Domov arrow Romarske cerkve
 
obcine
Občine
Kategorije prispevkov
Izleti po Sloveniji
Romarske poti
Slovenske pešpoti
Slovenska mesta in kraji
Slovenske domačije
Krajinski parki
Veliki Slovenci
Zanimivosti
Jezera
Novice
Vodniki in zemljevidi
Satelitska slika
Dogodki po Sloveniji
Trenutno ni napovedi.
Poglej cel koledar
Prijava





Pozabljeno geslo?
Slovenija
Slovenija
Osnovni podatki
Slovenske občine
Škofije
Statistika uporabnikov
48790 registriranih
0 danes
0 ta teden
0 ta mesec
Romarske cerkve

Gračka gora

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja

Gračka gora
Bog daj na mogočno priprošnjo preljube Matere božje, da se pobožni častivci njeni množijo in da tudi Gračka gora zopet postane bolj obiskovana božjapot! Tako je zapisal eden prvih popisovalcev slovenskih božjih poti Janez Volčič, ko je ob koncu osemdesetih let 19.stoletja opisal, kakor sam pravi, na pobudo tamkajšnjega vnetega ključarja Jožefa Zalokarja, tudi Gračko goro pri Sevnici. Ta želja je živa še danes, saj Gračka gora ni posebej znana v širšem slovenskem prostoru, zato pa jo zelo dobro poznajo sevniški župljani in prebivalci okoliških župnij.

Gračka gora je najlaže dostopna z vozilom iz Sevnice do Blance in nato ob potoku do začetka vasi Poklek. Malo pred tem zavije na levi strani kolovozna pot strmo navzgor med bukovim gozdom po griču, kjer se kmalu pokaže koničasta streha zvonika starodavne Marijine cerkve. Pokrajina okrog Gračke gore je zelo lepa, še neokrnjena z različnimi pozidavami in prezidavami.

Cerkev je preprosta enoladijska stavba z zvonikom pred vhodom, ki prehaja iz osnovnega četverokotnika v osmerokotnik in se konča s koničasto streho. Pozidan je bil v 18. stoletju in je imel čebulasto streho. Predelali so ga po enem od udarcev strele, saj ta zelo rada in pogosto "useka" v njegovo konico. Vhod v cerkev je šilasto ločen in spominja na poznogotski nastanek. Po zunanjščini sodeč, je cerkvena stavba poznogotska. V baroku obokana ladja se končuje z gotskim prezbiterijem in s še vedno ohranjenimi šilastimi okni. Prezbiterij ima križna rebra, v njem pa se izpod beleža kažejo freske iz začetka 16. stoletja. Cerkvena oprema je preprosta, glavni oltar je baročen. V njem so poleg Marijine upodobitve (ta je najbrž novejšega datuma) še štirje kipi svetnikov in svetnic: sv. Jožefa, sv. Joahima, sv. Marjete in sv. Katarine. Stranska oltarja sta bila narejena v psevdoromanskem slogu in sta veliko skromnejša. Levi je posvečen sv. Apoloniji, desni pa sv. Jerneju. V zvezi z levim je ohranjeno pisano izročilo o romanjih, ker je bila pri njem posebna bratovščina sv. Apolonije. V jožefinski dobi je bila zatrta, znano pa je, da je v starem oltarju sv. Apolonija imela v rokah tudi relikvije sv. Simplicija in sv. Valentina, kar je dodatno vabilo romarje. Zakaj cerkev na tem kraju, je težko ugotoviti. Izročilo med ljudmi pravi, da so jo pozidali iz ostankov gradu, ki je nekoč stal tukaj. Močni vogelni kamni, ki se danes kažejo izpod beleža na zunanjščini cerkve, bi to morda lahko potrdili. Tudi ime samo - Gračka gora naj bi izviralo iz gradu (Gradska gora, Graška gora). Posebnost na Grački gori, ki sicer izginja po Sloveniji, saj velikokrat kvari podobo cerkve, so številne svete podobe, ki so jih sem prinesli romarji v zahvalo. Tudi tu so mnoge pribite z žeblji prav na mestih, kjer se kažejo izpod beleža stare freske. Vseeno je prav, da jih omenimo, saj kažejo, kako priljubljena in češčena je bila in je še vedno ta cerkvica med Sevničani, Brestaničani in okoličani. Janez Volčič omenja številne votivne podobe z zgodbami iz 18. stoletja (1756 čudežna rešitev ob padcu, 1777 ozdravljenje nemega, 1766 rešitev živine...). Bog ve, v čigavi zasebni zbirki so končale, ker jih domačini niso znali ceniti in ubraniti pred vsiljivimi zbiratelji. Ena je med temi še vedno ostala, čeprav iz prejšnjega stoletja in že zelo zbledela. Na njej je opisan dogodek o velikonočni nedelji 1874, ko je zagorelo v bližji vasi. Veter je grozil, da se bo ogenj iz dveh poslopij razširil na vso vas, krito s slamo. Ves trud, da bi ga zaustavili, je bil zaman, zato so se obrnili po pomoč k svoji zavetnici in pri priči je veter zapihal drugam.vas pa je bila rešena.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sevnica, Glavni trg 15, 8290 Sevnica.
Satelitska slika Gračke gore in okolice.

