Pozimi se pogosto pritožujemo nad meglo, ki
se v tem letnem času rada nakopiči po nižinah.
Ljudje pač nismo ustvarjeni za mešanje megle,
čeprav je ta sposobnost v nekaterih krogih zelo
cenjena, ampak za svetlobo in sonce. Pod sivim
pokrovom, ki pritiska na strehe hiš in krade veselje
občutljivim dušam, kar težko verjamemo,
da je modro nebo tako blizu. Pa se je treba včasih
le povzpeti na bližnji hrib in že se okrog nas
odpre čisto drug svet.
Bela krajina je dežela vitkih bréz, steljnikov,
lenobne Kolpe in Lahinje ter vinogradov, ki se
pnejo po sončnih pobočjih zakraselih gričev.
Je pa tudi dežela cerkva. Če na hitro preletimo
zemljevid, se moramo kar potruditi, da odkrijemo
nekaj vasi, v katerih ni narisanega krožca
s križem na vrhu. Eno izmed najimenitnejših
svetišč v Beli krajini je Marijina božjepotna cerkev
na Žežlju, nizkem gozdnatem hribu nad Vinico.
Cerkev in kapelice s postajami križevega
pota pod njo je resda načel zob časa, vendar so
zaradi tega še zgovornejše. Kažejo nam, kako
okrušena in zbledela je postala naša vera, odkar
namesto k božjepotnim cerkvam rajši romamo
v nakupovalna središča.
Kmalu bo treba pisati sv. Miklavžu. Čeprav
dostikrat kar sam ugane, česa si želimo in kaj
potrebujemo, je prav, da mu to še napišemo,
saj ima v teh dneh toliko skrbi in potov. Kaj pa
... če bo Miklavž naše pismo pozabil vzeti ali pa
ga v naglici, ko bo tekal od hiše do hiše, ne bo
našel? Morda bi ga lahko letos kar sami odnesli
na enega izmed njegovih naslovov. To res ne
bi smelo biti težko, saj mu
je v naših krajih posvečenih
več kot sto cerkva.
Čeprav je Slovenija tako majhna, da jo z avtom
mimogrede premerimo od enega konca do drugega,
so podnebne razlike med posameznimi
kraji razmeroma velike. To je še posebej vidno
na prehodu med zimo in pomladjo. Medtem
ko je notranjost dežele ovita v meglo ali pokrita
s snegom, se Primorska nastavlja soncu. Zato
so domačini iz Vrhpolja pri Vipavi pred časom
sklenili, da bodo vsako leto na zadnjo nedeljo
v februarju medse povabili pohodnike iz vseh
koncev Slovenije ter jih popeljali med slikovitimi
vinogradi in griči, ki obdajajo vas.
Na vzhodnem koncu Karavank, ki segajo pod
južne obronke Pohorja, se dviga gozdnata Konjiška
gora. Pod njo leži na eni strani žička kartuzija,
na drugi pa se ob Dravinji razprostirajo
Slovenske Konjice. Konjiška gora, v kateri naj
bi po legendi živel zmaj, ki ga je pokončal sv.
Jurij, je razpotegnjena in valovita. Najvišji vrh
Stolpnik komaj presega višino tisoč metrov, zato
mu lahko brez slabe vesti prištejemo petindvajset
metrov, kolikor je visok razgledni stolp
na njegovem vrhu. Tam se lahko po zavitih kovinskih
stopnicah povzpnemo visoko nad krošnje
dreves ter se naužijemo lepega razgleda na
pokrajino med Pohorjem in Posavskim hribovjem
ter med Kamniško-Savinjskimi Alpami in
hrvaškimi griči.
Našim krajem dajejo značilno podobo slikoviti
hribci s cerkvijo na vrhu. Tak je tudi Hom, ki
se dviga na robu Posavskega hribovja južno od
Šempetra v Savinjski dolini. Na njem je poleg
cerkve sv. Magdalene tudi planinski dom, ki ga
je v nekdanji mežnariji uredilo Planinsko društvo
Zabukovica. Hom je hkrati blizu in daleč.
