V prihodnjih tednih nas bo nadlego vala skušnjava, da bi planinske čevlje pospravili v omaro in obsedeli doma. Zunaj bodo razsajali vetrovi, planinske poti bodo razmočene in zametene, mraz bo rezal do kosti, dnevi bodo kratki in polni sivine. Toda človek ni ustvarjen za zimsko spanje, saj kaj hitro postane slabe volje, nergav in sam sebi odveč. Učinkovito zdravilo zoper takšno razpoloženje je že kratek sprehod, da o daljšem izletu ne izgubljamo besed.
Nad Vipavsko dolino se na severu dvigajo strma pobočja Trnovskega
gozda, ki se slabih tisoč metrov nad morjem prelomijo v obsežen
planotast svet.
Po tem slikovitem in dobro prevetrenem robu pelje
Slovenska planinska pot. Celoten odsek med Predmejo in Colom je za
kratke pozne jesenske dni predolg, še posebej, če se radi ustavljamo in
radovedno raziskujemo okolico. Izlet do Kovka, ki ga lahko seveda
podaljšamo, kolikor nam poželi srce, pa je ravno pravšnji, da se
zjutraj pošteno naspimo in vendarle še izkoristimo dan. Ko na Colu
zavijemo proti Predmeji, zagledamo na desni veliko makadamsko
parkirišče. Kar zgrabimo ponujeno priložnost! Kot vedno je začetek tudi
tokrat težak. Pa ne zaradi strmine, ampak zato, ker imamo na voljo dve
možnosti. Rdečebela markacija nas vabi po cesti do odcepa k naselju
Žagolič, kjer zavijemo na kolovoz in krenemo navkreber. Lesena tablica
z napisom Pot po robu, ki jo opazimo pod cerkvijo, pa nas takoj usmeri
v breg. Katero pot naj izberemo, prvo ali drugo? Po petnajstih minutah
hoje ugotovimo, da je povsem vseeno, saj nas obe pripeljeta na isti
kraj.
Kolovoz pod našimi nogami je posut z iglicami, rahlo vijugav
in zelo položen. Hodimo po gozdu. V krošnje dreves se zaganja burja, iz
globine za robom zamolklo odmeva hrumenje vozil. Kmalu pridemo na
travnik in prestopimo na stezo, ki se jadrno požene navkreber. Pa se
tudi hitro upeha, zato postane pohlevna in skoraj povsem ravna.
Dobre tri četrt ure nad Colom se drevje znova razmakne: tokrat je
travnik večji, ob njegovem vznožju pa stoji lovska preža. Zdaj smo že
skoraj na cilju. Na drugi strani travnika zavijemo navzgor, se vzpnemo
skozi bukov gozd in nadaljujemo do kovinskega križa, ki označuje vrh
Kovka. Ker smo bili med vzponom prikrajšani za razgled, se na vrhu
kar ne moremo odločiti, kam bi se obrnili. Na severozahodu na mah
objamemo Sinji vrh,Čaven in valovite Golake. Na severu se potopimo v
porjavela prostranstva Trnovskega gozda in ošvrknemo rob Julijcev, ki
se skrivajo v ozadju. Od gozdnatega Javornika na vzhodu se po
brezpotjih sprehodimo do Nanosa in spustimo v Vipavsko dolino, ki je
razgrnjena pod na mi. Na jugu premerimo vinorodno gričevje, splezamo na
Slavnik in Vremščico ter se dotaknemo morja, ki ga zlatijo žarki
popoldanskega sonca. Iz zaverovanosti v daljave nas predramijo glasovi
na pobočju pod nami. Urno se podvizamo na rob, vendar s pogledom
komajda še ujamemo gamsa, ki drvi navzdol, kot bi mu gorelo pod nogami.
Križ na Kovku
Ker
je v lepem vremenu škoda prehitro odbrzeti nazaj na Col, se malce
sprehodimo še v nasprotno smer. Označena planinska pot se s Kovka
spusti na travnato ravnino, ki jo prekinjajo posamezna drevesa, grmi in
kamnite ograde. Po dobrih petnajstih minutah hoje prispemo do poti, ki
gre proti vasi Budanje. Malce niže stojita lesen križ in kovinska
skrinjica z vpisno knjigo. Kaže, da je kraj razmeroma dosti obiskan,
saj se je samo oktobra v knjigo vpisalo skoraj 500 izletnikov. Blizu
je tudi vzletišče zmajarjev in jadralnih padalcev, ki so si v zavetju
borovega gozdiča postavili nekaj lesenih klopi. Ravno ob našem prihodu
je mimo prineslo tri padalce, ki so vneto lovili vzgonski veter. Eden
med njimi je bil še pred nekaj trenutki razmeroma daleč stran in kar
precej pod nami, potem pa ga je nenadoma dvignilo in zaneslo čez rob.
Že naslednji trenutek je potegnil vrvice, spodvil konce padala in se
lahkotno spustil na tla. To je tudi nas postavilo na realna tla. Sonce se je nagnilo že daleč proti zahodu in treba se bo vrniti v dolino.
OSNOVNI PODATKI Izhodišče: Col Višinska razlika: približno 340 metrov Dolžina vzpona: 1 ura Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti. Opis
poti in težavnost: Pot je lahka in dobro označena. Hodimo po Slovenski
planinski poti, večinoma po gozdu, ki se dokončno razmakne šele tik pod
vrhom. Vzpon je zložen, prav nič naporen. Zemljevid: Goriška, 1 : 50.000
Izleti po Sloveniji 