Dostop:


z avtom.

Glavni shod:


velika maša.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Topolovec

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev Marijinega vnebovzetja

Topolovec
Od Mirnske doline do Save je veliko krajev s starimi cerkvami, ki v sebi skrivajo izredne umetniške zaklade, od pisanih fresk do lepih oltarjev. Tu so imele mnoge plemiške družine svoja posestva, zato so skrbele ne le za lepoto svojih domovanj, ampak tudi za zidavo in okras božjih hiš.

Boštanjska župnija je bila pred vojno znana po svojih gradovih: kar deset jih je bilo na njenem ozemlju. Danes sta le še dva bolje ohranjena. Ostale pa so cerkve, ki marsikje hranijo tudi dokaz, da so jih pozidali plemenitniki, ki so živeli v tukajšnjih gradovih. Ena med njimi je stara božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja na Topolovcu. Že z ravnice ob Savi jo zagledamo na strmem bregu, obdano z vinogradi, s sadovnjaki in z gozdom.

To je značilna baročna stavba centralnega tipa z osmerokotno zasnovano ladjo in s kvadratnim prezbiterijem, ki mu je prizidana na zahodni strani zakristija. Pred vhodom v cerkev stoji zvonik, ki je v osnovi kvadraten, v nadstropju pa osmerokoten in zaključen s čebulasto streho. Ob poti k cerkvi so kapelice, danes v kaj žalostnem stanju. Njihovo število (sedem) in preprosta zidava z eno nišo pa spominjajo na one pri Žalostni gori v Mokronogu. Najbrž so bile posvečene Marijinim sedmim žalostim. Ob njih so se ustavljali, molili in premišljevali romarji, ko so šli do cerkve.

Notranjščina cerkve je imenitna baročna galerija. V cerkvi so štirje baročni oltarji. Glavni je posvečen Mariji. Tron zakriva slika Vnebovzete, za to sliko pa je značilna baročna Marija na prestolu z Jezusom v naročju. Številni angeli in angelci okrog Marije so prava podoba nebeške slave, kakršno so si predstavljali umetniki tistega časa. Napis nad Marijinim tronom latinsko pravi: Vse v večjo božjo in Marijino slavo. Oltar je bil, kakor se da razbrati iz tega napisa, narejen leta 1734. To je tudi letnica zidave cerkve, nam pove napis na marmorni plošči pri prižnici.

