Franc Kavčič, tudi Caucig V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo slikarja Franca Kavčiča, ki je med vsemi umetniki slovenskega rodu dosegel najvišje položaje in priznanja: bil je profesor na dunajski Akademiji likovnih umetnosti in od leta 1820 do smrti 1828 njen direktor. Leta 1808 je postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Postal je častni član beneške akademije (1795) in rimske Akademije sv. Luka (1823). Bil je dober znanec kiparja Antonia Canova in prijatelj prvega ravnatelja akademije v Pragi Josefa Berglerja.
Franc Kavčič se je rodil v Gorici leta 1755, umrl pa je na Dunaju leta
1828, kar pomeni, da letos (novembra 2008) mineva 180 let od njegove smrti.
Njegov rod izvira iz Volč blizu Tolmina, kjer je bil doma njegov oče
Andrej, krojač po poklicu. Šolanje na Dunaju je mlademu Francu omogočil
grof J. F. Cobenzl, ki je bil po službeni strani, prek prijateljev in
znancev povezan z domačimi in tujimi razsvetljenci, filozofi,
znanstveniki, umetniki in naravoslovci. Ta isti grof je Franca po
Dunaju poslal še v Bologno in Rim (1781 – 87), kjer je živel skupaj z
znanimi slikarji F. Gianijem, S. Pomardijem, I. Berglerjem in drugimi.
Nato je nekaj let preživel na Dunaju, a se je že leta 1791 znova znašel
v Italiji, in sicer v Mantovi, kjer je kopiral dela starih mojstrov,
prerisoval je antične sarkofage ter delal mavčne odlitke po antičnih
plastikah in reliefih za dunajsko akademijo.
V letih od 1791 – 97 je študiral v Benetkah; beneška akademija ga je
leta 1796 imenovala za člana svojega gremija. Po vrnitvi na Dunaj je
leta 1798 prevzel mesto profesorja na dunajski Akademiji in po letu
1820 je postal tudi njen direktor.
Franc Kavčič kot slikar
Po risbi, kompoziciji, koloritu in izbiri motivov je Kavčič izrazit
klasicist. Tako kot ostali umetniki klasicističnega sloga je tudi on
upodabljal dogodke in prizore z antičnega sveta, iz katerega so sijali
etični in simbolični pomeni in nauki. V trdi šoli, skozi katero so
morali iti mladi slikarji so jih učili, kako pomembne so črte – linije,
kako lepi so prav narisani obrisi in tek črt, kako pomembna sta
pravilno naslikani prostor in skladnost figur in predmetov v njem.
Kavčičeve slike dokazujejo, da je izvrstno obvladoval risanje in
slikanje v klasicističnem duhu, ki mu je ostal zvest do smrti. Mnogo
znanih umetnikov se je učilo in naučilo v Kavčičevem razredu
historičnega slikarstva, od Slovencev sta najbolj znana M. Stroj in M.
Langus.
Kavčič je slikal, tako kot je bila tedaj navada, tudi za bogate
dunajske družine. Med drugim je že pred letom 1810 za palačo knezov
Auerspergov naslikal 12 neznanih in neobjavljenih oljnih slik in 13
osnutkov in študij zanje. Te slike in risbe so sedaj na ogled na stalni
razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani. Srečnemu spletu okoliščin se
moramo zahvaliti, da je ta imenitna zbirka, v kateri se kaže vse
mojsterstvo slovenskega slikarja Kavčiča, pristala v Ljubljani.
Zgodbe slik so vzete iz antične literature (vase zagledani Narcis;
povest o izpostavljenem otroku Semiramidi, ki so jo v gozdu hranili
golobi). Pri drugih slikah gre za idilične zgodbe, povzete po
švicarskem pisatelju Salomonu Gessnerju (Mikonov grob; Izum igranja na
strune in izum petja; Prvi čolnar; Dafnis predstavi očetu nevesto
Filis; Srečanje Prvega čolnarja s Semiro in njeno hčerko Melido; Driada
in rešeni hrast; Venera, Amor in Peristera; Sokrat z učencem in
Diotimo?).
Posebnost te razstave so štiri oljne slike iz vrste takoimenovanih
idealnih, herojskih in arkadijskih krajin. Dve spominjata na mirno,
zadovoljno, blaženo življenje preprostih pastirjev in ribičev, dve pa
na minuli herojski svet veličastnih gradbenih in kuparskih stvaritev
antičnega časa.
Redkokatera razstava tako razločno predstavi nastajanje starih umetnin
od zamisli prek zasnov – študij v risbah do uresničitev v olju.
Novice 
