Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Grebinjski klošter

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marije vnebovzete

Grebinjski klošter
Na poti iz Velikovca k starodavnemu škofijskemu sedežu v Šentandražu v Labotski dolini na Koroškem je pod pobočji Svinške planine skalnati hrib z mogočnim grajskim zidovjem. Pod te strme pečine z gradom na vrhu se je stisnilo malo naselje in dobilo ime po grebenu nad njim Grebinj (Griffen). Leta 822 se kraj prvič omenja s slovenskim imenom Crivina.

Grebinj z okoliškimi kraji je že pred letom 1148 pripadel bamberški škofiji. V cerkvenopravnem pogledu je kraj z okolico od znane razsodbe Karla Velikega naprej spadal pod salzburško nadoblast. Kot vsi večji kraji, Grebinj ni imel lastne župnije v trgu, ampak je bilo župnijsko središče zunaj trga, približno pol ure hoda zahodno v smeri proti Vovbram. Kakor sodijo zgodovinarji, so to cerkev dali postaviti Spanheimi ali pa še salzburški misijonarji. Posvetili so jo Materi božji. Leta 1235 se imenuje tudi kot sedež proštije. Še bolj so župnijsko središče povzdignili bamberški škofje takrat, ko so tu ustanovili samostan premonstratencev, edinega na slovenskem narodnem ozemlju. Leta 1236 se je bamberški škof Ekbert odločil ustanoviti samostan pri starodavni cerkvi Matere božje pri Grebinju. Menihi so sem prišli iz samostana Vessra v Turingiji. Z njihovim prihodom so se začela velika gradbena dela. Poleg samostana s križnim hodnikom so si menihi ob stari romanski farni cerkvi postavili lastno samostansko cerkev. To je posvetil lavantinski škof Herbert leta 1272.

V Grebinj so prišli premonstratenci sto let po smrti svojega ustanovitelja in se zapisali dušnopastirskem delu med slovenskim ljudstvom za dolga stoletja, vse dokler ni 17. maja 1786 cesar Jožef II. samostana razpustil.

Današnjega romarja že od daleč vabi visok zvonik, še eden v množici t.i. koroških kornih zvonikov. Ko se približamo samostanu, pa nas preseneti še visoko obzidje z dvema stolpoma. To obzidje, prvotno je bilo še višje, so pozidali okrog leta 1500 v času turških vpadov. Stara farna cerkev obvladuje z zvonikom celotno stavbno gmoto. O njenem romanskem poreklu govori zahodni portal in nekaj drugih drobnih stavbarskih značilnosti. V času pozne gotike, ko so tu že dolgo delovali premonstratenci, so jo gotsko predelali in dodali na zunanjščini tudi opornike. Notranjščina je skromna, kar kaže, da je bila samostanska cerkev pomembnejša, ali pa so ob prenosu farnega sedeža prenesli tja tudi del opreme, prav gotovo pa se bo obiskovalec ustavil pri freskah, ki naj bi nastale že okrog leta 1235, ob ustanovitvi samostana.

Bolj razkošna in privlačna je samostanska in sedanja farna cerkev. Že s štukaturami okrašena baročna zunanjščina nas vabi, da si jo natančno ogledamo. Notranjščina, ki je za povrh lepo obnovljena, pa je pravo doživetje umetnosti. V osnovi je tudi ta cerkev triladijska romanska bazilika. O starosti stavbe pričajo nagrobniki, zdaj razporejeni po stenah cerkve. Poseben čar vsej stavbi daje čudovita in razkošna oprema: glavni in vsi stranski oltarji so izredne mojstrovine baročne dobe. Tudi cerkvene klopi so rezbarska mojstrovina baroka. O nekdanjih menihih pa govorijo lepe korne klopi pred glavnim oltarjem. Ta je bil narejen leta 1776, malo pred razpustitvijo samostana, kjer v baročni gloriji kraljuje gotski kip Matere božje iz kamna, narejen ok. leta 1520. Vsak se bo ustavil še pri razkošni prižnici. Ob bogastvu podob in dogodkov, ki jih je rezbar upodobil, skorajda ni bila potrebna nobena beseda... Prižnica je bila narejena v prvi četrtini 18. stoletja, kakor tudi oltarji Žalostne Matere božje in sv. Antona. Tudi ostala dva sta baročni deli, pa čeprav so v onega na južni strani pozneje postavili lurško Marijo.