Tu izvemo, da sta cerkev dala po zaobljubi pozidati Janez Andrej in Ivana Terezija Mordax, boštanjska grof in grofica, leta 1734. Zato je levi stranski oltar posvečen sv. Andreju, na glavnem oltarju pa je v atiki kip sv. Terezije. Na desni strani cerkve v ladji sta še dva oltarja: prvi, manjši, je posvečen sv. Ignaciju in sv. Notburgi, večji pa sv. Janezu Nepomuku. Ob njem sta v oltarju še sv. Frančišek Borgia in sv. Frančišek Ksaverij.

Presenetljivo veliko število jezuitskih svetnikov in napis na glavnem oltarju, ki je jezuitsko vodilo, potrjujejo domnevo, da so imeli pri postavitvi in vodenju te božje poti verjetno vplivno vlogo jezuitski redovniki. Ti so bili skupaj s kapucini v 17. in 18. stoletju veliki pospeševatelji ljudskih pobožnosti med slovenskim ljudstvom. Žal ni znano, kdo je načrtoval svetišče in kateri umetniki so ga tako lepo okrasili s svojimi deli. Med znanimi mojstri, ki so pustili tudi ime, je orglar Peter Rumpel. Izdelal je velike orgle, na katere še danes igrajo.

Topolovec je priljubljena božja pot. Romarjev od drugod je manj kakor nekoč. Nekoč so prihajali v procesijah. Še danes je v cerkvi lep baročni križ z Marijinim kipom, s katerim so sprejemali procesije, ko so jim šli naproti. Takih velikih shodov, kot so bili še pred vojno, ko so ljudje prišli že na predvečer in noč prečuli ali prespali v cerkvi in okolici, ni več. Zaradi lepega razgleda po dolenjski in štajerski pokrajini pa je sem vredno priti ob vsakem času.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informadje:

Župnijski urad 8294 Boštanj 16.
Satelitska slika Topolovca in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shod:


velikonočni ponedeljek, binkoštni ponedeljek, nedelja po mali maši.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Brunk

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Treh kraljev

Brunk
Brunk je vasica na zadnjem grebenu, preden se dolenjsko gričevje spusti k Radečam in strugi Save. Leži na nadmorski višini 561 metrov in ima izjemno lego, saj se vidi, kakor bodo povedali prijazni vaščani, skoraj polovica Slovenije od Gorjancev do Uršlje gore. Kraj ima zaradi sončne lege veliko sadja, v starih zapisih pa pripovedujejo, da je bilo pobočje nekoč v celoti posajeno z vinsko trto. Tudi zdaj je videti lepe vinograde, večina pa jih je bila, kot kaže, od Valvasorjevih časov naprej opuščenih. Ljudje so se na tej odlični razgledni in zato tudi obrambni točki naseljevali že v prazgodovini. To potrjujejo odkritja prazgodovinskih gomil v bližnjem gozdu. V srednjem veku je bil v bližini t.i. Novi grad, nemško Ober-Erkenstein. Prek Brunka je vodila cesta iz notranjosti Dolenjske (iz Mirnske doline) v Radeče, zato je bil kraj vedno prehoden in obiskan. O vsej zgodovini kraja pa ne bi vedeli kaj dosti, če ne bi na Brunku stal eden najpomembnejših spomenikov slovenske verske in kulturne preteklosti: cerkev sv. Treh kraljev. Lega vrh hribovitega grebena, mogočni zvonik s sicer preprosto, a slikovito koničasto streho, razvaline kapele in cerkvena ladja zgovorno opozarjajo na minule čase in ljudi, ki so Brunk imeli za poseben kraj.

