V Sloveniji imamo približno 46 kilometrov
morske obale. To je v primerjavi z drugimi sredozemskimi
državami malo, a hkrati dovolj, da
so tod zrasla mesta, veliko pristanišče, kopališča
in hotelska naselja, ohranilo pa se je celo
nekaj koščkov neokrnjene narave. Eden najzanimivejših
in najskrivnostnejših krajev ob našem
morju so Sečoveljske soline ob reki Dragonji
tik ob meji s Hrvaško. To je kraj, kjer preteklost
še ni izzvenela v pozabo, kjer lahko še
vedno srečamo zagorele solinarje s kupi soli,
kjer se nizko nad tlemi spreletavajo vodne ptice
in kjer se lahko tudi sredi turistične sezone
naužijemo miru.
Na
zemljevidu Slovenije najdemo kar tri naselja,
kjer so doma sveti trije kralji: Vrh Sv. Treh Kraljev blizu Žirov,
Sv. Trije Kralji v Slovenskih goricah in Sv. Trije
Kralji nad Radljami ob Dravi. Modrim z Vzhoda
so seveda posvečene tudi cerkve v vseh treh
krajih. Tista v Slovenskih goricah je največja,
drugi dve pa stojita na priljubljenih izletniških
točkah visoko nad dolino. Cerkev sv. Treh kraljev
nad Radljami, h kateri se bomo podali tokrat,
je na informativni tabli omenjena celo kot
ena izmed najpomembnejših planinskih cerkva
nad Dravsko dolino.
Velika planina v Kamniško – Savinjskih Alpah je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. Na povprečni višini 1550 m nad morjem je okoli 560 ha pašnikov in več kot 100 pastirskih koč, ki so gručasto razporejene po večjem delu planine. Pašne trate so obdane z redkim smrekovim gozdom in ruševjem, za samo površje pašnih trat pa so značilne številne kraške vrtače. S planine je izjemen pogled na gorsko verigo Grintavcev, kar daje planini še poseben čar. Na Veliki planini je tudi več planinskih domov in koč, med njimi tudi Planinski dom Kisovec.
Pozimi se pogosto pritožujemo nad meglo, ki
se v tem letnem času rada nakopiči po nižinah.
Ljudje pač nismo ustvarjeni za mešanje megle,
čeprav je ta sposobnost v nekaterih krogih zelo
cenjena, ampak za svetlobo in sonce. Pod sivim
pokrovom, ki pritiska na strehe hiš in krade veselje
občutljivim dušam, kar težko verjamemo,
da je modro nebo tako blizu. Pa se je treba včasih
le povzpeti na bližnji hrib in že se okrog nas
odpre čisto drug svet.
Bela krajina je dežela vitkih bréz, steljnikov,
lenobne Kolpe in Lahinje ter vinogradov, ki se
pnejo po sončnih pobočjih zakraselih gričev.
Je pa tudi dežela cerkva. Če na hitro preletimo
zemljevid, se moramo kar potruditi, da odkrijemo
nekaj vasi, v katerih ni narisanega krožca
s križem na vrhu. Eno izmed najimenitnejših
svetišč v Beli krajini je Marijina božjepotna cerkev
na Žežlju, nizkem gozdnatem hribu nad Vinico.
Cerkev in kapelice s postajami križevega
pota pod njo je resda načel zob časa, vendar so
zaradi tega še zgovornejše. Kažejo nam, kako
okrušena in zbledela je postala naša vera, odkar
namesto k božjepotnim cerkvam rajši romamo
v nakupovalna središča.
Kmalu bo treba pisati sv. Miklavžu. Čeprav
dostikrat kar sam ugane, česa si želimo in kaj
potrebujemo, je prav, da mu to še napišemo,
saj ima v teh dneh toliko skrbi in potov. Kaj pa
... če bo Miklavž naše pismo pozabil vzeti ali pa
ga v naglici, ko bo tekal od hiše do hiše, ne bo
našel? Morda bi ga lahko letos kar sami odnesli
na enega izmed njegovih naslovov. To res ne
bi smelo biti težko, saj mu
je v naših krajih posvečenih
več kot sto cerkva.
Čeprav je Slovenija tako majhna, da jo z avtom
mimogrede premerimo od enega konca do drugega,
so podnebne razlike med posameznimi
kraji razmeroma velike. To je še posebej vidno
na prehodu med zimo in pomladjo. Medtem
ko je notranjost dežele ovita v meglo ali pokrita
s snegom, se Primorska nastavlja soncu. Zato
so domačini iz Vrhpolja pri Vipavi pred časom
sklenili, da bodo vsako leto na zadnjo nedeljo
v februarju medse povabili pohodnike iz vseh
koncev Slovenije ter jih popeljali med slikovitimi
vinogradi in griči, ki obdajajo vas.
Na vzhodnem koncu Karavank, ki segajo pod
južne obronke Pohorja, se dviga gozdnata Konjiška
gora. Pod njo leži na eni strani žička kartuzija,
na drugi pa se ob Dravinji razprostirajo
Slovenske Konjice. Konjiška gora, v kateri naj
bi po legendi živel zmaj, ki ga je pokončal sv.
Jurij, je razpotegnjena in valovita. Najvišji vrh
Stolpnik komaj presega višino tisoč metrov, zato
mu lahko brez slabe vesti prištejemo petindvajset
metrov, kolikor je visok razgledni stolp
na njegovem vrhu. Tam se lahko po zavitih kovinskih
stopnicah povzpnemo visoko nad krošnje
dreves ter se naužijemo lepega razgleda na
pokrajino med Pohorjem in Posavskim hribovjem
ter med Kamniško-Savinjskimi Alpami in
hrvaškimi griči.
Našim krajem dajejo značilno podobo slikoviti
hribci s cerkvijo na vrhu. Tak je tudi Hom, ki
se dviga na robu Posavskega hribovja južno od
Šempetra v Savinjski dolini. Na njem je poleg
cerkve sv. Magdalene tudi planinski dom, ki ga
je v nekdanji mežnariji uredilo Planinsko društvo
Zabukovica. Hom je hkrati blizu in daleč.
Blizu zato, ker se lahko nanj povzpnemo skoraj
mimogrede in ker se nam na vrhu zdi, da so
kraji pod nami skoraj na dosegu roke.
Hkrati pa je daleč, ker se lahko na njem
vsaj ob delavnikih naužijemo tišine in
miru, ki ju »nori december« te dni tako
učinkovito preganja iz naših krajev in
pogosto tudi iz naših src.
Zgodovina Železnikov je tesno povezana z železovo rudo, ki so jo nekoč kopali v okoliških hribih. Na stare čase spominja plavž na zahodnem koncu Železnikov
Vožnja z avtom od Škofje Loke do Mosta na Soči ni nič posebnega: približno poldrugo uro vrtimo volan in premikamo prestavno ročico, vmes s pogledom nekajkrat ošvrknemo okolico, in že je vsega konec. Takoj ko stopimo iz avta, je potovanje pozabljeno. Povsem drugače je, če isto pot prevozimo s kolesom. Medtem ko vrtimo pedala, se nam popotni vtisi počasi nalagajo v spomin. Kamenček za kamenčkom, kot pri mozaiku. Ko opazimo kaj zanimivega, ustavimo in si napasemo radovednost, ko začutimo lakoto, sedemo v travo in pobrskamo po torbi na prtljažniku. Življenje je za spremembo zares preprosto. Malce je treba misliti le na odhod vlaka, s katerim se bomo vrnili v Škofjo Loko.
Izleti po Sloveniji 