Obisk Grebinjskega kloštra je pravo romanje h koreninam slovenske vernosti.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Infonnacije:

Župnijski urad/Pfarramt Stift Griffen, 9112 Griffen, tel: 0043423 32345
v upravi iz Grebinja/Griffen, tel: 0043 423 32 252.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:


Marijino vnebovzetje.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Perava v Beljaku

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev sv. Križa

Perava v Beljaku
Med mesti na robu našega narodnega ozemlja, ki so vedno močno "dihala" slovensko, pa naj to danes še tako skrivajo, je tudi Beljak. Nedaleč od sotočja Zilje in Drave, ob vznožju mogočnega Dobrača in slikovite Vajškre (Landskrone) z grajskimi razvalinami, med Osojskim, Vrbskim in Baškim jezerom, ki so vsako s svoje strani le po nekaj kilometrov oddaljena od Beljaka, so se ljudje naseljevali že od davnine.

Prvi so tu pustili sledove Rimljani. Njihova cestna postaja se je imenovala Santicum. Že takrat so iskali zdravja v tukajšnjih toplicah. Ob slovenskem naseljevanju so bila pomembnejša središča v okolici Beljaka. Prafara Marije na Zilji, ki se omenja ob prehodu Langobardov v Furlansko nižino, je bila veliko središče za bližnjo in daljno okolico. Prvič se omenja Uillah leta 878 kot kraj pri mostu čez Dravo. Od takrat naprej se začne njegov hitri vzpon. Leta 1060 je cesar Henrik II. podelil mestu tržne pravice, leta 1240 pa ga v listinah že imenujejo mesto. V čas novega razcveta mesta v 17. in 18. stoletju sodi tudi božjepotna cerkev sv. Križa na Peravi (Perau). Pri njej so se redno ustavljali romarji, ki so šli v procesijah na Svete Višarje.

Perava leži na desnem bregu Drave, ob mostu, na kraju, kjer se že leta 1244 omenja župnijska cerkev sv. Petra. Ta je od leta 1280 pa vse do 1817 spadala pod samostan premonstratencev v Grebinju. Cerkev sv. Petra je bila zgrajena na obrežju Drave in je verjetno stala še na rimskih zidovih. Zgodovinarji jo postavljajo v čas Langobardov. To cerkev so podrli leta 1809, vlogo župnijske cerkve pa je prevzela "soseda", ki je zrasla kot odziv na čudežne dogodke v začetku 18. stoletja.

Zgodba o nastanku božje poti na Peravi pripoveduje, da je imel na kraju, kjer je danes cerkev sv. Križa, hišo in posestvo Jurij Žiga Regačnik. Kerje na hitro umrl, je za njim prevzela premoženje njegova žena. Malopridni ponočnjaki pa so velikokrat vdirali na posest. Ker je bilo dvorišče ograjeno, so plezali čez zid ravno tam, kjerje bila slikana podoba Križanega. Leta 1708 je začelo iz zidu nekaj rasti. Ponočnjakom ni bilo mar, kaj se dogaja, ampak so se na ta izrastek opirali, da so lažje zlezli čez zid. Ker je bila stara freska skoraj uničena, se je gospodarica odločila, da bo zid prebelila in izrastek, ki se je vse bolj kazal kot glava Križanega, zametala z malto. Toda belež in omet sta kar trikrat zapored odpadla. Nihče ni bil pozoren na to. Ko pa je domači Regačnikov hlapec hudo zbolel in bil v sanjah opomnjen, naj pri tej podobi moli za pomoč, so vzeli vsi stvari bolj resno. Bil je uslišan. Tudi gospodarica je po hudi bolezni ozdravela pred podobo, takrat se je začel širiti glas o čudežu po vsej okolici. Avguštin Pihler, opat premonstratencev v Grebinju, ki so imeli v lasti to župnijo, je dal stvar preiskati. Čudeži so se množili, pa tudi podoba Križanega se je vse bolj jasno kazala iz stene. Zato je dal kapelico opažiti in zaščititi z železno mrežo.