Cerkev na Brunku je posvečena svetim Trem kraljem in je podružnica župnije Radeče. Njena velikost kaže, da ni bila sezidana le za prebivalce male vasice z manj kot desetimi hišami v senci njenega zvonika, ampak za večje potrebe. O njej izvemo iz pisanja Primoža Trubarja, župnika v bližnji Loki pri Radečah. V svojem spisu leta 1558 se spominja pridige, ki jo je imel 28 let pred tem v Šmarčni pri Loki. V njej je nasprotoval zidavi nove cerkve na hribu nad Kompoljami, ker se je zanjo ogrevala "ena baba". Tam omeni takole: "Glih taku ena druga baba je hotela imejti, da bi se bila ta tretja cerkev gori na Bruniki per tih Treh kralih zidala." Iz tega pisanja zvemo, da sta okrog leta 1530 na Brunku stali že dve cerkvi, ki ju poznamo tudi danes: manjša, posvečena Materi božji, in večja Trem kraljem. Med drugo svetovno vojno je Brunk in z njim cerkev doživel žalostno usodo: Nemci so kraj napadli, mežnarijo in ljudi v njej zažgali, v cerkvi so imeli hlev, zvonik so zaminirali, del se je zrušil na Marijino cerkev in uničil njen strop. Danes le še goli zidovi s kamnitim okrasjem opozarjajo na njeno nekdanjo lepoto.

Cerkev sv. Treh kraljev na Brunku je, kakor jo opisujejo umetnostni zgodovinarji, poznogotska stavba s triladijskim prostorom in velikim prezbiterijem. V celoti je obokana, sodi pa v skupino tako imenovanih gotskih dvoranskih cerkva, ki jih imamo iz tega časa na Slovenskem kar lepo število (Kranj, Škofja Loka, Radovljica, Šentrupert...). Pravijo pa, da se v njeni gradnji že napovedujejo novi časi in drugi umetnostni tokovi. Prostorska in gradbeniška razkošnost, predvsem pa grb, vzidan nad oltarjem v severni ladji, povesta, da so bili dobrotniki in graditelji cerkve grofje z Novega gradu. Kamnita plošča v ladji opozarja, da so najbrž v njej tudi pokopani. Brunška cerkev pa je znamenita še po drugem: to je njena notranja oprema. V petih oltarjih in njihovem okrasju se skriva ustvarjalnost človeškega duha vse od pozne gotike prek renesanse do rokokoja. V njej je pustil svoje sledi neznani srednjeveški rezbar v čudoviti upodobitvi Marije z Jezusom, ali pa beneški slikar Paolo Rossini iz konca 18. stoletja, ki se je na svojo sliko križanja podpisal. Glavni oltar, ki sodi v skupino zlatih oltarjev, ima celo letnico nastanka v kronogramu -1684. Relief Treh modrih v tronu pa je še gotsko renesančnega značaja...
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Radeče, Starograjska 18, 1433 Radeče.
Satelitska slika Brunka in okolice.

Dostop:


z vozili do cerkve.

Glavna shoda:


nedelja po treh kraljih (6. januarja), nedelja po antonovem (15. januarja).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. gora nad Litijo

Natisni E-pošta

Župnijska cerkev Marijinega rojstva

Sv. gora nad Litijo
Ob Marijinih praznikih so velika romanja na Sveto goro. Ta cerkev, podružnica župnije Vače, je zelo slavna zaradi čudežev. Pred tridesetimi letije neka žena oslepela. Več let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjič za oltar, je začutila, da je potegnil močan veter in ji odnesel pajčolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je zopet videla. To se je v resnici tako zgodilo, kar more izpričati mnogo Ijudi. Tudi jaz sam sem z njo večkrat govoril, ker je bil njen mož Hans Pein pri nas v službi na Mediji." S temi besedami Janez Vajkard Valvasor opisuje čudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Marijini božji poti na Sveti gori, ki ji zaradi drugih z enakim imenom pravijo tudi Zasavska ali Sveta gora nad Litijo. Janez Vajkard, ki je svoje otroštvo preživel na Mediji, gradu pri Izlakah, je bil blizu tej božji poti in jo je zato dobro poznal. Prav v njegovem času je tudi doživela nov razcvet.

