Vsebina:
Podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja
V nemškem posvetilu kralju Maksimiljanu v Svetem pismu nove zaveze Primož Trubar leta 1575 potoži kralju Maksimiljanu, “da hoče slovensko dobrosrčno Ijudstvo vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo… z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva.” Tako mimogrede pove, kako priljubljeno je bilo božjepotništvo in s tem popotovanje po krajih v časih, ki nam jih danes mnogi slikajo za črne, zaostale, ljudi pa za nevedne, pove pa tudi to, da naši reformatorji pri preprostem ljudstvu niso mogli zavreti želje po domačih ljudskih pobožnostih. Skoraj vsaka pokrajina ali več župnij skupaj je imelo svojo božjo pot, kjer so se naši predniki pobožno zbirali in prosili božje pomoči za posredovanje Marije in svetnikov. Med take majhne in priljubljene božje poti, ki so ohranile ta sloves do današnjega dne, pa čeprav se njihov nikoli ni raznesel po vsej Kranjski ali Sloveniji, sodi cerkvica Marijinega vnebovzetja v Smrečju nad Šentjoštom.
Cerkev je postavljena na pobočju Smrekovca. Mimo nje pelje stara cesta med ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Tu se cepijo poti proti Vrhu Svetih Treh kraljev, Žirem, Rovtam, Podlipi, Šentjoštu. Pravijo, da je bila ta cesta v davnini zelo prometna, saj so vozarji iz Trsta vozili tod mimo v notranjo Avstrijo. Na kraju, kjer stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapela z Marijino podobo. Vozarji so se radi ustavljali pri njej in se Mariji priporočali v nevarnostih na poti. Razbojniki, slabe ceste in toliko drugih nevarnosti jim je grozilo, zato so ob prvem pogledu na ljubljansko kotlino, ko so premagali najhujše napore, radi postali pri kapelici in molili. Kdo je postavil kapelo, ni znano. Verjetno je povezana z najstarejšo kmetijo – Smrekarjevo domačijo. Smrečje, Smrekovec in Smrekarjeva domačija so imena, ki pričajo, da je bil verjetno prvi lastnik vsega tukajšnjega sveta kmet, ki je postavil tudi kapelo.
Bolj kakor pisani dokumenti iz preteklosti je zgovorna stavba Marijine cerkve same. Pred leti je bila obnovljena, da so še bolj poudarjene različne slogovne značilnosti, ki jo postavljajo v davne čase. Romanski okni pričata o prvi cerkvi, ki naj bi tu stala po sodbi poznavalcev že v 12. stoletju. Ostanki fresk na zunanjščini in v notranjščini govorijo o nadaljnjem stavbnem razvoju; tega potrjujejo tudi gotske prvine. Leta 1600 je bil odstranjen prvotni leseni strop v ladji in leta 1769 (letnica na oboku prezbiterija) je cerkev dobila sedanjo baročno podobo. Od gotske cerkve se je ohranil tudi sklepnik Marije z Jezusom v naročju, ki je vzidan nad vrati Smrekarjeve domačije. Čas 17. in 18. stoletja je močno razmahnil božjepotništvo pri nas. Ko se je po verskih bojih Cerkev notranje utrdila, so zopet zacvetele številne stare božje poti. Prav v to dobo sodi največji razcvet Marijine božje poti v Smrečju. O tem priča prenova cerkve, pa tudi ohranjene votivne podobe. Tri danes visijo nad vhodom v zakristijo. Prva nosi letnico 1757 in v sliki prikazuje hvaležnost staršev, da so mogli rešiti otroke iz goreče hiše. Druga upodablja sv. Janeza Nepomuka in deročo reko pod njim. Najbrž se je hotel nekdo zahvaliti za rešitev v poplavah. Tretja pa kaže bolnico v postelji z dojenčkom v zibki in moža, ki se kleče zahvaljuje Mariji za ozdravitev. Med veliko mlajšimi pa je tista, ki jo je dal napraviti gospodar Smrekarjeve domačije po dogodku 4. oktobra 1923, ko je bil čudežno rešen pred povodnijo. S konji se je vračal iz Podlipe proti domu in voda ga je odnesla z mostu. Na Marijino priprošnjo je bil rešen skupaj s sopotnico, konji in z vozom.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Šentjošt nad Horjulom
Šentjošt nad Horjulom 15
1354 Horjul
Dostop: z avtom in z avtobusom do cerkve.
Glavni shod: veliki šmaren.
[wpgmza id=”5″ marker=”87″ zoom=”11″]