V središču dogajanj ob veselem decembru v Ljubljani, zreta drug v drugega Primicova Julija z okna svoje hiše na Wolfovi ulici in dr. France Prešeren s svojega razkošnega trga in v družbi pesniške muze. Lahko bi bila ljubezenska zgodba, pa ni. Ljubezen je bila enostranska in zaradi te Prešernove velike ljubezni Julijo pozna mlado in staro, vsak ki je imel v rokah Prešernove Poezije. Zanjo je napisal Sonetni venec z akrostihom PRIMICOVI JULJI, kar pa v tistih časih ni bilo ravno hvale vredno, kajti danes cenjeni pesnik, je bil v tistih časih zasmehovan, in čeprav doktor prava, brez zavidanja vrednih dohodkov. Prvič sta se srečala v trnovski cerkvi pri maši in sprva se je tudi Julija ozirala za pesnikom.
Toda, ker sta živeli sami z materjo, oče je umrl ko je imela komaj dva meseca, kasneje pa še brat Janez, se je bilo treba ozreti za snubcem, ki bo lahko družino primerno vzdrževal. Poročila se je z Jožefom plemenitim Scheuchenstuelom, s katerim sta imela štiri hčere in sina. Leta 1850 je bil Julijin mož imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu, tako da je družina živela v gradiču Neuhof ob reki Krki, kjer je Julija živela vse do svoje smrti leta 1864.