Kljub gosti mreži označenih planinskih
poti je v naših gorah še veliko odmaknjenih
kotičkov, kjer se lahko naužijemo miru in neokrnjene
narave. Še dobro, da je tako, kajti
človek si mora občasno privoščiti kakšno
urico samote: da ob enakomernem škripanju
peska premisli še kaj drugega kot zgolj
vsakdanje stvari, da se navzame preprostosti,
da se mu oči odprejo za podrobnosti in
da se znova zave, kako lepo je živeti. Potem
se lahko brez strahu vrne v
dolino.
Planina Pusti rovt, zadaj Golica
Struška je široka gora
nad Javorniškim Rovtom
pri Jesenicah, ki jo na
eni strani omejuje sedlo
Kočna in na drugi sedlo
Seča. Njena jugozahodna
pobočja so pretežno
gozdnata, zgornji del pokrivajo
travniki in ruševje, severovzhodna
stran pa je skalovita,
razdrapana in prepadna. Čez njeno pobočje
pelje označena pot, ki povezuje sosednjo
Golico in Stol, a ker se izogne vrhu, se
nanj povzpne bolj malo ljudi.
Če želimo spoznati razsežnosti Struške,
jo moramo prehoditi od enega do drugega
konca. Krožno pot začnemo pri Domu Pristava
na Javorniškem Rovtu, do koder se pripeljemo
po asfaltni cesti iz približno pet kilometrov
oddaljene Koroške Bele. Od doma
krenemo proti severu, gremo čez pašnik in se ob počitniški hišici vzpnemo na lepo
gozdno cesto, kjer odkrijemo prve markacije.
Po približno tričetrt ure hoje zavije makadam
proti Savskim jamam, mi pa nadaljujemo
po ožji gozdni cesti do hudourniške
struge. Tam poiščemo markirano stezo, ki
nas kmalu pripelje na planino Pusti rovt.
S planine, kjer se je pred nekaj dnevi paslo
več kot sto krav in telet, nadaljujemo po
cesti proti severu. Pri kažipotu za Golico
skrenemo na kolovoz, ki se vzpne
na obsežen travnat svet pod
sedlom Kočna. Tu nas pričaka
preproga raznobarvnega
cvetja, stkana iz modrih clusijevih
sviščev, rumenih
zlatic, regrata in ranjaka (na
sliki) ter rdečkastih vretenčastih
ušivcev. Tem se zgoraj
pridružijo še orlice in pogačice.
Ta pisani svet tako pritegne
našo pozornost, da skoraj spregledamo
množico repatih pupkov, ki lenarijo v
plitvih mlakah. Tik pod prepadnim robom,
s katerega se odpira lep pogled na Rož in
čez reko Dravo v notranjost Avstrije (če se
ozremo nazaj, vidimo tudi Julijce s Triglavom),
pridemo do označene poti, ki se kmalu
požene navkreber.
Ko se vzpnemo na greben in zlezemo čez
žičnato ograjo, imamo dve možnosti: lahko
gremo po označeni poti do Belske planine,
od koder brez večjih težav v približno tričetrt
ure dosežemo vrh
Struške, ali pa krenemo
po slabše vidni stezi ob
ograji naravnost navkreber.
Ta možnost je zanimivejša,
vendar orientacijsko nekoliko
zahtevnejša. Sprva se nam zdi, da se bo steza
zdaj zdaj izgubila, toda ko zavije z grebena
med drevje, presenečeno ugotovimo, da je
postala celo širša. Kmalu se svet znova odpre.
Pobočje prekrijejo trava, pogačice in
ruševje, izza katerega se nenadoma prikaže
osamljen gams. Začudeno nas pogleda, negotovo
obstane, nato pa se brez naglice obrne
in znova izgine v goščavi.
Približno tričetrt ure po odhodu s sedla
dosežemo vršni del Struške. Široka pot, ki
jo na obeh straneh obdaja visok zid ruševja,
nas ob mejnih kamnih popelje do prepadnega
roba. Ob njem nadaljujemo do obsežne
travnate planjave, na kateri se je ob našem
prihodu mirno pasla čreda konj. Tu poti ne
vidimo več, zato potrebujemo za zadnji del
vzpona malce iznajdljivosti. Čeprav se lahko
skozi labirint ruševja prebijemo tudi po
levi, rajši zavijemo čez planjavo proti jugu.
Po blagem spustu in kratkem vzponu krenemo
po širokem travnatem jeziku navkreber
in vijugamo med otoki ruševja, dokler
ne pridemo na prostran travnat vrh. Na
njegovem robu je tudi kovinska skrinjica z
vpisno knjigo.
Ko se odpočijemo in naužijemo lepega
razgleda, krenemo čez travnato planjavo
proti jugovzhodu. Pot nam kmalu zapre gosto
ruševje, vendar pri mejnem kamnu od krijemo, da pelje skozenj široka steza. Ker
je svet razdrapan, poln drobnih skal in korenin,
napredujemo bolj počasi. Morda nas
prav to obvaruje, da ne stopimo na kačo, ki
zvita počiva ob robu skale. Tudi ona nas opazi
zadnji trenutek, zato se med pihanjem urno
požene navzdol in zleze v razpoko. Po
približno dvajsetih minutah hoje se spustimo
na sedelce, nad katerim se dviga vrh z
imenom Zijalke (1875 m). Z njega lepo vidimo
prepadno severno stran Vajneža, Stola
in Vrtače ter bližnji Ovčji vrh v Avstriji.
Zdaj gre samo še navzdol. Najprej prihitimo
na prostrano in razgledno sedlo Seča,
kjer je križišče planinskih poti, potem nas
utrujene noge ponesejo skozi ozko in senčnato
dolino Medji dol. Čez približno tričetrt
ure pridemo do večjega izvira, od koder
se po traktorski poti spustimo do jezera.
Sledi še kratek odsek makadama, ki nas pripelje
do asfaltne ceste, po kateri se vzpnemo do Pristave. OSNOVNI PODATKI: Izhodišče: Dom Pristava na Javorniškem Rovtu Višinska razlika: približno 1.020 metrov Dolžina krožne poti (Pristava – Pusti rovt – sedlo Kočna – čez Belsko planino ali po zahodnem grebenu – Veliki vrh – sedlo Seča – Pristava): približno 6 ur Težavnost: Na vrh Struške ni markirane poti, vendar dostopa z Belske planine in sedla Seča nista težavna. Pot čez zahodni greben je zaradi labirinta ruševja v vrhnjem delu orientacijsko malce zahtevnejša. Nevarnosti: Pri hoji ob prepadnem robu moramo biti previdni, ker nam ruševje in trava zakrivata mejo med trdnimi tlemi in praznino. Ob slabi vidljivosti hojo po neoznačenih stezah in brezpotjih odsvetujemo. Zemljevid: Karavanke (osrednji del), 1:50.000
Struška oz Veliki vrh v zadnjem času postaja vse bolj zaželjen cilj turnih smučarjev, pa tudi v letnem obdobju beleži vse večji obisk.
Še ena zanimivost glede Belske planine pod Struško, kjer v tem trenutku raste nova pastirska koča (v kateri se bo menda v bodoče dalo dobiti tudi kaj za na ali pod zob); gre namreč za planino na največji nadmorski višini v Sloveniji -t.j.blizu 1800 m.
Novice 
