Iz ozke doline ob reki Kokri, ki med strmimi
pobočji vijuga proti jugu, se na okoliške vrhove
vzpenja vrsta označenih planinskih poti.
Ena izmed njih pelje tudi na Kozji vrh, manj
znano, a zelo razgledno goro v zavetju Storžiča,
Malega Grintovca in Srednjega vrha. Čeprav
je zadnji del vzpona zelo strm, za izlet na
Kozji vrh v suhem vremenu ne potrebujemo
kozje spretnosti. Odnesli jo bomo celo brez
potokov znoja, saj je pot večinoma senčnata
in zato tudi v najhujši poletni vročini razmeroma
prijetna.
Izhodišče za izlet je gostilna Kanonir ob
cesti Kranj–Jezersko, kjer nas kažipoti vabijo
proti Storžiču, Stegovniku in Kozjemu vrhu.
Ker je parkirišče pred gostilno namenjeno le
gostom, lahko avto pustimo slabih sto metrov
prej ob cesti ali pa zavijemo med hiše ter se
peljemo do konca asfalta, navzdol čez potok
Reka in ob njem do manjšega parkirišča. Malce
naprej nas kažipot zvabi na gozdno cesto,
ki ostro zavije v levo in krene navkreber. Sprva
hodimo v smeri, od koder smo prišli, potem
pa se cesta obrne in narahlo zavijuga čez
pobočje. V slabe pol ure prispemo do ograjene
planine, kjer prestopimo na traktorsko pot.
V gozdu koncertirajo ptice, okrog glave nam brenčijo žuželke, na
pobočju šumi veter, ki se
je zapletel v krošnje dreves. Nekaj trenutkov
postojimo ob zanimivem razgledu na Virnikov
Grintovec in Pristovški Storžič, potem
krenemo naprej.
Zagrnejo nas sence. Pot ostro zavije in se
med vitkimi smrekovimi debli, med katerimi
vidimo mogočno ostenje Kočne, potegne proti
grebenu. Tam se spremeni v stezo, ob kateri
se kmalu pokažejo prve skale. V naslednjih
minutah prečimo nekaj hudourniških grap in
zajed. Zadnja med njimi je precej široka ter
polna kamenja, skal in preperelih, napol
zdrob ljenih debel, ki jih je prineslo z višjih
predelov gore.
Pot je samotna.
Sredi tedna je,
zato ne srečamo
nikogar.
Če ne bi opazili
odtisov planinskih
čevljev
in slišali potniškega
letala, bi
se nam zazdelo,
da smo sami
na svetu.
Če seveda
odštejemo
na tisoče
mravelj, ki mrgolijo
na bližnjem
mravljišču
in v dolgih
kolonah hitijo
po neznanih
opravkih. Med
prečenjem razdrapanega pobočja nas
odnese daleč proti jugozahodu.
Šele takrat, ko
se pokažejo macesni in
mogočno skalovje, se
pot zasuka in požene
proti vrhu.
Začetek je razmeroma
strm, pozneje pa se
svet položi. Hodimo po
mehki stezi, ki vijuga
med skrivenčenim drevjem.
Skalovje na nasprotni
strani grape hitro
ostane pod nami. Prispemo
do prepadnega
roba. Steza zavijuga navkreber
in se močno približa
navpičnici. Zdaj
vemo, zakaj ima gora takšno
ime. Po desetih minutah
vzpona se strmina
unese in pred nami
se razgrne podolgovat
travnat vrh, na redko
posejan s svetlosivimi
skalami. Na njegovem
južnem koncu je skladov
nica kamenja in v
klop spremenjen kos debla,
nekaj korakov stran
pa v skalo vzidana skrinjica
z vpisno knjigo in
žigom. Kozji vrh je razmeroma
redko obiskan.
Če smo prav prešteli, je
v vpisni knjigi od 21. avgusta
2003 približno 1.400 vpisov, v prvih
dvajsetih dneh junija pa smo jih našteli nekaj
čez trideset. Kozji vrh je res zanimiv. Skoraj ves čas hodimo
po gozdu, potem pa imamo na vrhu, po
katerem se spreletavajo metulji, takšen razgled!
Na zahodni strani se kar ne moremo odtrgati
od skladno oblikovanega Storžiča, ki se
ga na levi dotikajo Bašeljski vrh, Mali Grintovec
in Srednji vrh, na desni pa Veliki Javornik.
V presledku med drevjem vidimo na severozahodu
razpotegnjeni Stegovnik in v ozadju valoviti greben Košute. V daljavi
na severu je Obir, precej bliže na desni pa Virnikov Grintovec
in koničasti Pristovški Storžič, ki pa je
že čez mejo. Na drugi strani Kokre nam pogled
venomer uhaja k mogočnemu ostenju
Kočne in Kalškega grebena, ki se spušča proti
Krvavcu. Vidimo tudi Jezersko in nad njim
Goli vrh, v megličasti daljavi na zahodu pa slutimo
vrhove Julijskih Alp.
OSNOVNI PODATKI:
Izhodišče: Zaselek Podlog ob cesti Kranj–Jezersko.
Višinska razlika: 880 metrov.
Dolžina vzpona: 2 uri in 30 minut.
Opis poti: Pot je dobro označena in večinoma senčnata, zato je
tudi v najhujši poletni vročini razmeroma prijetna. Sprva hodimo
po gozdni cesti, nato po kolovozni poti in po stezi, ki prečka nekaj
hudourniških grap. Najnapornejši in najstrmejši je zadnji del
vzpona tik pod vrhom, na katerem pa smo za trud poplačani z
lepim razgledom. Na strmejših odsekih je v mokrem potrebna
previdnost, saj utegne biti pot neprijetno spolzka.
Zemljevid: Karavanke (osrednji del), 1 : 50.000
Izleti po Sloveniji 
