Artiče so majhen kraj v občini Brežice, nekako na spodnjem robu (na rtiču) Kozjanskega hribovja. S farno cerkvijo sv. Duha, osnovno šolo (z okoli 300 otroki), Prosvetnim domom, pošto, trgovino in tudi kot sedež krajevne skupnosti dajejo vtis večjega kraja kot so v resnici. Domačini se radi pohvalijo, da so Artiče drugi najlepši kraj v Sloveniji; na prvem mestu se kot najlepši kraj v Sloveniji vsako leto znajde drug kraj, Artiče pa so vedno druge. Posebno težo tudi v širšem slovenskem prostoru daje Artičam živahna kulturna dejavnost, tako da tudi po tej plati daleč presegajo svojo (malo)števičnost, s tem pa tudi večino po velikosti primerljivih krajev v Sloveniji.
Zelo močno je kulturno društvo z okoli 150 aktivnih članov. Folklorna
skupina je dobro znana tudi izven Slovenije, saj gostujejo tudi na
tujem, največ med našimi rojaki po svetu. Nekaj podobnega je mogoče
reči tudi za mešani pevski zbor, ki nadaljuje več kot 70 letno
tradicijo zborovskega petja v Artičah. Domačo, ljudsko pesem že dolgo
prenašajo iz roda v rod Fantje artiški. Posebej je treba omeniti še
tamburaški orkester, ki združuje predvsem mlade glasbenike. Tradicija
tamburaške glasbe v Artičah sega v čas pred drugo svetovno vojno. Tudi
ta orkester je zmagal že na številnih tekmovanjih. Izvirne domače
melodije oživljajo Trebeški drotarji.
Kulturno življenje in Banova domačija
Gospodarsko poslopje
Posebno vlogo v živahnem kulturnem utripu kraja igra tudi takoimenovana
Banova domačija, na kateri oživljajo stare običaje, kot so žetev,
mlačva, pletje korenja, kožehanje (ličkanje), prešanje, žganjekuha,
sušenje sadja. Prav v času našega obiska so se na prostoru ob Banovi
domačiji in tudi na domačiji sami odvijali tri dni trajajoči Artiški
dnevi, na kateri se je angažirala cela vas. Kulturni program je
vključeval nastope pevskih zborov, folklornih skupin, organiziran je
bil pohod po Artiški sadjarski poti itd. Cela vas je bila okrašena z
bogatimi aranžmaji iz buč, sončnic, koruznih stebel, storžev in drugih
jesenskih pridelkov (jabolka, orehi). Posebno bogat in zanimiv je bil
aranžma pred pošto.
Bela kuhinja v Banovi hiši
Z vidika etnologije je daleč naokoli znana Banova domačija, ki
izpričuje zgodovinsko, arhitekturno in kulturno dediščino kraja in
postaja središče muzejskega prikazovanja gospodarjenja in vsakdanjega
življenja kmetov. Domačija je locirana blizu centra Artič in hkrati na
robu (hrastovega) gozda, ki je pomemben sestavni del življenskega
okolja Artič. Pri Banovi domačiji gre za cel kompleks zgradb, ki so
razporejene na razmeroma velikem prostoru. Največje v celoti ohranjeno
in obnovljeno je gospodarsko poslopje, potem je tu še svinjak s svinsko
kuhinjo, koruznjak, sušilnica za sadje, vinogradniški hram in
čebeljnjak, ki je bil prinešen od drugod.
K domačiji seveda spada tudi hiša, pri kateri pa je treba povedati, da
je bila postavljena na novo in to tako natančno, da tega mnogi
obiskovalci sploh ne opazijo. Vsi objekti so leseni in kriti s slamo –
zelo verjetno je 30 metrov dolgo gospodarsko poslopje z več kot 300 m2
strešne površine največje s slamo krito poslopje v Sloveniji. Travniški
sadovnjak je zasajen s starimi sadnimi sortami, obnovljena je mlaka z
(dobro) vodo, mlaka z vodo za živino pa se že zarašča.
Svinjaki in koruznjak
Banova stric in teta, kot so ju imenovali domačini nista imela otrok in
v hiši nista ničesar spreminjala. Teta, ki je umrla pred dvema letoma
je dala domačijo leta 1998 v dolgoročni najem krajevni skupnosti, kjer
so že pred tem začeli razmišljati o tem, kako bi domačijo ohranili. Z
občinskim odlokom so domačijo zaščitili in jo razglasili za kulturni
spomenik. Ob izdatni pomoči občine Brežice in Ministrstva za kulturo so
leta 2000 začeli z obnovo, ki še ni v celoti zaključena. Najprej so z
novo slamnato streho zaščitili gospodarsko poslopje, naslednje leto so
obnovili svinjake, v letih 2003 in 2004 pa hišo in vinogradniški hram.