Sveta gora je med najbolje obiskanimi razglednimi točkami v Zasavju. Njena lega na grebenu hribovja, ki se na eni strani spušča v dolino Save, na drugi pa v ozko dolino Kandršice, po kateri je speljana cesta med Moravčami in Zagorjem, vabi obiskovalce že stoletja. V preteklosti je bila predvsem stekališče Marijinih častilcev, danes pa sem gor zaidejo tudi taki, ki ljubijo naravo, čist zrak ter lep razgled.

Na tej dobri razgledni točki je bila že predzgodovinska naselbina. Že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišče in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pričajo o zgodnji slovenski naselitvi. Prav verjetno je, da so staro pogansko svetišče, ki je stalo tu, spremenili v prvo krščansko cerkev in jo posvetili Mariji. Njej posvečena cerkev se na Sveti gori ("Heiliger Perg") prvič pisno omenja že leta 1250, kasneje pa še v letih 1472 in 1526.

Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga pa gotska. Od te je ostal prezbiterij, ki so mu v letu 1753 prizidali baročno ladjo. Posebnost Svete gore je dobro ohranjeno taborsko obzidje, ki naredi na obiskovalca, ko se pripelje do njega, zares mogočen vtis. Samostojno stoječ zvonik je prvotno služil za obrambni stolp. V njem so še danes vidne strelne line.

Prvotno je, kakor pove Valvasor, Sveta gora sodila v župnijo Vače, od koder so duhovniki oskrbovali tedanjo veliko pražupnijo in niso mogli redno bivati na gori. V letu 1753, ko je bila zgrajena sedanja cerkev, pa je bila tu predvsem zaradi romarjev ustanovljena lokalija (duhovnija) in leta 1875 samostojna župnija.

Nekoč so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, posebno iz Vač, Moravč, Šmartnega ... Mnogi so prinašali tudi sveče. Valvasor pravi, da je Marija plemenita Wiitenstein leta 1660 v zahvalo, ker je čudežno ozdravela, prinesla dve veliki voščeni sveči na Sveto goro. Vsaka sveča je merila kar dva metra in bila dvajset centimetrov debela. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tu sta več let goreli Mariji v čast.

Svetogorska cerkev tudi danes privablja romarje. Marsikaj je preurejeno in prenovljeno, kar govori o skrbi domačinov in romarjev, ki se tu redno zbirajo in častijo Marijo. Tako, kot pravi stara pesem: Zato tje gori v materno svetišče / z menoj hiti naj, kdor tolažbo išče./ Saj ona nam pomoč sprosila bo, / nadloge da serčno prenašamo.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Sveta gora, Rovišče 10, 1282 Sava pri Litiji.
Satelitska slika Sv. gore nad Litijo in okolice.

Dostop:


z avtom do cerkve.

Glavni shodi:


Gospodovo oznanjenje (25. marca), velikonočni ponedeljek, veliki šmaren, mali šmaren.

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 

Sv. Ana nad Ribnico

Natisni E-pošta

Podružnična cerkev sv. Ane

Sv. Ana nad Ribnico
Ribnica ima slavno zgodovino, mnoge imenitne može od skladatelja Jakoba Petelina Gallusa do jezikoslovca Stanislava Škrabca in drugih, ki so se zapisali v narodni spomin. Ribniška dolina, razpeta med gozdovi Male in Velike gore, s polji ob Bistrici in strnjenimi vasmi, kjer so marljivi prebivalci izdelovali suho robo in jo nosili po svetu, privablja številne obiskovalce. Ustavijo se ob njenih naravnih lepotah, si ogledajo grad in seveda cerkev z zvonikoma, ki jima je mojster Plečnik dal tako svojski konici, lahko bi rekli, kroni, da sta postali simbol tega starodavnega središča širše Kranjske. Ribnica se namreč že od leta 1000 omenja kot pražupnija.

