Domov arrow Novice arrow Romarske cerkve arrow Sveto mesto pri Žvabeku
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec

Sveto mesto pri Žvabeku

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Device Marije

Sveto mesto pri Žvabeku
Nedaleč od Pliberka in znanega Humca z božjepotno cerkvijo božjega groba leži Žvabek. Vas je postavljena na plodni ravnici ob Dravi. Ta jo tudi omejuje na severni strani, na jugu pa se v žvabeško polje spušča z gozdom poraščen hrib, ki mu pravijo Sveto mesto. Pobočje je dobilo ime po znani Marijini božji poti, ki stoji na njem. Na nadmorski višini okrog 400 metrov, sredi gozdnega zelenja, obdana z lepo jaso in visokimi lipami, je umeščena cerkev.

Sveto mesto se prvič omenja v viharnem 16. stoletju. Pliberški urbar ga opiše v letu 1571. O starejšem poreklu pa govori že zvon iz leta 1518. Sedanja stavba je bila pozidana sredi 17. stoletja (v zvoniku je letnica 1627 ali 1687). Na zunaj je prijazna kot vse koroške cerkve. Pred vhodom je postavljena prostorna lopa (v njej je star poslikan strop, ki je bil najbrž pred obokanjem ladje v cerkvi), da je dajala zavetje ob velikih romanjih. Nad vhodom v cerkev se dviga zvonik s strmo konico, še eden med mnogimi te vrste na Koroškem, ki so zgovoren kažipot v nebo... Cerkveni prostor sestavlja ladja s stransko kapelo in prezbiterijem. Nastanek svetomeške božje poti je zavit v legendarne zgodbe, povezane z delavci, ki so hodili v ravenske in druge rudnike onstran hribovja na delo. Prva legenda pravi, da je na tem kraju graščak s Suhe storil silo preprostemu kmečkemu dekletu. Po umazanem dejanju jo je umoril in zakopal. Delavci, ki so šli po tej poti na delo, so opazili prikazen. Žena, oblečena v bela oblačila, jih je nagovorila, naj kopljejo na kraju, ki jim ga je pokazala. Odkrili so umorjeno deklico, ta p aje čudežno oživela. V spomin na ta dogodek je spokorjeni graščak pozidal cerkev.

Druga legenda pravi, da so tu živeli roparji. Napadali so rudarje, ko so šli z dela s težko prisluženim plačilom domov. Po spreobrnjenju njihovega glavarja so v zahvalo za varnost pozidali cerkev. Te zgodbe, ovite z domišljijo okoliških prebivalcev in pripovedovalcev, zaživijo v zavetju tukajšnjih gozdov s posebnim čarom.

Obiskovalec je očaran tudi, ko vstopi v cerkev: tu je prava umetnostna galerija s slikami in oltarji znanega Johanna Andreja Straussa iz Slovenj Gradca! Cerkev ima tri oltarje (narejeni so bili v prvi polovci 18. stoletja): glavni je posvečen Mariji, zato je v njegovem tronu Marijin kip z Jezusom v naročju. Ker so tatovi pred leti odnesli prvotnega, ki izvira iz 16. stoletja, je na njegovem mestu kopija. Ob Mariji sta v oltarju še kipa Janeza Nepomuka in Ignacija Loyolskega, kar kaže na vpliv jezuitov pri razvoju te božje poti. Na vrhu oltarja pa je posebno lepa slika sv. Jožefa, ki ga je Strauss rad upodabljal, saj ga srečamo tudi na drugih njegovih oltarjih. Stranska oltarja sta posvečena sv. Lenartu (desni) in sv. Janezu Krstniku (v levi kapeli). Tudi ta dva sta Straussovo delo. Zraven pa sta v cerkvi še dve izbrani sliki na platno: sv. Petra in Marije Magdalene. Za tiste, ki iščejo kaj nenavadnega, bo gotovo zanimiv oltar Janeza Krstnika. Umetnik je v medaljonu nad njegovo sliko upodobil Salomo, ki drži na krožniku glavo Janeza Krstnika. Prezbiterij so poslikali že leta 1724, ko se zdi, da je cerkev dobila največ novega umetnostnega okrasja. V 19. stoletja pa je bil na novo poslikan. Slikar je pri tem posnemal rokokojske značilnosti.

Božjepotni shodi v svetomeškem svetišču so še vedno zelo priljubljeni. Za nas je posebno zanimivo, da je tu vedno slovensko bogoslužje na vse Marijine praznike, najbolj pa na šentotovo romanje (nedelja po vnebohodu, včasih pa je bil to binkoštni ponedeljek) in na kresno nedeljo. Izraz šentotovo naj bi prihajal od svetnika na stranskem oltarju, za katerega pravijo, da je sv. Oton, drugi pa, da sv. Volbenk, ker je oblečen kot škof in drži cerkev, ob vznožju pa leži ozdravljen mladenič. Ob šentotovem romanju so imeli romarji nekoč navado, da so za oltarjem pobrali z zato pripravljenega kupa zemljo in jo ponesli na svoje njive za blagoslov pri pridelkih. Tega danes ne delajo več, še vedno pa se sem zatekajo s prošnjo za blagoslov pri delu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad/Pfarramt 9473 Žvabek/Schwabegg, tel. 0043 43 56 2348
Satelitska slika Svetega mesta pri Žvabeku in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


Marijini prazniki, "šentotovo" (nedelja po vnebohodu).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €


Ključne besede

Tag cloud Dodaj...
Please Enter New Tags Separated By Comma's
  ali zapri

Avstrija  romarska pot  sv. Devica Marija 
Komentarjev
Dodaj novIšči
Komentiraj
Ime:
Spletna stran:
Naslov:
UBBCode:
[b] [i] [u] [url] [quote] [code] [img] 
 
 
 
Security Image
Prosimo vpišite anti-spam kodo, ki jo vidite na sliki.

 
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008