Množice romarjev in izdatni darovi so spodbudili misel na zidavo cerkve. Tudi plemiški stanovi, posebno grofje Wagensberg in Thurn, so močno podprli zidavo. Načrt za cerkev je napravil Hans Eder, pozidali pa so jo od leta 1726 do 1738 mojstri Andrej Sigl, Andrej Kandutsch in Jakob Scherer. Leta 1744 je bila cerkev blagoslovljena in 1. avgusta 1751 posvečena, kakor pove napis nad njenim vhodom. Ker v cerkev niso vključili zidu, v katerem je čudežni Križani, so leta 1771 prizidali na levi strani cerkve še kapelo, kjer je danes oltar z ohranjenim zidom in Križanim.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Infotmacije:

Župnijski urad/Pfarramt Villach - Hl. Kreuz, Mitterlingerstr. 6/,1 9500 Villach, tel. 0043 42 42 24844
Satelitska slika Perave v Beljaku in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavni shod:

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Kalvarija v Reziji

Natisni E-pošta

Kapela sv. Križa

Kalvarija v Reziji
Reka Bela, ki izvira v Kanalski dolini in pri Tablji (Pontebbi) naredi oster zavoj navzdol proti Furlanski nižini ter se nad Pušjo vasjo (Venzone) zlije v Tilment, razmejuje Karnijske od Julijskih Alp. Dolina Bele je bila že v preteklih stoletjih tudi narodnostna meja. V njej se mešajo slovenska, nemška in furlanska krajevna in osebna imena, kar kaže na različne naseljence. V te kraje, kjer še živijo Slovenci, nas pelje romarska pot. Pri Resiutti (Na Bili) zavijemo v Rezijo.

Rezija je dolina ob hudourniški reki z enakim imenom, ki priteče izpod večno zasneženih strmin Kanina in drugih vršacev Julijcev na meji s Slovenijo. To je najbolj zahodna dolina slovenskega narodnega ozemlja. Zaradi naravnih pregrad, Rezija je obrnjena proti zahodu, k reki Beli in Možacu, v smeri proti Posočju pa jo omejujejo visoki gorski grebeni, so živeli Rezijani in Rezijanke ločeni od narodnega zaledja, slovenščina je šla tod svojo pot, saj sem ni nikoli prišla kot knjižni jezik. Ker je bil tudi dostop iz doline Bele ob reki Reziji težak, so tukajšnji prebivalci dolga stoletja živeli skorajda popolnoma ločeni od drugih. Ohranili so mnoge stare slovenske običaje, šege in posebnosti. Zaradi takšne izoliranosti se je izoblikovala tudi drugačna narodna zavest, ki ne vidi svojih narodnih korenin v slovenstvu, ampak govori raje o rezijanski pripadnosti. Tudi njihova vera se je v takšnih okoliščinah oblikovala drugače. Pod vplivom benediktinskih menihov v Možacu so ljudje gojili posebno pobožnost do Marije. V Ravenci (Prato di Resia), osrednji župniji v "rozijanski dolini", kakor pravijo domačini, je cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju. Največji praznik ljudi v tej dolini je še vedno "šmarna miša".

Ravenca leži na terasi pod Poldnevnico in Kolkom. Potres leta 1976, ki je po izseljevanju v petdesetih in šestdesetih letih zadal še zadnji udarec stari krajinski podobi doline (izginile so stare hiše), je spremenil podobo kraja. Danes so sicer v Ravenci vse hiše lepo obnovljene, a v duhu novega časa. Za cerkvijo se dviga hrib in v njegovem zavetju pokopališče. Prvotno je bilo okrog cerkve, o čemer še govori nekaj starih plošč, vzidanih v cerkveni zid. Naš cilj je skrit v pobočju tik za cerkvijo. Vrh tega so davnega leta 1818, kakor pravijo prvi zapisani podatki, postavili kapelo. Zgradil jo je mojster Frančišek Zamolo iz Vrat (Portis) pri Pušji vasi, poslikal pa s prizorom snemanja s križa in drugimi alegoričnimi podobami križa slikar Fabris iz Osopa.