Nosilec obnove je krajevna skupnost, ki je tudi upravljalka domačije,
izvajalci del pa prihajajo iz zelo različnih krajev. Za domačijo v
imenu krajevne skupnosti skrbi gospodar Volčanšek Franc, čigar hiša
stoji tik ob Banovi domačiji. Po strokovni plati je obnovo nadzoroval
Dušan Strgar iz novomeškega zavoda za varstvo naravne in kulturne
dediščine.
Banova hiša
Vinski hram
Kot rečeno je Banova hiša edini objekt v sklopu te domačije, ki je v
celoti postavljen na novo. Srednje velik objekt je na zunaj ostal
(skoraj) tak kot je bil pred postavitvijo, na znotraj pa je dobil
povsem novo funkcijo. Skozi vhodna vrata obiskovalec stopi v prostor,
ki je veža in kuhinja obenem. Kuhinja ni črna, ampak bela z zidanim
štedilnikom in kuriščem za peč. Levo od vhodnih vrat je največji
bivalni prostor, ki ga premore hiša – hiša, saj zavzema skoraj polovico
notranje površine hiše. Od stare opreme je v tem prostoru ohranjena
samo obnovljena peč in stropni tramovi, ki se kot mreža križajo med
seboj. Ostala oprema v hiši, mize in klopi, je nova in nova so tudi
okna po stari predlogi. Ta prostor sedaj uporablja tudi krajevna
skupnost za sestanke, razna srečanja in praznovanja.
Na drugem koncu hiše, desno od vhodnih vrat sta dva manjša prostora,
soba in kamra. Eno uporablja kulturno društvo za svoje potrebe, druga pa
služi kot shramba. Iz veže vodijo stopnice na podstreho, ki pa še ni
obnovljena.
Gospodarsko poslopje
Je kakih 30 m dolg s slamo krit objekt, ki se je "daljšal" skozi daljše
časovno obdobje. Gospodarsko poslopje je namreč sestavljeno iz petih
delov zgrajenih v različnih časovnih obdobjih. Najstarejši je osrednji
del, to je štala, z letnico 1871 na lesenem podboju, vendar se ve, da
je dejansko tudi štala starejša, najmanj iz leta 1824. Ko je gospodar
prihranil nekaj denarja in ko se je pokazala potreba je dogradil nov
del bodisi pri štali, bodisi novo poslopje. Štali je bil najprej dodan
skedenj in pod, nazadnje pa še dva listnjaka na enem in drugem koncu
poslopja.
Listnjak s prešo
V vseh teh prostorih je zbranega in razstavljenega že več kot 400 kosov
raznoraznih orodij in naprav. Zbrati želijo vse tiste predmete in
orodja, ki so jih nekoč uporabljali za delo na domačiji. Posebej bogata
je muzejska zbirka na temo sadjarstva, ki je bilo nekoč in je deloma še
danes ena od vodilnih gospodarskih panog v tem delu Slovenije. V času
med prvo in drugo svetovno vojno je cvetela posebna vrsta sadjarstva -
pridelovanje sliv (slivarji), ki so jih odkupovali kupci iz Italije.
Nabrane slive so ženske najprej olupile, nato so jih moški
razkoščičili, nakar so jih na soncu posušili in takšne so v posebnih
vrečah tudi prodali. Olupke in pečke so uporabili kot dodatek drugemu
sadju, namočenemu za žganje.
Zaključek
Oprema za pridelovanje in predelovanje sadja
V primeru Banove domačije gre za srednje veliko kmetijo, ki je imela
prav vse, kar je kmet potreboval za delo na polju, v sadovnjaku, v
vinogradu in doma. Po zadnjih znanih virih je bila domačija obnovljena,
ali pa na novo zgrajena okoli leta 1780, nekatere hrastove brune pa
izvirajo celo iz leta 1450. Potemtakem je to ena najstarejših domačij v
artiškem okolju, ki je ohranjeno v prvotni obliki in je z etnološkega
zornega kota edinstven primer zgodovinske, arhitekturne in kulturne
dediščine krajev ob spodnjem toku reke Save. Imena lastnikov domačije
so znana od leta 1804 naprej.
Delo pri obnovi je izredno zahtevno, saj je mojstre, ki obvladajo stare
načine gradnje, prekrivanje streh s slamo, zelo težko najti. Navzlic
težavam jim je uspelo obnoviti hišo, gospodarsko poslopje, svinjake,
vinski hram z vinogradom, čebelnjak, koruznjak, sušilnico za sadje,
zasadili so sadovnjak s starimi sortami sadja, obnovili mlako, zgradili
javne sanitarije in uredili celotno okolico domačije. Že zelo zgodaj so
na domačiji pričeli tudi z organiziranim prikazovanjem življenja in
dela na nekdanji način. Prikazati znajo delo in običaje pri žetvi,
mlačvi, pletju korenja na njivi, razne predelave sadja, ličkanje
koruze, dobrote iz kmečke kuhinje in drugo. Ob pomoči kulturno
umetniškega društva Oton Župančič oživljajo tudi stare šege in običaje.
Obiskovalcev je iz leta v leto več.
Novice 
