, Jožetova delavnost, vztrajnost in temeljitost pa je pripomogla, da so iz teh načrtov nastala letala.
Edvard je načrtoval, Jožetova delavnost, vztrajnost in temeljitost pa je pripomogla, da so iz teh načrtov nastala letala.
ob vesteh o uspehih ameriških in francoskih letalcev, tudi goriški sodar Franc Rusjan drugače razmišljati o letalski usmerjenosti svojih sinov in ju v teh prizadevanjih vse bolj podpirati. Brata sta imela tedaj že primerne izkušnje z enokrilnimi in dvokrilnimi letalskimi modeli, da sta lahko prešla na naprave, ki naj bi dvignile od tal človeka.
Vsekakor je postalo vprašanje nabave primernega motorja. Edvard, ki se je tudi kot samouk izpopolnil v motoroznanstvu je nameraval izdelati motor po lastni zamisli. Izrisal je skice za štiricilindrski vrstni motor in začel iskati možnosti za strokovno izpopolnitev načrtov ter izdelavo motorja. Kolesarska poznanstva so ga privedla do torinskega podjetnika in letalskega konstruktorja Franza Millerja. Poleti 1909, je Edvard z risbami za motor in letalo, ki naj bi ga ta motor poganjal, odpotoval v ltalijo.
Prav tedaj je veljala osrednja pozornost javnosti velikim mednarodnim letalskim prireditvam, zlasti prvemu takšnemu mitingu od 22. do 29. avgusta v francoskem Reimsu. Sodelovalo je 38 letal, ki so jih pilotirali tedanji najboljši letalci. Od 9. do 20. septembra je sledila podobna prireditev v italijanski Brescii, ki je bila nekoliko manjša po številu sodelujočih. Kljub temu je imel Rusjan v Brescii kaj videti.
Eda I.
Eda I.
Eda II.
Eda II.
Eda III.
Eda III.
Edvard si je že v Millerjevi skupini nabral dragocenih izkušenj. Miller ga je seznanil tudi z Aleksandrom Anzanijem, ki je v Brescii tekmoval z letalom Avis, bolj pa je bil poznan kot proizvajalec letalskih motorjev. To novo poznanstvo je Rusjanoma pomagalo do motorja,  Anzanijev zračno hlajeni motor s tremi cilindri. Kako sta prišla do tega motorja, ni natanko ugotovljivo. Sama sta zapisala, da jima ga je kupil oče. Težave, ki sta jih imela z njim, dajejo misliti, da jima je Anzani poceni prodal že rabljen motor, ko se je Edvard v Bresci dogovoril za nadaljnje sodelovanje s tem tovarnarjem.
Eda V.
Eda V.
Eda VI.
Eda VI.
Eda VII.
Eda VII.
Prvo letalo "EDA I" je bil dvanajst metrov dolgi dvokrilec z osemmetrsko širino kril. Prvič je poletel 25. novembra 1909: njegov let je bil dolg 60 metrov, na višini dveh metrov. Nekaj dni pozneje, točneje 29. novembra pa je polet dolg že kar 600 metrov. Letalski poskusi so se vršili v Gorici, na področju Malih Rojc. Prve dni decembra 1909 pa Edvard Rusjan v novem poskusnem poletu doseže že lepo višino 12 metrov.
Trokrilec EDA II je že vseboval nove tehnične rešitve: krmila so bila vgrajena pred krili, motor pa za krili. Letali EDA III in po vsej verjetnosti tudi EDA IV pa sta bili dvokrilni, zgrajeni po osnovnem konceptu prvega letala EDA I. Polet EDE II pa se ni obnesel, saj je bilo letalo povsem razbito, k sreči pa Edvard Rusjan ni utrpel telesnih poškodb.
Merćep Rusjanovo letalo
Merćep Rusjanovo letalo
Dne 29. junija 1910 Edvard nastopi z letalom EDA VI na letalski prireditvi, katere se udeležita tudi dva pilota iz Celovca  s  serijsko izdelanima Wrightovima letaloma. EDA VI poleti kar 40 metrov visoko ter v širokem krogu preleti mirensko polje. Prav to je bil do tedaj najbolje uspeli goriški Edvardov polet.
EDA VII je grajen kot dvokrilec, a s to posebnostjo, da je spodnje krilo precej krajše od zgornjega. Toda prav z izgradnjo tega letala brata Rusjan dokončno izčrpata lastna finančna sredstva, kot tudi prihranke očeta Franca. Poskušata pridobiti tudi zunanjo finančno pomoč v Franciji, v Avstriji in na Madžarskem, toda zaman. Avgusta meseca 1910 Edvard na kolesarski dirki spozna zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa. Ta mu predlaga, da bi z združenimi močmi nadaljevala na poti letalstva. Brata Rusjan z veseljem sprejmeta ponudbo ter se preselita v Zagreb.
Septembra meseca istega leta se brata v Zagrebu lotita gradnje letal za komercializacijo. Prototip je opremljen z motorjem "Gnome" s 50 konjskimi silami ter je nared že meseca novembra. Letalo je sposobno vzleteti že po 28 metrih zaleta, kar predstavlja svetovni rekord. Merćep ter Rusjana načrtujeta letalsko turnejo po raznih balkanskih mestih. Najprej je na vrsti uspeli nastop v Zagrebu, takoj za tem pa, 8. in 9. januarja 1911, v Beogradu.
Padanje letala
Padanje letala

8. januarja 1911 so v Beogradu zaradi zelo močnega vetra neugodne razmere za letenje. Tudi naslednji dan veter ne pojenja, toda Edvard je neučakan in ne želi razočarati številne publike. Čeprav mu to odsvetujejo, vseeno poleti ter opravi več preletov na področju beograjske trdnjave Kalemegdan, v neposredni bližini sotočja Donave in Save.
Razbitine letala po padcu na železniški nasip pod Kalamegdanom.
Razbitine letala po padcu na železniški nasip pod Kalamegdanom.
Številna publika je navdušena a ravno tedaj pride do tragedije: sunek vetra nenadoma zlomi levo krilo letala, katero neizbežno strmoglavi na železniško progo, ki pelje ob vznožju trdnjave. Razbitine letala pod seboj pokopljejo pogumnega letalca Edvarda Rusjana, kateri izdihne kmalu za tem, ob prevozu v bolnišnico.
Vest o letalski tragediji hipoma obide mesto ter o njej prizadeto poročajo vsi mestni časopisi. Beograjčani se množično ter sočutno udeležijo pogrebnega sprevoda, saj se ga je udeležilo kar 14.000 ljudi.
Edvardov brat Jože, kateri ni nikoli želel poleteti, je po bratovi smrti v Zagrebu izdelal še dve letali. Dve leti pozneje pa je dokončno opustil to dejavnost in se preselil v Argentino.

Natančnejši opis Rusjanovih letal in njegovega dela, ter ostale slovenske letalske zgodovine, si lahko ogledate na www.modelarstvo.si

Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Furlanija  Nova Gorica  Primorska  tehnika 
Komentarjev
Dodaj novIšči
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008