Kaj je nagnilo prebivalce Rávence in drugih krajev Rezije, da so postavili križev pot, in kdaj točno je bil postavljen, ni znano. Prav lahko, da so bile kapele, ki so postavljene ob poti k vrhu, pozidane že pred tisto leta 1818, morda že v 18. stoletju, saj je bilo takrat premišljevanje in češčenje Jezusovega trpljenja "v modi". O navezanosti na Kalvarijo lahko sodimo le po skrbi, ki so ji jo redno posvečali. V 19. in 20. stoletju je bila ta rezijska Kalvarija večkrat popravljena. Freske v veliki kapeli je na novo naslikal leta 1921 neki slikar iz Humina. Zunanjo podobo kapelic in kapele na vrhu pa so spremenili ob obnovi v letih 1968 in 1969. Nazadnje so se lotilo obnove leta 1992 in odpravili posledice hudega potresa (1976). Vsaka kapelica na poti k osrednji kapeli, ki je zdaj posvečena svetemu Križu, je posvečena spominu ene od vasi ali zaselkov v Rezijski dolini. Kraji so zapisani po italijansko, a se ne da skriti njihovo slovensko poreklo: Gniva - Njiva, Gost - Gozd, Carnizza - Krnica, Podklanaz - Podklanac... V kapele so ob zadnji obnovi vzidali podobe križevega pota iz klesanega kamna. Izdelal jih je kipar Giovanni Patat iz Retnj (Artegna). Osrednja kapela na vrhu Kalvarije je prostorna, zato imajo v njej pogosto mašo. Ker je blizu tudi pokopališče - rezijanska božja njiva, h Kalvariji ljudje radi prihajajo. Vsak postni petek imajo tu pobožnost križevega pota in mašo. Takrat tu tudi zapojo "po naše" - rozijansko: Staše Mati ta pod križon, ta pod križon onajočaše, sa nji sino pomarioč. Sveta Mati vi sprusijte, tu naše serce se saprijte, plaj od Ježuš Krištuša.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad / Parrocchia S. Maria Assunta, Via S. Giorgio 4, 33010 Resia (UD), tel: 0039433 53022.

Dostop:


z vozili.

Glavni shod:


petki v postnem času.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Pavel nad Vrtovinom

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Pavla

Sv. Pavel nad Vrtovinom
Cerkev sv. Pavla sodi v župnijo Kamnje na Vipavskem, ki jih z znane vipavske ceste opazi le pozorno oko, saj jih zakrivajo grebeni brd. Kamnje veljajo za Ozeljanom za eno najstarejših farnih središč v teh krajih. Vernost je močno zaznamovala tukajšnje prebivalstvo. Znamenje njihove posebne vneme je cerkev sv. Pavla na hribu, ki je visok 520 metrov. Zrasla je leta 1947 na temeljih stare prednice, v navdušenju nad novimi časi primorskega človeka. Konec druge svetovne vojne in italijanskih pritiskov, ki so jih slovenski ljudje pod fašizmom tu doživljali, je bil razlog, da so se želeli Bogu zahvaliti, ker so ti hudi časi minili. V spomin na žrtve druge svetovne vojne in v zahvalo za mir so domačini iz Kamenj in okolice pozidali cerkev sv. Pavla v nekaj tednih! Župnik Stanič je, tako pripovedujejo, imel toliko zidarjev in pomočnikov, da jih je moral odganjati. Pri delu so želeli sodelovati vsi: očetje in matere, sinovi in hčere, stari in mladi. Svetišče je preprosto, brez zvonika (pravijo, da ga bodo še postavili), ampak le obokan enoladijski prostor, ki ga zaključuje prezbiterij. V njem je lesena oltarna miza s tabernakljem in nad njo stenska niša, kamor so ob blagoslovitvi cerkve postavili kip sv. Pavla. Ta kip so prinesli iz vrtovinske podružnične cerkve. Starinski kip sv. Pavla iz okoli leta 1525 hranijo v Goriškem muzeju. Posebnega okrasja v svetišču poleg Marijinega kipa, križevega pota in še nekaterih slik, ni. S svojo preprostostjo pa obiskovalca vabi, da upre pogled v duhovni svet. Pa tudi drugače ne bo razočaran, saj je Školj, kakor je pravo krajevno ime za hrib, na katerem stoji cerkev, imenitna razgledna točka nad Vipavsko dolino.