Blizu zato, ker se lahko nanj povzpnemo skoraj
mimogrede in ker se nam na vrhu zdi, da so
kraji pod nami skoraj na dosegu roke.
Hkrati pa je daleč, ker se lahko na njem
vsaj ob delavnikih naužijemo tišine in
miru, ki ju »nori december« te dni tako
učinkovito preganja iz naših krajev in
pogosto tudi iz naših src.
Zgodovina Železnikov je tesno povezana z železovo rudo, ki so jo nekoč kopali v okoliških hribih. Na stare čase spominja plavž na zahodnem koncu Železnikov
Vožnja z avtom od Škofje Loke do Mosta na Soči ni nič posebnega: približno poldrugo uro vrtimo volan in premikamo prestavno ročico, vmes s pogledom nekajkrat ošvrknemo okolico, in že je vsega konec. Takoj ko stopimo iz avta, je potovanje pozabljeno. Povsem drugače je, če isto pot prevozimo s kolesom. Medtem ko vrtimo pedala, se nam popotni vtisi počasi nalagajo v spomin. Kamenček za kamenčkom, kot pri mozaiku. Ko opazimo kaj zanimivega, ustavimo in si napasemo radovednost, ko začutimo lakoto, sedemo v travo in pobrskamo po torbi na prtljažniku. Življenje je za spremembo zares preprosto. Malce je treba misliti le na odhod vlaka, s katerim se bomo vrnili v Škofjo Loko.
Na razglednem slemenu nad zahodnim robom
Sorškega polja se dviga vasica Križna
gora. Ime je dobila po nekdanji kapelici sv.
Križa, ki so jo pozneje prezidali v cerkev. Bogato
poslikano svetišče, ki je bilo pred leti razglašeno
za kulturni spomenik lokalnega pomena,
stoji zunaj vasi pod dobrih petdeset
metrov višjim, vendar nezanimivim vrhom Soteske.
Križna gora je priljubljena in v vseh letnih
časih zelo obiskana izletniška točka. Kratek
dostop in imeniten razgled sta privlačna
dvojica, ki se ji je težko upreti.
Čeprav pripelje na Križno goro lepa asfaltna
cesta, se skoraj ne spodobi, da bi se med
izletom k cerkvi sv. Križa izognili križu, ki ga
prinaša pešačenje iz doline. Še zlasti, ker je ta
križ lahek in prinaša veliko koristi – od dobrega
telesnega počutja do zadovoljstva nad prehojeno
potjo.
Domači in deloma tudi tuji turisti najbolj poznajo Dolenjsko po dveh zdraviliščih, Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah. Šmarješke toplice se nahajajo severovzhodno od Novega mesta, v prijaznem gozdnatem okolju, kjer so se že pred dvesto leti ljudje kopali v treh naravnih bazenih, ki jih napaja izvir s temperaturo 32 stopinj Celzija. V zdravilišču zdravijo bolezni srca in ožilja. Sama vas Šmarjeta, po kateri so toplice dobile ime je od toplic oddaljena 2 do 3 km in je tudi sedež občine in majhne tovarne Plastoform. V okolici Šmarjete in Šmarjeških Toplic je veliko zanimivih izletniških točk in veliko prijetnih poti za pohodnike.
Bevkov vrh je najvišji hrib v trikotniku, ki ga
južno od Cerknega objemata potok Cerknica
in reka Idrijca. To je svet samotnih kmetij, gozdnatih
pobočij, zavitih kolovozov in prostranih
travnatih planjav, s katerih se v prevetrenih
dneh odpirajo čarobni razgledi. Morda je ravno
ta čarobnost premotila tetko pomlad, da ni
opazila, kdaj se ji je strgala popotna malha. Tako
je iz semen, ki so popodala na tla, pognalo na
tisoče žafranov, ki so travnike na Bevkovem
vrhu te dni spremenili v vijolične poljane.
Izleti po Sloveniji 