Vernost ljudi se lahko sodi tudi po cerkvah. Poleg mogočne župnijske cerkve, ki je bila na mestu stare pozidana leta 1868, bodo obiskovalca pritegnile tudi mnoge druge po bližnjih vaseh. Ena, ki jo imajo Ribničani še posebej v časteh in jo obiskovalec doline najprej zagleda, pa ima prednost: to je cerkev sv. Ane na Mali gori.

Mala gora je gorski greben, ki loči ribniško od dobrepoljske oz. struške doline. Na pobočju te gore se sveti kakor svetilnik daleč naokrog cerkev sv. Ane. Zanimivo je, da ni postavljena na vrh grebena, ampak podenj. Morda zaradi strele, ki je večkrat prizadela to svetišče. Lahko pa tudi zato, kakor trdi raziskovalec Jernej Pečnik, ker stoji na kraju velikega prazgodovinskega gradišča. Morda bodo nekoč najdbe to trditev potrdile. Zagotovo pa stopi cerkvica v zgodovino leta 1576, ko je zapisana v urbarju.

Večkrat zapisano izročilo pa pravi, da je tu stal v času turških vpadov tabor, v bližini (na Stenah sv. Ane, nadm. višina 964 metrov) pa so kurili kres in z njim opozarjali na turške čete, ki so vdirale, pobijale in plenile po deželi. Ribniška dolina je bila zaradi svoje prehodnosti njihova posebna žrtev. O cerkvi zopet piše zgodovinar Valvasor v svoji Slavi. V leta po reformaciji, ko se je božjepotništvo močno razmahnilo, sodi tudi razmah božje poti pri Novi Štifti. Takrat je pridobila veljavo tudi sv. Ana. Sem čez vodi peš pot iz Strug k Novi Štifti. Prebivalci Suhe krajine, ki so romali k Mariji, so se ustavili tudi pri cerkvici, posvečeni Marijini materi. Verjetno sodi v ta čas ljudska pripoved, da je na kamnu v bližini cerkve odtisnjeno stopalo sv. Ane.

Dandanes je cerkev sv. Ane drugačna, kakor je bila v letih, ko jo je opisoval Valvasor. Cerkev je že v preteklem stoletju doživela več sprememb. Strela in ogenj sta jo namreč večkrat poškodovala. Leta 1889 so napravili (rezbar Franc Jontez iz Velikih Lašč) nov oltar in najbrž takrat odpravili stare tri. Zdaj je v cerkvi samo eden.

Ko so leta 1988 obnovili zunanjščino, so utrdili podporno zidovje, naslednja leta pa še notranjščino. Zdaj jo krasijo umetnine sodobnih umetnikov: kipar Stane Jarm je napravil daritveni oltar in prispeval slike križevega pota, slikar Lojze Čemažar je izdelal leta 1990 fresko na slavoloku, kipar Drago Košir pa je izrezljal vrata v cerkev. S temi umetninami je svetišče, ki je bilo v zadnjem stoletju osiromašeno, močno pridobilo. Največje bogastvo cerkve iz preteklosti pa danes hranijo v ribniškem župnišču, ker v tej samoti ne bi bilo varno pred tatovi. To je slika Valentina Metzingerja, ki prikazuje sv. Ano z Jezusom in Marijo.

Danes je sv. Ana nad Ribnico priljubljena izletniška točka. Pa tudi romarji še vedno pridejo sem, saj je tu maša skoraj vsak mesec v letu.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:

Župnijski urad Ribnica, Škrabčev trg 15, 1310 Ribnica na Dolenjskem.
Satelitska slika Sv. Ane nad Ribnico in okolice.

Dostop:


peš.

Glavni shod:


Anina nedelja (okrog 26. julija).

Slovenske božje poti

Vrhunska monografija
v kateri je predstavljeno
205 slovenskih
romarskih poti.

Cena 65 €



 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 19 - 27 od 211
Zemljevid

Zadnji zapisi v bloge
Pisci blogov
Arhiv blogov
Zadnji prispevki





16:27 4.10.2008