Školj je bil znan že v prazgodovini. Danes ga obravnavajo kot eno pomembnih gradišč. Na Školj so vrgli oko Rimljani. Tu blizu je vodila stara rimska cesta iz Ogleja in drugih krajev v Furlanski nižini ter od morja proti Emoni in naprej v Panonijo. Vojaška postojanka, ki so jo tu postavili, je imela pod južnim skalnim previsom tudi stalen studenec pitne vode. Ko so se začela preseljevanja narodov, so prebivalci nižje v dolini našli za zidovi te postojanke najbolj varno zavetje. Prav nič se ne moti tisti, ki trdi, da je verjetno že takrat (po vzoru podobnih krajev drugod) tu bilo tudi svetišče. Izročilo pravi, da je bilo že takrat posvečeno sv. Pavlu, ki je kot rimski državljan in pogumen kristjan užival med vojaki poseben ugled. Svetišče je na tem kraju izpričano v srednjem veku. Leta 1521 ga je posvetil caprulanski škof Daniel de Rubeis. V času turških vpadov so okrog njega pozidali taborsko zidovje. O burni zgodovini pričajo tudi ostanki grobov iz različnih obdobij. Kdaj je bila cerkev sv. Pavla nad Vrtovinom opuščena, lahko le domnevamo. Verjetno se je to zgodilo v letih jožefinskih reform, saj ima iz tega časa še zadnje urbarje. Takrat so bila namreč prepovedana romanja, cerkve, ki niso imele nobenih ali pa le malo rednih dohodkov, pa podrte ali prepuščene zobu časa. Kakor vedo povedati tisti, ki so sodelovali pri zidavi sedanje cerkve, so na tem mestu leta 1947 še stali zidovi prejšnjega svetišča. S tem se nadaljuje dolgo krščansko izročilo na tem lepem kraju Vipavske doline.

Cerkev sv. Pavla ni tak romarski kraj kakor Sveta gora, bližnje Vitovlje ali kakšno drugo veliko romarsko svetišče. Je pa prav tako ljuba in dragocena vernim prebivalcem okoliških vasi in zaselkov. Velikih romanj sem nikoli ni bilo, še vedno pa prihajajo sem domačini. Pridružite se jim kdaj!
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Kamnje 52, 5263 Dobravlje.
Satelitska slika Sv. Pavla nad Vrtovinom.

Dostop:


z avtobusom do Vrtovina; z avtom do Zg. Vrtovina, nato 20 minut peš.

Glavni shod:


velikonočni in binkoštni ponedeljek, sv. Peter in Pavel (29. junija), vsi sveti.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Hieronim pri Knežaku

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Hieronima

Sv. Hieronim pri Knežaku
Radostno pojo zvonovi, / vabijo vse na goro. / Hčere, matere, sinovi / in očetje vsi gredo. / Svet' Jeronim varuh fare/ mlade varuj vse in stare. / Kdor Jeronima časti, se nikdar ne pogubi. Tako že mnoga desetletja ali pa še več prepevajo župljani Knežaka in sosednjih krajev, ko poromajo k podružnici sv. Hieronima nad Koritnico. Ta vas ob vznožju snežniških gozdov na zgornjem robu pivške kotline ima kar dve cerkvi, prva leži sredi vasi, ob pomembni cestni povezavi med Knežakom in Ložem in je posvečena sv. Antonu, puščavniku, druga, "Jeromnova", pa je postavljena na pobočjih za vasjo, da se vidi daleč po vsej kneški fari in pivški kotlini. To cerkev imajo vsi župljani, ne le Koritničani, za svojo.

