Domov arrow Novice arrow Veliki Slovenci arrow Zoran Mušič, slikar in grafik
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Zoran Mušič, slikar in grafik

Natisni E-pošta

Zoran Mušič
Zoran Mušič
Spodaj podpisani pisec prispevkov za rubriko Veliki Slovenci bi sam sebi pripisal veliko črno piko, če bi med velikimi Slovenci, ki letos praznujejo okroglo obletnico spregledal umetnika svetovnega formata Zorana Mušiča. Letos namreč mineva sto let od kar se je v Bukovici blizu Gorice rodil ta umetnik in ministrstvo za kulturo je zato letošnje leto celo razglasilo za Mušičevo leto, tako kot smo imeli lani Trubarjevo leto in leto poprej Plečnikovo leto. V tem letu se je zvrstilo več razstav doma in v tujini, največja retrospektivna razstava je bila odprta 24. novembra v Moderni galeriji v Ljubljani. 
Razgibana in dolga življenjska pot Zorana Mušiča se je začela v Bukovici, in sicer 12. februarja 1909. Oče je bil upravitelj vaške šole, mati pa učiteljica. Soška fronta je mamo in dva sinova (oče je bil na fronti) pregnala v Arnače pri Velenju. Dobro leto po vrnitvi v domači kraj so bili znova pregnani , in sicer v Grebinj na Koroškem. Za to je poskrbel italijanski okupator. Od tu so jih pregnali Avstrijci, ki so se po dobljenem plebiscitu začeli šopiriti na Koroškem. Zatočišče so begunci našli pri sv. Emi nad Mistinjem, od koder je Zoran kmalu odšel v Maribor, kjer je nadaljeval študij in leta 1928 na učiteljišču tudi maturiral.
Spomladi leta 1930 je brez težav opravil sprejemne izpite na likovni akademiji v Zagrebu. Med profesorji na akademiji se največkrat omenja kasnejši mentor Ljubo Babić. Na njegovo pobudo in s štipendijo Narodne galerije ter občine Maribor je po diplomi leta 1935 za leto dni odšel v Španijo, kjer je študiral dela klasičnih umetnikov (El Greca, Goya) in veliko skiciral na terenu. Iz Španije je pisal potopisna pisma, ki jih je skupaj s podobami objavljal časnik Slovenec. Po vrnitvi v Maribor je moral na služenje vojaškega roka v Bilećo in Rogoznico, od koder se je kot podporočnik vrnil v Maribor. Po letu 1940 se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do italijanske kapitulacije, nakar je "nadaljeval" pot na Primorsko.

Mušič kot slikar

Kot član skupine Neodvisni je v drugi polovici 30 let veliko potoval in skupaj s prijatelji veliko razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do konca leta 1944 je imel okoli 20 skupinskih in 10 samostojnih razstav, kot piše njegov življenjepisec V. M. v Demokraciji. Slikal je tudi po cerkvah, v Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem, v Gradnem v Brdih pa z Lojzetom Spacalom. Po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije je leto dni izmenoma živel v Trstu in Benetkah. Sredi novembra so ga iz Benetk odpeljali Nemci v Dachau, kjer je na skrivaj izdelal nekaj skic, največkrat trupla sotrpinov. Z več kot sto risbami se je vrnil v Ljubljano, od koder se je zaradi pritiskov tedanjih oblastnikov najprej umaknil v Gorico in nato v Benetke. V tistem času sploh ni bilo težko postati državni sovražnik.
V Benetkah se je leta 1949 poročil s slikarko Ido Cadorin in v naslednjih letih je zopet veliko slikal, bodisi akvarele mesta na vodi, bodisi dalmatinske konjičke ali kaj drugega. Redno je zahajal v Trst in se družil s slovenskimi intelektualci, največ s krogom galerije Scorpione. Leta 1952 je imel manjšo razstavo v Parizu, čemur je sledila štipendija za študij v Parizu in od tega časa, pa vse do 90 let je izmenoma živel v Parizu in Benetkah.
Slovenijo je Mušič prvič znova obiskal leta 1956, že prej pa sta bili dve njegovi risbi razstavljeni na spominski Babićevi razstavi v Zagrebu, njegove grafike pa so bile leta 1955 razstavljene tudi na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem bienalu je Mušič prejel tudi eno od nagrad in s tem možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Redno je vzdrževal stike s svojimi sorodniki v Ljubljani in Brdih in prav tako redno je zahajal v Dalmacijo. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili ambasadi slovenske kulture.
Kot umetnik se je preko samostojnih razstav v številnih galerijah po Evropi počasi uveljavljal in prebijal v bolj prestižne ustanove v Franciji in drugod: Pariško mestno galerijo, Muzej moderne umetnosti v Centru Pompidou, razstavišče v Kasslu, galerijo v Münchnu itd. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik, redno je razstavljal na grafičnih bienalih in imel je tudi 5 samostojnih razstav. Leta 1979 je prejel Jakopičevo in leta 1991 Prešernovo nagrado. Tega leta so na gradu Dobrovo v Goriških Brdih tudi odprli Mušičevo galerijo z zbirko 134 podarjenih slik. Leto prej je dobil tudi francosko odlikovanje red viteza legije časti, že 10 let prej pa je postal tudi dopisni član SAZU.
Poznavalci Mušiča uvrščajo med enega najpomembnejših sodobnih umetnikov na svetu. Pomambne serije tihožitij, portretov, mestnih trgov itd. v postimpresionistični potezi so se kar vrstile ena za drugo. V Benetkah je slikal portrete in avtoportrete, cerkvene notranjščine, stilizirane like dalmatinskih osličev, italijanske krajine itd. in pri tem naravne elemente spreminjal v abstraktni znak. Ves čas se je veliko posvečal tudi grafiki. Že v 50 letih je nastala pomembna serija lirično abstraknih Dalmatinskih zemelj, s katerimi se je predstavil v ugledni Galerie de France. Bolj prepoznaven je cikel pokrajin z rastlinjem in cikel s kamenjem, ki sta nastala v 70 letih prejšnjega stoletja. Istočasno je nastajal tudi cikel Nismo poslednji, v katerem je oživil dachausko motiviko s spomini na taborišče in na človeka kot žrtev. Od približno 260 samostojnih razstav je bila največja velika retrospektivna razstava leta 1995 v Grand Palais v Parizu, ki sta jo skupaj odprla francoski in slovenski predsednik. V jubilejnem Mušičevem letu se je v Sloveniji zvrstilo že več razstav (Ajdovščina, Ljubljana), največja pa bo odprta 24. novembra v prenovljeni Moderni galeriji.
Umrl je doma v Benetkah, in sicer 25. maja 2005 v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihael pri Benetkah.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Veliki Slovenci 
Komentarjev
Dodaj novIšči
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008