K sv. Hieronimu romajo ob "marčnih petkih" (vseh petkih v marcu) verni iz okoliških vasi, da na priprošnjo velikega cerkvenega učitelja prosijo za zdravje, počastijo trpečega Odrešenika z molitvijo križevega pota in se udeležijo mašne daritve. Pri cerkvije izvir vode, ki je že od zdavnaj še posebej cenjena pri romarjih. Pravijo, da ima zdravilno moč, zato je običaj, da mora romar pri njej poklekniti in si s to vodo umiti oči, pa bo bolje videl. Ta voda naj bi imela posebno moč tudi pri tistih, ki bi radi imeli otroke. Če si želijo deklico, morajo vanjo vreči sladkorček, če pa bi radi dečka, naj vržejo v tolmunček kepico soli... Po prepričanju častilcev je sv. Hieronim tako mogočen priprošnjik, da ima moč izprositi milost v še tako hudi težavi ali stiski. Tako je že od nekdaj veljalo, da morajo domači, če kdo težko in dolgo umira, za "lažjo" smrt zanesti k sv. Hieronimu tri darove: olje ali svečo, žveplenke in denar. Potem se bo duša težko umirajočega lažje poslovila s tega sveta.

Cerkvica sv. Hieronima se omenja že v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, ko opisuje vse podružnične cerkve župnije Trnovo, kamor je sodila sedanja kneška fara v tistem času. Ustno izročilo pa pravi, da je bila postavljena že sredi 15. stoletja, še pred turškimi vpadi. Tej trditvi bi lahko verjeli, ker je češčenje sv. Hieronima na Notranjskem in Primorskem živo dolga stoletja in sega morda prav v pozno antiko, v njegov čas. Hieronim je bil po sodbah resnih raziskovalcev doma nekje v tukajšnjih krajih. Starost cerkve potrjuje tudi preprost kamnit križni obok s sklepnikom v prezbiteriju. Morda je tudi slavolok iz stare romanske cerkvice, saj bi ga drugače prav gotovo takrat, ko so delali prezbiterij, "posodobili" v duhu gotike. Današnja podoba cerkve izvira s konca prejšnjega stoletja, ko je bila deležna temeljitega popravila in menda tudi povečave. Takrat okrog cerkve ni bilo borovega gozdiča, kakor danes. Stara slika ki jo hranijo v kneškem župnišču, kaže skalnato pobočje brez drevja. Le ob izviru stoji drevo. V letih po vojni, ko se je od tod izselilo veliko domačinov, se je na nekdanjih pašnikih zaraslo grmičevje in drevje.

Cerkev sv. Hieronima in tolmun z izvirom vode ob njej obdaja kamnit zid. Pred vhodom je lopa in ob njej prizidana kašča, kjer so, kakor povedo domačini, shranjevali krače, olje, moko in druge darove, ki so jih nekoč polagali romarji in častilci na Jeromnov oltar. Lopa je bila verjetno prizidana ob zadnjih predelavah cerkve. Ob vstopu v cerkev najprej zagledamo lep kamnit oltar.

Poleg križevega pota je tudi edina oprema v cerkvi. Oltar je napravil ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik leta 1890. Sv. Hieronimu z levom delata na oltarju družbo še apostola Peter in Pavel. Posvetili so ga na nedeljo sv. Hieronima istega leta. Obisk sv. Hieronima je lep ob vsakem času, posebno pa ob jasnem vremenu, ko se odpre pogled na vrhove daleč tja do Triglava in še dlje.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad 6253 Knežak 151.
Satelitska slika Sv. Hieronima pri Knežaku in okolice.

Dostop:

z vozili do vznožja.

Glavni shod:


nedelja po sv. Hieronimu (30. septembra).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 46 - 54 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008